mojpes.net

Živjo!

Sem lastnik 9 letnega nemškega ovčarja, ki je bil ves čas brez kakršnih koli zdravstvenih problemov, zadnje pol leta pa ga močno muči nahod (če se lahko temu tako reče) ter izcedki iz smrčka.

Kako se je vse skupaj začelo...

Enkrat februarja letos sem opazil "reverse snifing". Imel je kar nekaj takih "napadov", vendar je čez nekaj dni nehal s tem. Stvar se je počasi stopnjevala do te mere, da je začel med spanjem močno smrčat. Potem so se začeli pojavljati še izcedki iz nosnic. In sicer nekako sivo-zelene barve. Seveda ga je zadeva močno motila, zato je večkrat močno kihal, da bi sam zadevo spravil ven, zato so mu verjetno popokale žilice v nosu in sluz je bila obarvana krvavo. Vendar to samo ob močnem kihanju.

Poklicali smo veterinarja, ki je rekel, da gre za alergijo na cvetni prah, zato naj počakamo par mesecev in bo bolje... Ok... Počakamo par mesecev, maja je bilo še vedno isto. Pokličemo istega veterinarja, da naj pride pogledat psa. Ves zgrožen ugotovi, da ima pes težave z dihanjem v pljučih, ker naj bi imel slabo srce in ledvice ter naj bi mu "voda zalila" pljuča, zato ne more dihati. A si ti normalen??? Sploh nič od tega. Na lastno pest sem šel po tej diagnozi iskat dozo antibiotika (proti prehladu), ki pa žal ni pomagala.

Vse tako se je bližalo poletje in junija smo se odpravili v veterinarsko ambulanto v drug kraj, kjer dela priznana veterinarka.

Po predhodnem pogovoru po telefonu mi je rekla, da mora psa videti, da pa po opisu sodeč misli, da gre lahko za tumor ali kaj podobnega.

Ko je videla psa v živo, se ji je zdel čisto normalen kuža, ki nima pretiranih problemov, rekla je, da je mislila, da je kaj hujšega, vendar ni. Temperature ni imel. Rekla je, da misli, da je mogoče vase potegnil kakšen tujek, ki ga bo sam od sebe "izkihal" ven, to pa lahko traja tudi več časa.

Rentgena, je reka, se ne splača delat, ker se ne bo na njem videlo nič, mogli bi mu dat narkozo ter it v smrček z nekakšno kamero, če sem prav razumel, da se vidi kako in kaj. Vendar ona na našem mestu tega ne bi počela, ker vprašanje, če se bo sploh kaj odkrilo, psa bomo pa samo matrali in nič drugega.
V pričo nas je poklicala na veterino v Ljubljano ter na fakulteto prav tako v Ljubljano in so bili po posvetovanju enakega mnenja, kot ona... Zgleda da takega primera še niso imeli?


Ok... Torej, čakamo... čakamo... Špricamo v smrček Aqua Maris... čakamo... in pumpamo smrkelj ven s pumpico za dojenčke...

Sedaj je september, vendar ni stanje nič boljše, izcedka mislim da je ravno toliko, mogoče še celo malo več, pa občutek imam, da se mu je začela nekako med očmi (malo nižje po smrču, ne čisto med očmi), pojavljati manjša izboklina. Je to posledica tega, ali???

Kaj je za narediti???

Pes je drugače normalno živahen, razcrkljan do amena, ... :)

http://shrani.si/f/2/tu/3FYBe0Tj/grofi1.jpg

Am, kaksni pa so kaj njegovi zobje?

Zobje... to sem tudi jaz pomislil, da bi lahko bilo.

Veterinarka mu je pregledala zobe in ima sicer na kočnikih kar precej zobne obloge, kar ne izgleda prav lepo, vendar je po posvetovanju z drugimi dohtarji nekako opustila diagnozo, da bi bili za to lahko krivi zobje.

Čeprav vem, da od zob lahko pride marsikaj... Kakor pri ljudeh.

Danes sem šel k veterinarju iskat še ene antibiotike Xklav al nekaj takega. Če ne bo nič bolje, ga v torek peljem k specialistu.

Če ima pa še kdo kakšno idejo, z besedo na plan...

LP

Nimam idej, le zelim, da hitro odkrijete kaj mu je, da lahko zacnete zdraviti. Osebno bi ga peljala k drugemu veterinarju, nekam kjer iamjo dobre diagnostike. :) Vet. fakulteta bo sigurno pravi naslov. lp

Čimprej na Kliniko za kirurgijo in male živali Vf, dr. Vladimira Erjavec bo pravi naslov. Pokličite, kdaj dela, ker vem, da je trenutno ni.

Obrnili smo se na Bolnico za živali Postojna, k prof. dr. Butinarju.

Grofija so anastezirali in mu naredili CT. In potrdil se je sum, da ima tumor v nosni votlini.  :'(

Enostavno... nisem pričakoval takega šoka. In ne morem opisat, kako se počutim...  :'(

Brez zdravljenja ima baje pred sabo maksimalno kakšen mesec, z zdravljenjem pa naj bi se tumor popolnoma odstranil in s tem bi mu podaljšali življenje za kakšno leto. Seveda ni vprašanja, ali ja, ali ne... Kljub gromozanskemu strošku je to najmanj, kar mu lahko po 9 letih vrnemo.

Način zdravljenja bo torej obsevanje, ki ga začnemo v torek in potem en mesec vsak teden enkrat.

Ima kdo izkušnje s tem? Je kakšna nevarnost, da mu na obsevanem območju odpade dlaka? Ali potem zraste nazaj?

Hvala odgovore!

LP

Takole... Za nami je tretje obsevanje. Prvega je prestal brez problemov, drugega tudi, po včerajšnjem pa je grozno... Ko smo prišli domov ni nikakor mogel sam iz avta, je kar spal. Sicer je gledal, ampak ni mogel nič. Komaj smo ga odnesli v hišo, saj z njegovimi 51 kg ni ravno lahek kuža.

Pojavili so se tudi stranski učinki, ki se kažejo kot opekline, na območju obsevanja je brez dlake, ima hudo vnetje sluznice.
Včeraj je bil nepokreten, danes je malenkost boljši.

Pred nami je še ena anastezija in še eno obsevanje. Se že kar bojim, kako bo to prestal... Konec koncev pa komaj čakam, da bo ozdravel in da bo normalno živel naprej z nami, kakor je preteklih 9 let.

LP

Držimo pesti in tačke za čim manj stranskih učinkov. Držite se!

Tudi jaz vam želim, da premagate to bolezen in še dolgo skupno življenje :) ! Držite se!

Se pridružujemo z najboljšimi željami  :)

En mesec po zadnjem obsevanju...

Žal se je zdravstveno stanje močno poslabšalo. Diha sicer skozi smrček, vendar se še vedno sliši zamašenost nosu. Ostal je brez dlake po glavi, brez brk, oteklina na vrhu, ki jo ima zaradi tumorja, se je le malo zmanjšala, še vedno ima gnojen zadah, obsevanje mu je povzročilo hudo vnetje zgornje čeljusti in sluznice, shujšal je skoraj 10 kg, ne more več normalno jesti, iz oči se mu vliva gnoj, ko mu vržem npr. piškotek iz enega metra, ga redko kdaj ujame, mislim da slepi... Zadnji konec zelo težko premika in drsa po tleh, nima nobene več volje... Skratka... Kaj naj naredim?

Veterinar zopet prepričuje, da se mu popravi še zobe (spet dodaten strošek), najbrž bo treba izpuliti precej zgornjih zob, ker je čeljust poškodovana od obsevanja... In pred sabo ima tako ali tako še kakšnih 8 mesecev...

KAJ naj naredim????????

Ob tem imam trenutno tudi sam uničeno življenje. Ne morem se sprijaznit s tem... Pri naši hiši tečejo solze, ker vemo, kaj sledi. Po eni ne vem, kaj mi je bilo, da smo sploh šli v zdravljenje ... in ga pahnili v takšno trpljenje, kot ga doživlja sedaj. Ne vem, kaj bi bilo bolj humano, res ne...

Na evtanazijo še pomislit ne smem... Čeprav potiho vem, da bi mogoče bilo to najbolje za vse nas... Ampak NE MOREM!!!!!!

Vse je bilo zastonj... ves trud.

Kaj naj naredim?

Iz lastnih izkušenj vem, da je zelo težko, vendar se je potrebno vprašati, kaj je najboljše za psa. Vprašanje je koliko trpi pes in kaj lahko narediš, da mu pomagaš, ne da v to vpletaš svoja čustva?

Zagotovo ti ni lahko vendar je potrebno misliti na kvaliteto življenja tvojega dolgoletnega zvestega spremljavalca in če je pred jim še 8 mesecev životarjenja in trpljenja.......


Odločitev je žal samo tvoja.  :(

Sem šele sedaj odkrila to temo-res mi je hudo za ubogega kužka in za tvojo družino.
Težko je boto pameten v takih momentih-odločitev bo v vsakem primeru na tebi.
Moje mnenje-opusti zdravljenje;poskusi mogoče kontaktirat Dani-če nič drugega,pa vsaj za nasvet.
Sem bila v podobni dilemi z mojo 18-letno muco,ki ji je voda zalila srce in pljuča in je bila prestara za punktiranje. Se kar nisem mogla odločit.....................potem pa  je bilo nekega dne prehudo gledat kako ji sape zmankuje.
Težko je zbrati pogum,dokler se da poskušaš to odločitev preložit. Bo pa prišel dan,ko boš vedela da je čas. Upam,da to ne bo prekmalu.
Lp

Ojoj, hudo mi je.  :'( Ne vem, kaj naj napišem... Držite se!

Take odločitve so vedno najhujše. Vendar se tako zelo ne mudi, da ne bi mogel lepo prespati zadeve in še enkrat vse skupaj dobro premisliti. Sama vem, da dlje od operativne odstranitve tumorja ne bi šla. Pa še to samo, če operacija ne bi bila preveč tvegana in bi obstajala neka realna možnost, da bi s tem vsaj začasno dosegli občutno izboljšanje. Včasih se mi zdi bolje pustiti psa pri miru, lajšati simptome dokler gre, izkoristiti čas, ki ostane in se posloviti takrat, ko še ni povsem izmozgan in mu še ostane nekaj dostojanstva.

Po drugi strani pa - odločili ste se za zdravljenje in če ste res uspeli psu podaljšati življenje za eno leto, je to zelo veliko.  Tudi preostalih 8 mesecev ni tako malo. Če ste naredili že toliko, pa mogoče res ne bi bilo napak psu še populiti zobe, ki mu povzročajo težave. Vsekakor se še enkrat lepo v miru pogovorite z veterinarjem. Če so ostale težave, ki jih ima pes posledica obsevanja in bi se še začasno lahko še kaj uredile, če veterinar meni, da bi se stanje po posegu lahko znatno izboljšalo in če niste še bankrotirali... včasih je treba potem, ko že rečeš A reči še B.

Ojoj, kako mi je hudo za vas. In žal sem šele danes odkrila to temo.

Stilus vsi simptomi katere si opisal, od prvega do zadnjega so bili pri nas isti. Bila sem pri 3 veterinarjih, vsi so nekaj po svoje govorili, dajali psa na antibiotike, po katerih se mu je stanje sicer izboljšalo, potem, ko je šel dol iz antibiotikov pa spet poslabšalo. Po pol leta iskanja, kaj je s psom narobe smo bili že čisto obupani, meni se je mešalo, podiral se mi je svet, ker mi moj mali pomeni vse. Ne bom pozabila, da je bila nedelja zvečer, ko je bil Ori zopet povsem bogi in takrat sem poklicala v Topolšico, dr. Matkota. Hvala bogu, da sem izvedela za njega. Takoj naslednji dan smo prišli, Ori je šel za en teden na antibiotike, po enem tednu pa pod narkozo, kjer so sumili na tri različne zadeve:

- težave z zobmi
- neka nosna bakterija (mi je tudi opisal postopek, kaj bi naredili s psom)
- tretje zadeve se žal ne spomnim več

Že na slikah so takoj ugotovili, da ima Ori hud, hud, hud, hud gronolom, ki je že načel nosno kost, katera mu je dobesedno zgnila in povzročila "luknjo". Na ven je zob izgledal bp. Resnično, nič se ni videlo, je šel pa gronolom v globino in povzoroćal vse te težave. Zob so mu spulili, sčistili in Ori je bil takrat, kot nov :) Konec VSEH težav, spet je bil mali veseli kuža.

Jaz sem se zgrozila, ko so mi povedali, da je šla zadeva že na nosno kost/hrustanec in padla v jok, ker si nisem mogla oprostit, da mu nisem že prej pomagala, ga rešila. Pa so me potolažili, da nikakor nisem mogla vedet kaj je narobe in, da na koncu koncev sem bila pri veterinarjih, ki so zdravili, kot so vedeli in znali ... Oriju se je hrustanec zacelil nazaj in vse je bilo ok. Ob operaciji je bil star 13 let (Maltežan). Ves čas, ko je imel te težave, s simptomi, ki jih opisuješ tudi ti, je normalno jedel (!!!). In to vse!

Pri vas me mede edino to, da so delali CT in postavili diagnozo tumorja. Če tega ne bi bilo, bi bila 1000%, da mu težave dela zob.

A pa so to 100%, da je tumor?

Grozno, bogi pes. Ne vem, ali sem spregledala, ampak ali je imel operacijo? So mu odstranili tumor in testirali, če je res rakast? :-\ Najprej obsevanje, pa vnetja, bule, hujšanje, zdaj bi mu še pulili zobe... Ne vem, res dobro premisli, če se splača skozi vse to, da ga imaš pol leta več - in za kakšno ceno. Če pa misliš, da se mu še da pomagat, potem pa pojdi k drugemu veterinarju (jaz bi izbrala Matka, če bi mi zmanjkalo idej, kaj storiti).

Ja, res....ali so potrdili rakaste celice oz. tumor? :-\

Predlagam ti, da pojdi še po drugo mnenje...dr. Matko je res super.... ;)

Drugače pa, mi je hudo ko tole berem in želim vam, da se boste odločili prav..... :'(

Ja, sem tudi sama želela s postom namignit, da pokličete dr. Matka. Zgubit tako ali tako nimate kaj.

Tel: 03/589 21 00

Držim pesti!

lp,
Diana

Takrat, ko so mu delali CT, so mu iz nosnic vzeli tudi tkivo ter dali na test na nizozemsko. Nazaj je prišel izvid, da je le hudo vnetje. Po mnenju g. prof. dr. Butinarja, ki je bil 99.9%, da gre za tumor (je specialist za to področje), smo ga kljub temu obsevali. Pred tem je prosil, če lahko prerežejo kožo nad tumorjem in tkivo vzamejo direktno iz tumorja. To smo mu dovolili. Tkivo je zopet poslal na nizozemsko in nazaj so prišli izvidi, da gre za maligno tvorbo - ploščatocelični karcinom. Ostalo zgodbo poznate...  :'(

Zdravljenje je potekalo samo z obsevanjem, brez vsake operacije. Kuži je bil 5x v anasteziji (1x CT, 4x obsevanje)...

Je pa res od dneva do dneva odvisno, kako se počuti. Pred eno uro sva prišla iz sprehoda (ponavadi greva dvakrat dnevno turo cca. 2 km), bil je skoraj popolnoma normalen, dovolj živahen za svoja leta, ko sva prišla nazaj je tudi jedel normalno (itak celo življenje iz roke je, al pa s priboljškom, drugače ne mara, hehe...)

Sedaj zvit v klobčič na pol spi pri peči na njegovi deki... Kot da je hudo zmatran. Tega vtisa ni dajal nikoli prej. Ko sem se mu približal je ponavadi vedno vstal, se je prišel pocrkljat, sedaj pa samo leži in gleda z na pol odprtimi očmi...

Če pogledamo še finančno računico... do sedaj je zdravljenje stalo skoraj 2.000 €. In v to smo šli z namenom, da bo z nami še eno leto, kot je bilo "obljubljeno". Vem, da so zdravstveni problemi drugače, kot zamenjava okvarjenega rezervnega dela... Ampak, če bi vedel, da bo tak revež kot je, da bo imel take stranske učinke obsevanja, ne vem, če bi mu podaljševal trpljenje... Jst MOČNO upam, da ga vse skupaj ne boli preveč, da ne trpi preveč. To na žalost ve samo On.

Pri vsem NAJHUJŠE pa je, da ni bilo variante, da bi šli v uspavanje pred zdravljenjem. Kuža je bil na pogled popolnoma normalen, živahen, z njim nič narobe, le dihati ni mogel čez "nos". Kako naj uspavam "normalnega" psa???

Sedaj pa je res hudo. Upam, da je vseeno hujše na izgled, kot je v resnici.

RES ga imamo radi.

LP

Stilus, pred leti sem imela tudi sama RES, zares rada svojo psičko. Imela je tumor na trebušni slinavki, insulinom se mu reče. Obljubili so do dve leti preživetja, ker s(m)o diagnozo postavili res hitro: v roku 3. tednov od prvega znaka. Pristala sem na operacijo... in preživela peklenskih 5 mesecev skupaj z njo. Še vedno ji vsak dan v mislih rečem: oprosti mi. In nikoli, nikoli več se ne odločam za kaj takega, kot ja zdravljenje kakšne agresivne oblike raka.
Od nekoga, ki ima res rad svojo žival, se seveda ne pričakuje, da jo bo dal kar uspavat. V zadnjem letu, mesecih, tednih, dneh... lajšaš bolečine, lajšaš simptoma; in to je to. Pusti ga, naj uživa z vami, kolikor bo lahko in dokler bo lahko.
Dr. Matko takrat, ko je potrjena diagnoza ploščatoceličasti karcinom, tudi ne more narediti čudeža. Škoda povzročat psu stres.

Saj zato sem pa vprašala, če je diagnoza res potrjena. Zdaj, ko vidim, da je ... mislim, res mi je hudo za vas. Tudi sama sem zadnje dni preživljala peklenske muke, ker sem imela kužka na operaciji, že 4 dni je v bolnici in meni se počasi že meša, ker mi ta moj mali prijateljček pomeni vse na svetu in še več. In mi je hudo za vas, ker prav čutim, kako hudo vam je in kako trpite.

Se pridružujem Smetkinemu mnenju. Če je res tako hudo, če ne pomagajo terapije ... bi bilo morda res najbolje, da se odločite za lajšanje. Simptomov in bolečin. In v lepih trenutkih še naprej uživate skupaj.

Poglejte psu v oči, kaj vam bo povedal. In se odločite.

Živjo!

Okoli sta še dva meseca... kaj se je zgodilo? Dobil je še eno narkozo, ker so mu morali izpulit 3 zobe, ker je imel stomatitis kot posledica obsevanja. Par dni po posegu je bilo vse ok, 20 dni je dobival močne antibiotike.

In sedaj šok... že kakšen teden tako malo je, da je groza. Saj nikoli ni rad jedel, vedno smo ga hranili z roke, ponavadi brikete Nutro Choice, vmes pa zdrobljene piškotke.

Zadnjih par dni ne je NIČ. Samo leži in pije. Kot da se je odločil, da mu je dovolj vsega... Kaj je za naredit? Edino stvar, ki poje je ljubljanska salama in pizza. Vse ostalo, s piškotki na čelu, ni šanse da poje. Se samo obrne stran in gre ležat.

Če grem z njim na sprehod ne opažam, da bi bil kaj drugačen kot ponavadi, z veseljem vstane in greva na sprehod. Vendar je hitro izčrpan, saj nič ne je!

Probali smo Z VSEM MOGOČIM!!! Nutro, Pedigree, Chappi, Royal Canin, ... VSE, brikete, konzerve, ... NIČ.

Maksimalno poje polovico svojega obroka vsake 3 dni. To je to. In vidno hujša.

Pri veterinarju pravijo, da je drugače zdrav in ne vedo, zakaj nima apetita. Sedaj smo mu kupili ene vitaminske tablete, mogoče se situacija kaj spremeni.

Kakšen nasvet?

Drugače pa... NIKOLI VEČ v kaj podobnega. Res... Od oktobra je to naše in njegovo veliko trpljenje in NIČ drugega. Veterinarska bolnica je pa pač pokasirala svoje, z zagotovilom, da bo pes imel normalno življenje vsaj eno leto... A je to normalno življenje? Meni se ne zdi.

Vsak nasvet dobrodošel!

Kaj pa kuhana hrana?

Kaj pa tele konzerve, ki so za po operativnih posegih?

Kuhana hrana... malo bolj mu "potegnejo" makaroni z narezano salamo, konzerva za pooperativnih posegih Royal Canin pa je bila odprta danes in jo je samo povohal in nič drugega.

Če ne bo do konca dneva nič pojedel, ga bova enostavno dva prijela, en mu bo držal gobček odprt in ga bomo pitali s hrano, drugače nam bo od lakote umrl.

LP

Konzerve in notri zmešaš ribe? Moj je nor na to.

Kaj pa juha (zelenjava+piscanec npr.)? Pa das vmes npr. riz in mu das se toplo, da bolj disi? Brez zacimb, seveda.

Stilus, vam je uspelo? Je kaj pojedel, brez sile? Držim pesti.

Držim pesti, da se vse kar najbolje izide.
lp Teja.

Lahko bo prebrat nesramno, ampak....

Peljitega uspavat!

Ne bit egoistični. Pes se je predal. Če ga boste še naprej mučili (ob zani diagnozi) si boste to kasneje le očitali.
Naj ne trpi še naprej na račun tega, ker ga nočete spustiti od sebe.

AngSeter, se strinjam, da je bolje psa uspavat, če se muči ... ampak, ali se ta pes muči? Tega ne vemo, glede na opis, da je še vedno živahen, gre rad na sprehod, ni apatičen ... ne vem no, mislim, da lastniki najbolje vedno ;)

Ja oni ga vidijo in vedo ali se je res predal ali ne. Če se je,se strinjam, ne ga več mučit, če pa ne, se je pa vredno zanj še potrudit. Vso srečo!

sicer sem na tem področju popoln laik....ampak kljub temu....a kakšna infuzija pa ne bi pomagala, če je pes tako shiran?
neskončno upam, da kuža ne trpi preveč...je prav grozno prebrati tole zgodbo...

Vzrediteljica enega mojih psov je rekla, da ji vsi njeni psi sami povedo kdaj je cas za slovo.
Najvecjo ljubezen do svoje zivali pokazemo takrat, ko zberemo dovolj moci in uslisimo njeno zadnjo zeljo...

To je pa popolnoma res. Da takrat misliš nanj, ne nase.

Ne vem... nikoli več nočem imet psa. Res ne... NIKOLI več. Ne morem mu jaz določiti, kdaj bo umrl. Ni šans.
Danes ... pojedel cca. 60 g briket (nekaj Nutro-ja in nekaj Royal Canina), polovico ljubljanske salame narezane na tanke rezine ter 4 albertove ploščice.

Vendar to za psa, ki je imel 54 kg, ni NIČ.

Vrag je to, ker ga hrana sploh ne zanima. Sploh noče povohat ne nič...

Ko mu tek steče, en čas je, potem mu gre hrana v "luknje", kjer je imel prej zobe, in potem neha ter si hoče s tačko spraviti hrano ven, nato gre pit, da si delno spere hrano iz "lukenj", ... vendar mislim, da je to vzrok.

On ni nikoli v življenju hrane goltal, vedno jo je zgrizel in potem pojedel. Sedaj pa mu manjkata dva kočnika in ne more več gristi.

Kako ga prepričat v to, da bi jedel... Jst bom doktroriral vsak čas.

Danes bo dobil čez kakšno uro še pico brez gob (to ima pač najraje, se mu nikoli ne upre), da bo vsaj NEKAJ pojedel.

LP

Pes ti sam pove kdaj je cas in ne vem, ce gre tu za vprasanje odlocanja. Psi razmisljajo drugace kot mi in mislim, da smo dolzni svojega pasjega prijatelja poznati dovolj dobro in razumeti kaj nam "govori".

Drugace pa, ce je problem v izpuljenih zobeh, potem je edini mozni odgovor ta, da mu ponudis pasirano hrano, ki je psu ne bo potrebno gristi. Ce to pomeni, da boste mleli brikete in jih zalili s tekocino (npr. nezacinjena juha - je bila omenjena v prejsnjih postih), potem boste pac mleli brikete, makarone boste ze pred kuhanjem zdrobili na cim manjse kosce, salamico boste narezali na drobcene koscke...
Po zakljucku hranjenja pa mu boste ocistili dlesni (preverite pri veterinarju kateri preparat bi bil primeren), da ne bi prislo do infekcije.

Stilus, koliko pa kaj pes pije? Glede na vse, bodi pozoren, da ne dehidrira, ker takrat pa sploh pade apetit in želja po hrani. Tudi moj je imel po oepraciji težave, da ni želel jesti. Po infuziji se je stanje takoj izboljšalo, kasneje smo sicer še terapijo zamenjali, to je res, ampak apetit se mu je odprl pa takoj po infuziji. Morda bi ga malo shidriral?

Glede načina hranjenja se strinjam, da mu ponudite pasirano hrano, saj tako sploh ne bo imel možnosti, da bi grizel in ne bo toliko moteče zanj, pa še hrana mu ne bo zahajala v luknjice od izpuljenih zob.

Kaj pa BARF?

Včeraj je pojedel celo pico brez večjega problema... Ne vem potem, ali se je tako razvadil al kaj. Danes je že pojedel 60 g Royal Canina, sedaj mu bom dal še rumenjak in kuhane makarone s konzervo. Mogoče pa bo...

Pije izredno veliko. Živi bolj od vode kot od hrane zadnje čase. A hrane ima na pretek. Noro, vam povem...

Problem je to, da k vsaki hrani sicer pride, povoha, se oblizne in gre stran. In NI ŠANS da bi ga prisilil v to, da bi jedel. Gre stran od hrane in se pride stisnit ter hoče, da ga čohamo in božamo. Hrana mu rata bolj zanimiva edino v primeru, če mu brikete mečemo po tleh, ker ga zanima, kaj to pada po tleh... potem gre do posameznega briketa, ga povoha in poje. Ampak ga to zanimanje kmalu mine, tako da smo spet tam kot smo.

Se pravi, ni tko, da ne bi mogel jesti. Samo očitno ali nima apetita, al volje, al ne vem česa.

Edina stvar, ki jo brez problema poje, je pizza in vitaminski tabletki. Ampak se mi cca. 150 € za pice na mesec zdi malo huda.

LP

Kaj pa njegove ledvicke?

Vse ok, ker je ves pregledan po dolgem in po čez. Krvna slika tudi v mejah normale glede na zdravstveno stanje (tumor).

LP

Prišel je čas... Po 9-ih letih življenja pod isto streho se na veliko žalost poslavljam od njega. Ne smem se spominjat vseh lepih trenutkov, ki sva jih preživela skupaj, ker me preveč boli srce. Prva skrb zjutraj... zadnja misel zvečer. Misel, da v nadstropju pod mano nekdo vsako minuto zvesto čaka na nas, da se veseli z nami in mi z njim...

Pred devetimi leti je bil v gnezdu najmanjši in najbolj umazan psiček od vse črede mladičkov... Ko smo šli izbirat kužija, se je takoj zapičil vame in kamorkoli sem šel, je šel za mano. Enostavno je hotel biti moj. Ker se mi je zasmilil, sem ga vzel. Prav njega. In čez nekaj časa je postal prekrasen nemški ovčar.

In v vsem času skupnega življenja, ko sem se navadil vseh mogočih njegovih vragolij, ga je prizadela huda bolezen... Rak... In preklet bodi dan, ko smo se odločili za zdravljenje našega družinskega člana. Prestal je 4 mesece groze in trpljenja, obsevanja, antibiotikov, puljenja zob, ... Vsega, samo da bi bil še z nami.

Ko sem mislil, da je to najhujša možna varianta vsega, da se lahko stanje samo še popravi, se je zadeva zopet poslabšala... Zopet je njegova odeja vsakih nekaj minut polna izcejenega gnoja iz nosu in oči... Še huje... Obsevanje mu je povzročilo deformacijo čeljusti, ustnic ter ... popolno slepoto.

Pravkar sem mu narezal tisto, kar mu še edino tekne - salamo, kot še zadnji obrok v njegovem življenju.

Izginil je ves optimizen in vse upanje v trenutku, ko sem danes hotel iti z njim ven na sprehod in ga izpred vhodnih vrat nisem spravil stran več kot par metrov... Videl sem, da enostavno ne ve več, kje se nahaja, ko je zapihal veter se je ves prestrašen tresel, ker ni vedel od kod in zakaj. Ko sem ga prijel ter pospremil nazaj na njegovo ležišče, se mi je zahvaljeval, v očeh pa je imel izraz krika, kako trpi. Tega nisem še nikoli začutil. Očitno mi je res sam povedal, kdaj je čas...

Kljub vsem solzam ob tem pisanju ter neizmerni srčni bolečini, sem vam hvaležen za vse vzpodbudne besede in vse nasvete, kar ste mi jih dali. Mislim, da je bil to zadnji kuža v mojem življenju.

Srce me boli, da ne morem povedat... Jutri zjutraj ga moram JAZ, ki se me je izbral... peljati na evtanazijo.

Grofi, odpusti mi ... nikoli te ne bom pozabil!  :'(

(http://shrani.si/t/2/tu/3FYBe0Tj/1/grofi1.jpg) (http://shrani.si/?2/tu/3FYBe0Tj/1/grofi1.jpg)

Stilus.
Vem kako vam  je. Bolečina bo še kar nekaj časa prisotna a počasi bo izginjala.
Spomin nanj bo ostal vedno. Ne boste pozabili lepih trenutkov z njim.

Žal mi je ker se ni dalo pomagati.  :'( :'(
Ampak ste poskušali zato vam nima Grofi kaj za odpustit.

Slovo je najtezje..., potem pa pride olajsanje... verjemi za oba.

Nikoli ne pozabis filma zadnjega dne, vendar je to odlocitev, ki ste jo morali sprejeti.

Vajino prijateljstvo je prestalo zadnjo preizkusnjo :'(...

Prepričana sem, da je z vami preživel najlepše trenutke svojega življenja, toda sedaj je prišel čas...čas, ki ga vsi odganjamo stran...a vendar, bo tako bolje. Ne bo več trpel, ampak bo prečkal mavrični most z veseljem v srcu, saj bo vedel, da ste tam nekje še vedno vi, ki mislite nanj. Hudo bo, toda ostali bodo lepi spomini.
Želim vam, da ta čas prebrodite z njegovo podobo v srcu.

Zelo mi je žal, da je prišel čas slovesa ... čas, ki se ga boji vsak lastnik svojega dragega prijatelja. Težko je, hudo je, boli ... trga srce. Pa vendar, namenil vam je sebe, namenil, za celo življenje. Ne bo več trpel, ne bo ga bolelo, ne bo se matral ... to je pomembno zdaj. Samo to ...

Držite se, mislim na vas ... Diana

Zelo mi je žal ker je za vaju prišel čas slovesa tako hitro, vendar na žalost brez tega ne gre :'(. Boril se je dokler je šlo, zdaj pa je prišel čas slovesa, hudo je in še nekaj časa bo zelo bolelo, vendar čas in lepi spomini zacelijo krvavečo rano. Grofi pa vas bo ta čas "čuval" z zelenih travnikov tam zgoraj kjer ni bolečine in bolezni, kjer bo tekal za metulji, kjer bo vsak dan na meniju njegova naljubša hrana in čakal da se znova srečata in skupaj prečkata most. 

Stilus, drzi se....

Grof,
uzivaj na drugi strani mavrice

Stilus,
drzi se...

Stilus, v mislih sem s tabo. Pred nekaj meseci sem bila pred enako odličitvijo. Odločila sem se pravilno.
Bila sem z mojo babiko do konca in ni mi žal. Takšna smrt je lepa. Rezervirana le za živali. Tudi sama bi enkrat želela zaspati v naročju tistega, ki ga imam neizmerno rada.
Drži se!

Vedi, da je bilo najboljše za Grofa, da si ga pospremil na zadnjo pot ravno ti, ki si bil njegov človek. Nič ti ni zameril, verjemi.
Zdaj pa žaluj in ko bo čas, si le omisli novega psa. Grof bo itak za vedno ostal v mislih  s teboj, novi kuža pa bo odprl naslednje poglavje v tvojem življenju.

Zelo mi je žal.

ma vsi ste malo čez les, resnično, sploh pa ti stilus, soory, ampak sem šele sedaj sem to brala, pes je hvala bogu rešen trpljenja, prej nisem in ko to berem vidim same egoiste, sploh pa stilus, alo pa kaj si ti nor, en mesec brez zdravljenja, eno leto z zdravljenjem, pa kdo ti garantira eno leto, zdravnik, dej nehi no, to ti nobeden ne more garantirati, zdravstvo ni matematika a prav,  To je mučenje uboge živali, soory pelješ jo na evtanazijo, da ga rešiš bolečin, a ti ni logično, da so reakcije iste kot pri človeku, če ga obsevaš, bruhanje, izpadanje dlake, slabost, slabo počutje in to si svojemu ljubljenemu psu privoščil, da trpi. Če bi ga imel rad bi ga uspaval. Veterinar logično, da bo rekel zdravljenje, ja da bo zaslužil kaj a ne, zastonj ni bilo. Jaz mojemu psu tega ne bi nikdar naredila, sem imela psa izredno navezani na njega, ko pa ni več šlo, smo ga pa uspavali, hudo za vse, sam jok, samo zdaj ne trpi več.