mojpes.net

Bilo je kakšno leto po osamosvojitvi Slovenije in že nekaj časa smo živeli na kmetiji pri babici. Takrat je bilo polno takšnih in drugačnih skrbi, tudi pri meni ki sem imela komaj 6 let. Nekega dne je prišel potepuški psiček mimo naše hiše. Majhne rasti, razmršene rjavo-sive dolge dlake in že kar v letih. Prikupil se nam je, vzeli smo ga pod streho, mu dajali hrano in ljubezen. Poimenovali smo ga Taček, po tistem hecnem psičku iz oddaje Taček, ki so jo vrteli za nas otroke na SLO1. Kamor smo šli mi, je šel on. Tudi na polja in travnike. Bil je zaščitniški, najbolj do mene.
Nekega dne sva se s sestrično sprehajali po hribu nad vasjo. Spodaj v vasi je nekdo zakričal in tri sekunde kasneje je mimo naju pridivjala lisica. Ko nas je zagledala se je ustavila, kakšnih 5-10m stran od naju. Jezno je renčala in bulila v naju, nisva se upali trzniti. Naenkrat pa priteče lajajoči Taček in se zapodi v lisico. Takoj ko sta se začela gristi, sva s sestrično tekli na vso moč do vasi. V strahu kaj je s Tačkom, sem čakala in čakala. Prišel je domov, ves zgrižen in utrujen. Starši mi niso pustili, da ga pobožam češ, da je lahko stekel. In čakali smo, ali je dobil steklino ali ne. Čez nekaj časa smo opazili, da se mu je začelo mešati. Ubiti ga je bilo treba, ampak takrat tega na vasi niso počeli z evtanazijo. Oče ga je ubil in daleč stran v gozdu odložil v neko jamo. Tako klaverno se je končala Tačkova zgodba.
Res, da je tega že dolgo, ampak ne mine mesec, da se ne bi nanj spomnila. Vsakič potočim par solz. Za svoje junaštvo si ni zaslužil smri, vsaj takšne ne. Kar pa je ironično, da ti Taček si me rešil stekline takrat, a kakšno leto kasneje me je z njo okužil pritepeni maček. Steklina mi je bila usojena (in zdravljenje nje), škoda le da si ti umrl zaradi nje. Hvala Tačko za vse kar si mi pomagal. Tam kjer si, ni več bolečin, ni občutka zapuščenosti in ni strahu. Počivaj v miru.

Žalostno je tole.Bil je res pogumen kuža.

Ja  :'( . Največ kar zdaj lahko naredim, je da se ga spominjam. Kot pogumnega in razigranega Tačka.

Ko dozorimo, spoznamo napake iz prteklosti. Ampak ti bibsy takrat nisi imela besede, se mi zdi. Zato: prijatelji so kot zvezde, tudi če jih ne vidimo, vemo da so tam nekje....

ki nekje med zvezdami in mesecem veselo skače med kosmatimi vrstniki, ki jih žal tudi ni več z nami. 

Na žalost res nisem imela toliko besede.

Moje sožalje bibsy. Tačko te še vedno čuva tam gor iz zvezde.

Bibsy, moje sožalje!

Hvala. Čeprav mi je hecno sprejemati sožalje, ker se je stvar zgodila pred več kot 15 leti. Je pa res, da mi je hudo za njim, kot da je umrl včeraj.

Ja, tudi moje sožalje!

Ampak, danes imaš besedo, imaš glas- uporabi ju!!!!!!!
Da ne bo še več Tačkov brez besede in brez glasu......
Lp
Alenka

Ravno zato pa je moja pikica iz Zavetišča. Ravno zato tudi pomagam najdenim živalcem (najhujša do sedaj je bil mlad mucek sredi vaške ceste, avto pa ravno odpeljal- skoraj bi ga povozila, če se ne bi premaknil, šel v zavetišče). Rada tudi poučujem druge o skrbi za živali (mami dela v vrcu, pa se pogovarjamo z otroci, zdej se nam še Lilo pridruži). Sem ter tja pa kakšno malenkost prispevam zavetiščem.

http://bibsy.moj-album.com/album/8050676/?os=8050714
So ljudje ki zapuščajo, so ljudje ki jim je vseeno in so ljudje ki pomagajo.

Moje sožalje :'(

Veliko srce in veliko poguma. Brezpogojna ljubezen. Zaradi slednje si naši ljubljenčki zaslužijo vse.
Imel je srečo, ker je imel tebe, ki si mu vračala to ljubezen. On to ve, ne skrbi. In te čaka. In te čuva.