mojpes.net

Ze v eni drugi temi se je zacelo intenzivneje govoriti o razlicnih vidikih posvojitve odraslega psa, naj gre za psa iz zavetisca ali psa, ki smo ga nasli zapuscenega v svojem okolju ali psa, ki je nekaj casa prezivel pri zacasnih skrbnikih... Predvsem gre za dejstvo, da ponavadi odrasli psi niso kot mladicki, ki bi jih enostavno lahko navadili na nas zivljenjski ritem in izoblikovali njegova ravnanja po nasih zeljah.

Odprla bom nekaj vprasanj, ki se mi porajajo ob razlicnih posvojitvah in posameznih "vrnitvah" takih psov.

* Kaksen kriterij imamo/bi morali imeti pri odlocitvi, katerega psa posvojiti?
* Kaksen pomen imajo "kemija", razum, smiljenje..., ko posvajamo odraslega zapuscenega psa?
* Kako je z nasim razumevanjem termina "sprememba zivljenjskega stila"? Cesa se moramo zavedati, preden pade odlocitev o posvojitvi?
* V koliksni meri se zavedamo/bi se morali zavedati odgovornosti, ki jo prevzemamo s tako posvojitvijo?
* Kako je z upostevanjem ze znanih dejstev o obnasanju psa, ki ga zelimo posvojiti?
* Se zavedamo "nevarnosti" za nas in okolico, ce nepravilno ravnamo s psom?
* Moramo s takim psom v solo ali ga lahko prevzgojimo in po svoji meri "naredimo" sami - imamo izkusnje/nimamo izkusenj?
* Kaj pomeni dejstvo, da je posvojen pes nekje "ubogljiv", pri nas pa "nemogoc"?
* Kaj vse povzrocimo s prenagljeno in nedomisljeno posvojitvijo? Psu, prejsnjim skrbnikom, sebi...
* Kaksen je nas odnos do evtanazije psov, za katere skrbniki ocenijo, da so nevarni in za katere ni pricakovati ustreznih posvojiteljev?
* O cem sploh razmisljamo, ko posvajamo odraslega psa? O cem bi morali prvenstveno razmisljati?
* Je na mestu posvojitev samo zaradi "resitve" pred evtanazijo?
* ...

Sigurno je se cela vrsta vprasanj, ki se bodo odprla z debato, zato vabim vse, ki imate izkusnje s posvojitvijo odraslega psa in tudi tiste, ki imate izkusnje kot zacasni skrbniki, pa seveda tisti, ki se s prevzgojo takih psov ukvarjate, da se pridruzite razmisljanjem o posvajanju odraslih psov s "skrito" preteklostjo in negotovo prihodnostjo.

Vse prepogosto se dogaja, da se za posvojitve odlocijo ljudje na vrat na nos. Tudi tukaj smo naleteli na nekaj prenagljenih in napacnih odlocitev, katerih posledica je "vrnitev" ali "podajanje" psa sem in tja. Morda bomo dali s to debato neke smernice bodocim posvojiteljem, na katere pasti morajo paziti pred posvojitvijo, na kaj po posvojitvi...

Za iztocnico citiram sporocilo simi iz Rokerjeve teme:

Tukaj se govori o posvojitvah odraslih psov, kot, da je le pri teh problem. Kaj pa mladički? Neodgovoren posvojitelj tudi mladička ni sposoben pravilno vzgojiti. Kar nekaj psov, ki so jih skrbniki kupili ali posvojili kot mladičke poznam, ki so nevarni okolici. Medtem ko poznam tudi nekaj tistih, ki so kot odrasli posvojeni preko zavetišč, pa so ob odgovornih skrbnikih popolnoma neproblematični.
Četudi kemije na začetku ni, ob pravilni in dosledni vzgoji slej kot prej pride. Predvidevam pa, da žival čuti ali jo imamo radi in ali smo jo sprejeli ali ne. In, da je predvsem od tega odvisno kako bomo skupaj funkcionirali, poleg pa še pravilna vzgoja in odgovornost, pa problemov ne bi smelo biti.
l.p.

delavec@amis.net, povsem mi je jasno, da je cela vrsta neodgovornih lastnikov okrog, kar poskusajo regulirati celo z Zakonom o zasciti zivali.
Pa ni ta tema namenjena vzgojnim prijemom in neodgovornim lastnikom psov na splosno, saj je za to odprtih cela vrsta tem tako med vrocimi temami kot med vzgojnimi.

Tukaj zelimo izpostaviti predvsem vse mogoce vidike posvajanja psov s tako ali drugacno, predvsem pa neznano preteklostjo. Na eni strani so nase zelje po resitvah vseh psov, na drugi strani pa omejitve, ki jih kot bolj ali manj izkuseni imamo pred in po sami posvojitvi.

 zanimiva tema, upam, da si jo bo prebralo čimveč bodočih posvojiteljev!   ;D
Moram reči, da se precejšen del mojega življenja, pravzaprav kar večina, vrti okoli psov, pa še vedno ne znam odgovoriti na vsa vprašanja. Na nekaj pa znam. In predvsem z obeh strani: kot posvojiteljica azilskega psa in kot tista, ki sreča veliko, žal tudi "gluhih" posvojiteljev. Pa ker se mi zdijo zgoraj postavljenja vprašanja precej na mestu, grem kar po njih:

*Kaksen kriterij imamo/bi morali imeti pri odlocitvi, katerega psa posvojiti?

Neštetokrat povedano: odločitev za psa mora bit odgovorna, pri tem pa se je potrebno zavedati vseh svojih možnosti, omejitev, želja, izkušenj, volje, časa in še bi se kaj našlo. Pa da ne bom preveč dolgovezila, saj so stvari že znane, bom samo naštela meni pomembne kriterije:
 - mladiča ali odraslega? Imamo čas v začetku 4x dnevno hranit mladiča? Ga navajat na čistočo? Smo pripravljeni na neustavljivo potrebo po grizenju?
 - pasma ali posvojenček iz azila?
 - velikost. Ali imamo dovolj časa za redne sprehode 50 kg mrcine? Ali imamo dovolj avtoritete, volje, znanja,  želje, da bi obvladali 50 kg mrcino?
 - zahtevnost dlake? Ali smo pripravljeni dovolj časa nameniti negi nekaterih dolgodlakih pasem?
 - stroški. Psi so povezani s stroški. Smo pripravljeni nanje, ali bomo vzdihovali po vsakem obisku veterinarja?



*Kaksen pomen imajo "kemija", razum, smiljenje..., ko posvajamo odraslega zapuscenega psa?

Kemija mislim da kar mora bit. Se mi zdi, da je to ena dobra iztočnica za vzajemno razumevanje in spoštovanje. Če nas pes nemara.... zlasti odrasel.... poiščimo drugega. Čeprav se da čisto prijeten odnos vzpostaviti tudi s psi, pri katerih te kemije na začetku ni, pa mislim da bo precej lažje graditi "partnerstvo" s psom, s katerim smo si že na začetku simpatični. Nekaj razuma pri vsej stvari mora biti, smiljenje pa je na mestu samo, če imamo nekaj znanja na zalogi. Vzeti psa zaradi smiljenja je.... lahko res samo medvedja usluga. K psu je treba pristopiti predvsem z razumom, kar bi moralo veljati za večino posvojiteljev, smiljenje pa je treba prepustiti tistim, ki imajo dovlj znanja, da bodo iz smiljenja naredili prave razloge.


* Kako je z nasim razumevanjem termina "sprememba zivljenjskega stila"? Cesa se moramo zavedati, preden pade odlocitev o posvojitvi?

Psi so bitja, ki se celo življenje učijo in se lahko prilagajo na nove okoliščine. Pustiti jim je treba čas, da se nanje privadijo, in jim NA NJIM RAZUMLJIV NAČIN povedati, kaj se v novem okolju od njih pričakuje. Odrasli psi imajo prav gotovo nekaj priučenih lastnosti, ki nam ne bodo všeč, in jih bomo morali "izkoreninit". Prevzgoja odraslega psa zahteva več potrpljenja kot vzgoja mladiča.

* V koliksni meri se zavedamo/bi se morali zavedati odgovornosti, ki jo prevzemamo s tako posvojitvijo?

Vsakdo, ki posvaja odraslega psa, bi moral dobro pretehtati svojo odločitev in biti 110 % odločen in prepričan, da je prava. Neuspešne posvojitve psa zmedejo in mu zmanjšujejo možnosti za uspešno posvojitev. Čeprav se lahko dobro prilagajajo, pa so to krdelne živali, ki za svoje normalno funkcioniranje potrebujejo varnost v svojem krdelu. Nenehno menjavanje krdela jim te varnosti ne nudi, lahko jim pusti tudi trajnejše psihične posledice (nezaupljivost, plahost....)
Razen v izjemnih primerih, bi morale posvojitve odraslih psov biti še toliko bolj trajne!!!


* V koliksni meri se zavedamo/bi se morali zavedati odgovornosti, ki jo prevzemamo s tako posvojitvijo?
 - žal mislim da v premajhni


* Kako je z upostevanjem ze znanih dejstev o obnasanju psa, ki ga zelimo posvojiti?
* Se zavedamo "nevarnosti" za nas in okolico, ce nepravilno ravnamo s psom?

 - kot sem že rekla, velikokrat posvojitelji ne poslušajo. Na splošno je še vedno preveč neodgovornih skrbnikov, ki sprehajajo pse tako, da samo odprejo vrata. Pes se tako vzgaja sam, "v nesrečo" pa spravlja še pse odgovornih skrbnikov in vse ostale, ki jih na poti sreča.

* Moramo s takim psom v solo ali ga lahko prevzgojimo in po svoji meri "naredimo" sami - imamo izkusnje/nimamo izkusenj?
 - pasje šole niso prestiž. V pasji šoli lahko izmenjamo izkušnje, pod strokovnim vodstvom odpravljamo napake, kaj vprašamo, naučimo se kako komunicirat s psom, kaj nam pes sporoča..... Ja, z vsakim psom bi morali v šolo!



* Kaj pomeni dejstvo, da je posvojen pes nekje "ubogljiv", pri nas pa "nemogoc"?
To predvsem pomeni, da je nekaj narobe v odnosu pes - novi skrbnik. Ni jasnih pravil, ni nespornega vodje, ni jasnih navodil.... Kot že tolikokrat povedano, pes potrebuje čas, da se navadi na nova pravila, in potrebuje nekoga, ki mu bo ta pravila razložil. Kako pa bi bilo, če bi vas preselili v novo družino na madžarsko, in pričakovali, da se takoj vklopite v njihov vsak dan. Halo?  :o ??? Kater jezik pa govorite ??? Do you speak english at least  :o ??? Tako nekako se počuti pes v novem domu. Novi ljudje, novo okolje, nova pravila. Psu je treba stopit naproti!


* Kaj vse povzrocimo s prenagljeno in nedomisljeno posvojitvijo? Psu, prejsnjim skrbnikom, sebi...
- pes se prilagaja vsaki novi situaciji. V vsakem domu "pobere nekaj", in tako med "svojo prtljago" doda še kupček od tu, kupček od tam.... zmešnjava. Ko se bo končno pojavil pravi, odgovorni, zadnji posvojitelj, bo moral najprej popucat vse te kupčke, predno bo lahko začel zares delat. Kašni kupčki so tudi dobro skriti, in se pojavijo iznenada, lahko šele čez nekaj let v neki novi situaciji. S prenagljeno odločitvijo torej škodujemo psu, saj mu zmanjšujemo možnosti, da nekomu postane krasen družabnik. Ne posvajajte psa, če niste 110 % odločeni, da se boste zmožni spopasti z vsemi "nadlogami", ki jih boste srečali s svojim psom.


O evtanaziji pa ne bom veliko pisarila. Ne spadam namreč med tiste, ki bi lahkos prejeli tako odločitev, zato se tej temi izogobam tudi v razmišljanjih. Tistim, ki so sposobni sprejeti tako odločitev pustim, da to premišljeno storijo. Iz istega razloga nimam odgovora na vprašanje ali je na mestu posvojitev kot rešitev pred evtanazijo. Če bi imela možnost, bi posvojila take(ga) pse/a. Ker je nimam, o tem ne razmišljam, saj se kljub vsemu zavedam, a ne morem rešiti vseh. Žal. Mislim pa da se bodo z osveščanjem in izobraževanjem izoblikovali pogoji, ko ne bo veliko priložnosti, da bi na tak način morali reševati pse

Ufa... prav  :-\ prav kratko pa tole ni bilo....

naš bobi je bil balkonski kuža in ko smo ga dobili mu je bilo vse neznano, na sprehodu se je vsega ustrašil, lajal je na vse živo, skakal v ljudi in pse, popolnoma znorel ob hrani.... Na žalost podrobnosti iz njegovega "prejšnega" življenja ne vemo, tako da smo morali začeti iz popolne nule. Sedaj je že skoraj eno leto odkar ga imamo in čeprav je bil začetek zelo, zelo težak, smo se odločili, da vztrajamo in je sedaj precej boljši.
Če samo opišem par stvari iz prvega tedna...čuval je vse, kar je pomenilo, da nisi prišel iz enega prostora v drugega brez tveganja renčanja alo ugriza. Brat jih je parkrat pokasiral, ker se je bobiju zdelo, da on nima kaj iskat okrog drugih družisnkih članov. Ko je prvič dobil za jest, je bilo noro, mislim, da bi nam vsem roke odgriznil, če ne bi bil na vrvici...in takih stvari je še veliko. Zelo počasi smo prišli do te stopnje na kateri smo, pa še vedno je daleč do cilja... Ampak naše mnenje je bil ( predvsem od očija  :-* ), da je treba dati kužku čas, da se privadi na nove situacije in ljudi, in ko smo že vsi obupali, je on vztrajal...
Sedaj je bobi naš, ga ne damo, predvsem pa se precej bolje zavedamo, kaj pomeni imeti kužka, ki ni bil nikoli socializiran, nikoli božan, nikoli hranjen. In mogoče smo se res zaleteli v osnovi, ampak mislim da se je na splošno vse izšlo kar vredu.
Več pa lahko napiše moja mami, ker je bobi predvsem njen
p.s. sporočilo je, ne odnehaj, bo bolje, samo malo pomoči in vztrajnosti potebuješ!!!  8)

Jaz sem že velikokrat premišljevala o tem, zakaj veliko zavetišč (tako kot se je tudi že debatiralo in mislim, da je napisano tudi v Poloninem dnevniku v Sobotni prilogi Dela) misli le na statistiko in oddajo živali prvemu, ki pride mimo? Žal je dejstvo tako, da zahtevajo psi iz zavetišč v večini primerov posebno obravnavo in človeka, ki ima posluh in žilico za take pse, ne pravim, da tak kuža ni primeren za začetnike, kajti imamo ljudi, ki imajo kot začetniki nek naraven talent, ki lahko zelo hitro pripelje takega človeka do višje stopnje sposobnost, kot jo npr. ima nek človek, ki se s psi ukvarja že dalj časa. Pomembno je, da imajo posvojitelji žilico in posluh za take pse oz. se morajo zavedati svojih sposobnosti in omejitev, se morajo vsaj pribiližno zavedati v kaj se spuščajo in tudi, kam po pomoč. Če po sebi sodim, ki se v kinologiji in vzgoji psa ne smatram za začetnico, si predstavljam delo s psom iz zavetišča precej bolj zahtevno kot delo z večino psov, ki si jih pač kupimo pri vzrediteljih in jih imamo že od obdobja mladička dalje in vem, da če bi se odločila za takega psa bi ga vsekakor vzgajala in šolala s pomočjo tistih, ki imajo več izkušenj na tem področju.

Bi pa osvetlila tukaj nek problem. Veliko ljudi s kinološkimi izkušnjami ima te izkušnje zato, ker s svojimi psi veliko dela in jih tudi za delo uporablja. Večina ljudi, ki ima pse za delo jih dejansko izbira predvsem glede telesne zgradbe primerne za delo, značajskih lastnosti in jih videz dejansko ne sekira preveč (zato imamo običajno tudi delovne linije, ki pač navadno niso tako lepe kot razstavne) in sem prepričana, da mnogim ne bi bil problem imeti za delo nekega mešančka in bi bili pripravljeni posvojiti psa, a jim je žal všeč taka kinološka disciplina, kjer s psom brez rodovnika nimajo enakih možnosti kot s psi z rodovnikom.  Tako že sama KZS omejuje možnost, da bi azilaši prišli v roke ljudi, ki imajo že veliko izkušenj s kinologijo. Vesela sem, da imajo v nekaterih panogah psi brez rodovnika enake možnosti - npr. v reševanju, kjer lahko povem, da jih je kar nekaj, ki delajo s posvojenimi psi.

Je pa tudi res, da lahko te "enake možnosti" nerodovniških po drugi strani spodbudijo štepanje.

Hm, težko je biti pameten...

Toliko v razmišljanje - sicer le za en del obširne tematike o zavetiščnih kužkih.

LP, T

Ne vem no, jaz sem sem tole temo razumela drugače. Nekako iz vidika kako posvojiti psa in ne kot še eno debato več o rodovniških in šteparjih....
Tudi se ne morem strinjat, da si večina ljudi zbira psa za delo. Prej bi rekla, da večina ljudi niti v malo šolo ne pride, kaj šele, da bi se ukvarjala z višjimi stopnjami šolanja. Danes si pač večina ljudi zbira psa ali zato, ker hoče družabnika (kar se mi zdi "najbolj pravi" razlog), ali zato, ker pač morajo imeti psa (ker je tudi to žal statusni simbol), ali zato, ker pač mora nekdo čuvati hišo... ali kaj vem kaj še, za delo pa.... mislim da v manjšini. (Samo mimogrede koliko borderjev pa v SLO čuva ovce ??? ;) - pa je kar nekaj občerejcev... )
Za posvojitev mešančka ni treba biti vrhunski kinolog, treba se je pa zanj (kot za vsakega drugega rodovniškega, pozlačenega ali pa za zadnje blatno ščene) odločiti s pravih vzgibov, slišati kaj nam govorijo, imeti posluh za psa in mu nameniti primerno vzgojo in šolanje. KZS tu nima nobene zveze (pravzaprav je nima nikjer kjer se govori o zapuščneih psih).

Nisem govorila, kot, da si večina izbira psa za delo, ker tudi vem, da si ne. Govorila sem le še o enem potencialnem delu ljudi za posvojitelje - omejila sem se na del ljudi, nisem govorila o splošni populaciji. hotela sem povedati, da veliko ljudi, ki si izbere psa za delo in ima zato tudi precej izkušenj z odpravljanjem raznih vedenjskih motenj, bi se lahko odločilo za posvojitev iz zavetišča, če bi jim s strani KZS bile nudene enake možnosti kot z rodovniškim. Gre za to, da sem le razmišljala o tem, da so to pač en potencialni del posvojiteljev, ki imajo izkušnje s psi.

In to o posluhu in o začetnikih, ki so za moje pojme lahko prav tako dobri pri vzgoji - mimogrede - vsak je v določenem trenutku pač začetnik, je vse napisano v mojem postu točno tako kot praviš tudi ti. In v postu sem tudi sama povedala, da ni potrebno biti vrhunski kinolog za posvojitev. Razen, če sem nerazumljivo zapisala...

Moje mnenje je le tako, da če bi KZS imela več posluha za te stvari, bi lahko imeli več možnih potencialnih posvojiteljev, ker bi lahko še kdo, ki se sicer odloči za rodovniškega psa samo zaradi dela (ne govorim, da tak človek nima psa za družabnika, ker smo taki in drugačni), bi vzel lahko psa iz zavetišča  in bi mu bil družabnik tako doma kot pri delu. jaz imam tudi psa, ki je v prvem pomenu družabnik in sem z njim čisto slučajno začela tudi delati.

To, da KZS nima nič pri tem mi je pa več kot jasno - od tukaj izhaja tudi vsa njihova filozofija.

LP, T

Se opravičujem, če sem "zabluzila" temo...
Jana, pa prestavi ali pa zbriši, če sem nasmetila ali, če vodim temo na stransko pot.

No sej Teski, v tem smislu se pa strinjamo! ;) Še sploh s tvojim zadnjim stavkom v predzadnjem postu! ;)

S tem ko sem napisala zgornji post nisem mislila delati nobene razlike med rodovniškimi in mešanci.
Moja jeza, ki se kopiči že nekaj časa je predvsem zato, ker se z rešiteljstvom odraslih psov dela medvedja usluga, ki jo naredimo s nepremišljeno posvojitvijo.
Govrim iz lastnih izkušenj kot človek, kii se ukvarja s šolanjem psov in ki imam trenutno doma dva psa z rodovnikom delovne pasme.
Spet bom daljša, povem že na začetku.
Zakaj z mojimi izkušnjami v šolanju, ki jih imam ne pomislim na psa iz azila, ampak sem si kupila točno določenega psa. Ker imam jasno predstavo o tem kaj si želim od psa. Že takoj sem vedela, da s psom ne bom tekmovala, vedela pa sem, da bo moj pes učni pripomoček za druge pse in ljudi. Zato sem potrebovala psa, ki ima stabilen karakter, ki ima dobre nagone, ki....da bo vse to kar si od njega želim prenesel.
Torej po tem, ko sem se odločila kaj hočem od psa, sem morala premislit kje bom to dobila - kje, v kateri pasmi in v katerem spou.
Tako je padla odločitev za samico in pasmo, ki jo imam. Ker sem točno vedala kaj hočem sem prvo samičko zavrnila, ker je že v leglu kazala določene stvari, za katere sem vedela da mi kasneje ne bodo všeč. Počakala na drugo leglo, bilo je to kar sem si želela in sedaj imam točno to, kar sem si želela.
Da ne bo to zvenelo tako, da ker ima psica rodovnik in je NO, se je pa pametna skotila. Ja pa jade 4 leta šolanja je bilo potrebnih, da psici popolnoma zaupam, da imam to kar sem si želela, med drugim tudi učni pripomoček za moje tečajnike.

Zakaj si z znanjem, ki ga imam nisem omislila psa iz zavetišča (pa je bila pred kratkim pri Poloni ena siva nemška ovčarka)?
Zato, ker sem imela pred Ajšo Dara.
Dar ni pes iz zavetišča zato ker do tja ni prišel saj smo ga prej vzeli mi.
Bil je privezan ob ograjno na ljubljanski obvoznici. Zakaj je ostal doma? Ker je bil tako lep, pa tačko je dal takoj kar prejšnji pes ni nikoli naredil, pa je bil 11 let pri nas. Pa tako dolge trapalnice je imel, pa.....en teden smo imeli skupaj njega in našega prvega psa, ki je bil star že 11 let in mu kolki niso več služili. Doma niti na sprehodu nobenega konflikta.
Dva meseca je bil Dar idealen kuža z edino napako, da je lulal le na kanalizacijskem jašku, ne na travi.
Potem je pa počasi ugotovil, da je tu doma in da bo on tukaj car. Začele so se težave, ki jih na začetku nismo opazili do takrat, ko se je prvič stpel s psom. Ker mu od takrat naprej ni bilo dovoljeno renčat na psa, ni več renčal, je pa izpopolnil taktiko. Psa je najprej povabil v igro, ko je pes prišel do njega, ga je imel v eni potezi na hrbtu.
Pes je šel v šolo takoj, ker so se ravno 14 dni po tem, ko smo padli na njegovo lepoto začeli tečaji. Lahko rečem, da je bil pri najboljšem kinologu, ki ga slovenija ima. Tudi njega je na začetku nategnil s svojim vedenjem. Naredili smo vse kar se je narediti dalo, njegovo šolanje ni trajalo 4 mesece kot je to običajno, ampak je trajalo vse štiri leta kar je bil z nami.
Vsak dan neka nova fora, vsakič ko srečaš psa ali ga bom dovolj hitro ustavila, da me ne bo potegnil za seboj, bo zarenčal na človeka, bo...
 Ja ostal je pri nas, ker je bil velik in podoben nemcu, ki smo ga imeli prej, nekako si ne predstavljamo majhnega psa.
Po pravici povedano, če ne bi imel raka na prostati in je bil zaradi tega uspavan bi bil v kratkem uspavam zaradi svojih napak.
Imeti psa, ob katerem ne moreš biti nikoli sproščen, ko moraš nenehno gledat kje je kakšen pes, ker drugače ga ne boš zadržal na povodcu, imeti psa, ki ga ne moreš niti za sekudno spustiti izpred oči....ne, jaz ne. Jaz imam psa zato, da je moj družabnik, da se ob njem sprostim, da grem lahko z njim na sprehod in da si ob tem spočijem možgane.
Če bi vedela takrat, ko ga je brat pripeljal domov, da bo tako, bi še isti moment odšel od doma ne glede na to, da je dajal tačko in mižikal z očmi....
Da smo vložili 4 leta vanj vsak sprehod, vsak moment ko je bil doma, razen ko je spal smo vedeli da bo vse ok, ne...tega se ne grem nikoli več.
Dar je bil fantastičen delovni pes. Vse je naredil na enem mestu enkrat in takrat brez napak, še enkrat na istem trevniku...ni šans, ne zlepa ne zgrda. Njemu ni treba.
Smo zafrknili v vzgoji, nismo, smo zafrknili s tem, da nismo bili preveč vstrajni, nismo. Zafrknili smo takoj ko je brat pripeljal psa domov. Padli smo na njego tačko in mižikanje.

Nauk Dara me bo spremljal celo življenje. Nikoli več ne bom vzela odraslega psa.
Sedaj me bo kdo vprašal kaj pa če mi kdo vrne sedaj mojega mladička, ki so stari 3 leta.
Če mi ga bi vrnil bi vedela zakaj. Zato, ker bi zafrknili pri vzoji in bi bil glede na karakteristike, ki jih nosi v svojih genih tak čuvaj, da bi bil že zelo hud agresivc.
če mi ga vrnejo....ne sprašujem ga kdo hoče ali ne. Direkt ga odpeljem na evtanazijo. Nobenemu na tem svetu ne privoščim življenja, ki roko na srce ni življenje ampak vsakodnevno matranje sebe  in okolice.

Mi je kot inštruktorju izziv vzeti odraslega psa, pa je vseeno je iz zavetišča ali pa ga je nekdo privezal za ograjo. Ne, ne bi bil, ker moj pes mi bo za sprostitev in ne za to, da se bom vseskozi ukvarjala z njim.
Pa če bi imela tekmovalne apetite in če si vzamem za primer sivo nemko, ki je bil pri Poloni, bi jo vzela?
Ne, ker da dobiš dobrega tekmovalca rabiš minimalno 4 leta šolanja, da lahko rečeš da je tvoj pes stabilen in lahko z njim tekmuješ. Pri tej psici smo vedeli le to, da ima dober plenski nagon, nismo pa vedeli kako je s pritiski, kakšen karakter ima.....vse to spoznaš preko procesa šolanja.
In zakaj ljudem, ki jim imeti psa ni imeti psa za na sprehod ampak imeti psa za to, da bo z njim tekmoval ne pride na kraj pameti, da bo šel po psa v zavetišče. Ker ima točno vizijo kaj hoče in konec koncev tudi kaj rabi. In ker od začetka vzgaja in šola psa s točno določenim ciljem.
Smo sedaj kinologi z znanjem krivi, da so takšni psi v zavetiščih saj imamo znanje za njih?
Mogoče smo samo odgovorni in se zavedamo kaj pomeni vzeti odraslega psa.
Ja res je kupijo tekmovalci odraslega psa, a kakšnega? Takšnega, ki je preverjen, za katerega vedo vse. Tako pluse kot minuse. In v tem plusu vidijo kaj lahko z njim dosežejo, ker recimo če pes ni dober na obrambi je pa dober v sledi tekmujejo v sledenju.
Zato videti neko možno rešitev, da bomo tisti, ki imamo znanje vzeli odraslega psa.....bojim se da ne.

Se bom še sama oglasila s svojo izkušnjo, kot novopečena lastnica  moje prve posvojenke. To ne bo kakšno strokovno razglabljanje, temveč samo moja osebna izkušnja.

Najbolje, da začnem na začetku. Fant si je že kar nekaj let zelo želel nemškega bokserja(tudi meni so zelo všeč), vendar sva se zmenila, da dokler imamo pri hiši našega kokerčka, to odpade. Spremljala sva forum o bokserjih, prebirala internetne strani, hodila na razstave ter tako zbirala informacije o vzrediteljih in bokserjih. Tako sem slučajno na tem portalu odkrila tudi Zavetišče Horjul in se potem končno opogumila, da prvič pokličem za sprehajanje (tega bo slabo leto nazaj). Zame je bila to prva in nova izkušnja z psi iz zavetišča, vendar je po prvem obisku in sprehajanju padla odločitev, da sem pa definitivno še pridem. Tako se je začelo in moji obiski zavetišča so se kar vrstili, skorajda vsak vikend, pa še marsikateri dan v tednu. Izkušnje s kužki so bile same pozitivne in počasi so meni začele misli glede posvojitve z bokserčka begati k Horjulčkom. Ok, glede na fantove močne želje po bokserčku, se mi je to zdelo praktično neizvedljivo, čeprav sem počasi začela "tipati teren". Junija 2006 smo izgubili našega kokerčka. Avgusta je v zavetišče prišla Neža in bolj ko sem jo spoznavala, bolj se mi je vsedla v srce in zadelo me je kot amorjeva puščica, čeprav sem potrebovala nadaljnih pet mesecev, da je fant dal zeleno luč, vmes pa vsak večer najprej preverila, ali je Neži še v zavetišču. Tistega četrtka 4.1.2007, ko sva šla po Neži, ne bom pozabila nikoli v življenju, saj se je fant zaradi vseh takratnih okoliščin premislil dobesedno čez noč in sem za njegovo odločitev izvedela v službi - letela na wc, se zjokala od veselja in s tresočo roko Smetki napisala SMS, da popoldne prihajava po Neži.

Sama sem morda imela ob izbiri psa malo lažjo nalogo, saj sem kar nekaj časa hodila v zavetišče sprehajat, neobremenjena s posvojitvijo (ker tako nisem pričakovala, da bi bokserčka zamenjal posvojen kuža iz zavetišča) in tako različne kužke dodobra spoznala. Neži mi je tako rekoč sama prišla naproti in sva se do posvojitve kar dobro spoznali na sprehodih, majčkeno sem pa sem in tja o njej povprašala tudi Smetko, saj nisem hotela preglasno razglabljat, da sem en majčkeno uč nanjo vrgla. Moji kriteriji so bili predvsem to, da je kuža po velikosti in teži takšen, da ga bom lahko obvladovala, obvezno ne sme biti agresiven do muckov (trije notranji mačkoni) in da ni vedenjsko zelo problematičen,ker imava premalo izkušenj (fantov prvi kuža, moj prvi posvojeni) in zaradi službe nimava možnosti, da bi se vsekozi ukvarjala z njim.  Sama sem v tem času, ko hodim v Horjul in spremljam tale portal kar dobro spoznala različne vedenjske vzorce kužkov iz zavetišča in pozorno spremljala vse Smetkine nasvete in opozorila, ki jih je spisala na tem forumu, zato me posvojitve Neži ni bilo strah in je bila to tako čustvena kot razumska odločitev, saj sem v svoji betički premlela vsa vprašanja, na katera opozarjajo ob posvojitvi.
Jasno je bilo tudi, da ne glede na to, da Neli ni problematična, greva takoj k Xeni v šolo. Zato, da se obe nekaj naučiva in začneva z pravo vzgojo in šolanjem. Namreč, Neli je član družine in je oz. bo z nama praktično povsod (različne situacije in okolje), zato mi je pomembno, da je (bo) pravilno vzgojena in da bo dala skoz vsaj osnovno šolanje. Edina zadeva, ki je pri njej vedenjskega značaja, je občasna nesproščenost ob drugih psih, a ne vedno, vendar bova sčasoma tudi to sigurno odpravili. Zavedam se tudi, da se bo morda kakšno nezaželeno vedenje še pojavilo, vendar se tega ne bojim, saj vem, da se lahko kadarkoli obrnem na Smetko in Xeno. Tudi to, da se lahko vedno obrnem na Smetko, je bil eden izmed bistvenih kriterijev, da je bil posvojen Horjulček. Z Neli sedaj tečeva skupaj "na dolge proge" in mislim, da nama lepo uspeva.

S strokovnega vidika bodo glede posvojitev dodali tisti, ki se na to bolj spoznajo, sama pa sem samo želela predstaviti svojo zgodbo. Sama lahko rečem, da sem se zaradi tega poprejšnjega stika s Horjulčki, vseh pogovorov s Smetko, prisotnost ob posvojitvah drugih kužkov, ko sem poslušala Smetko, ko bodočih posvojiteljem razlaga zadeve, spremljanja foruma in vseh spisanih nasvetov in opozoril s strani Smetke, Jane, Sarabenji in ostalih forumcev, za posvojitev odločila z mirnim srcem in trezno glavo. Zavedam se, da se moram še marsičesa naučiti in da bo še kaka preizkušnja pred mano, a vem, da bova vse zastavljene cilje z Neli skupaj dosegli. Enkrat bova tudi na Kredarci pod Triglavom stale.

LP

Upam, da ne bo koga naše pisanje prestrašilo, da bi si premislil posvojiti koga iz zavetišča, čeprav je doslej o tem razmišljal, ima pogoje in voljo.
Niso vsi zavrženi kosmatini problematični. Prav vsak pa potrebuje čas, da spozna kaj pričakujemo od njega in čas, da nam zaupa. Tudi jaz lahko iz lastnih izkušenj povem, da smo posvojili dva psa z bolj ali manj težko preteklostjo, pa nam nikoli ne bo žal. Pred tem smo bili prepričani edino v to, da imamo pogoje in željo brezdomčkom ponuditi svoj dom in vse kar paše zraven. Od nobenega psa pa ne moremo pričakovati, da bo idealen, saj tudi ljudje nismo.
l.p.

Imeti psa je nazarensko velika odgovornost. Vsi na veliko pišete o tem, kaj to pomeni in kaj za sabo potegne kuža. Vse lepo in prav. Če bi dejansko bili odgovorni do psov, potem zavetišč ne bi potrebovali. Ali bi jih bilo pa vsaj manj.

Veliko vidi vodnike in pse, ki se sproščeno sprehajajo po mestu in pes je popolnoma poslušen vodniku in ob njem mirno zaspi na kavi. Pa si kranjski Janez misli: I ja bi to radio. In si nabavi psa, ki mu je vizuelno všeč. Redko kdo se pozanima, kaj pomeni imeti psa in kaj lahko od psa pričakuje. Vsak bi se moral pred nakupom oz. posvojitvijo sploh vprašati, kakšen človek je, kakšen življenjski stil ima, kaj bi s psom rad počel in šele nato razmišljati, kaj temu ustreza. in kje lahko to dobi. Potem sledi šele razmišljanje o pasmi, nepasmi, iskanje vzrediteljev ... Na prste ene roke poznam ljudi, ki so to počeli pred nakupom ali posvojitvijo psa.  Redko kdo ve, koliko dela je bilo vloženega v psa, ki mirno drnjoha ob kavi. Ker je seveda pes živo bitje in prej ali slej začne misliti s svojo glavo, pesjani končajo bogvekje. Če imajo srečo, v zavetišču. Če je pa nimajo, pa bogve kje.

Biti vodnik psa pomeni veliko samoodpovedovanja in predvsem veliko samoizpraševanja in spreminjanja svojih navad in samega sebe. Pred nakupom psa bi se morali zavedati, da se bomo morali tudi mi držati določenih pravil (hehe Ordnung und Disziplin), če bomo hoteli, da se jih bo držal pes. To bo še bolj rigorozno, če ne vemo, od kod je pes, kaj je že doživel, kaj zna, kako se obnaša. To zahteva celodnevno opazovanje, analiziranje pasjega vedenja in naših reakcij. Samo tako bomo psa vsaj približno spoznali in razumeli, kaj nam govori. Nikoli pa ne vemo, kaj bo, kako bo, ali bo lahko spuščen, se bo lahko igral, bo maral otroke ... Če smo se pripravljeni spopasti s tem, lahko razmišljamo o posvojitvi psa iz azila. Sama tega znanja in potrpljenja nimam, pa tudi delo mi ne dovoljuje, da bi se psu lahko intenzivno posvečala kaj več, kot se mu zdaj. Zato se mi ne zdi pošteno do psa, da bi ga posvojila. Pa se mi psi v zavetiščih smilijo, ne zato, ker so tam (imeli so srečo, da so prišli do tja), ampak ker ne vem, kaj je bilo z njimi prej, kaj so prestajali ... Nikakor nas ne sme zavajati usmiljenje, dobrodelnost, ampak moramo prekleto premisliti, kaj počnemo in kaj dobimo ter kaj bo potem.

Vsaka vzgoja je dolgotrajen proces. Poteka intenzivno v mladičkastem in pubertetniškem obdobju, manj intenzivno pa celo življenje. Zato mi pokrov dvignejo tisti, ki menijo, da bi lahko kar na hitro v nekaj urah psa spravili v red. In to po možnosti še psa z neznano preteklostjo. Lepo vas prosim. Sama kot 'človeška' inštruktorica jezikov pubertetnika, ki ima jutri popravca in bi želel danes se vse naučiti, kar je zamudil v celem šolskem letu, mirno odslovim s pridigo z naslovom: A pa ti čisto resno misliš?

Moj namen (in mislim, da tudi namen nikogar drugega v tej temi) nikakor ni, da bi prestrašili bodoče posvojitelje. Vesela bi bila, če bi se jim ob vsem tem pisanju porodilo kakšno dodatno vprašanje, kak drug pogled na psa in bi zato lahko postali boljši vodniki in psi zglednejši spremljevalci.

Lp Neža

Ko sem prebrala naslov teme,sem mislila,da se bomo pogovarjali o posvojitvah iz zavetišča,ali zapuščenih živali,in naših izkušnjah in pogledih na to,da bi nekdo,ki ima namen posvojiti zapuščenčka ,k temu pristopil resno in odgovorno.
Pa preberm modrovanje simi,ki je inštruktor,pa berem dvakrat trikrat-nič jasno.Prišla sem do zaključka po njenem pisanju,da je najbolje pse z neznano preteklostjo evtanazirati in zakaj pa sploh so zavetišča.
Najbolje da imamo vsi rodovniške NO-je.
simi - ni mi jasno ,kaj je mišljeno z besedami "videti neko možno rešitev,da bomo tisti,ki imamo znanje vzeli odraslega psa.......bojim se da ne.
Mislim,da nihče ne pričakuje,da bi samo inštruktorji vzeli odrasle pse iz zavetišč.
Jaz imam dva manjša posvojenčka,s hčerko,pa sva posvojili odraslo pitbulko iz zavetišča,pa nisva nikakršni inštruktorci.
Res,da je hči poiskala vse možne nasvete strokovnjakov,k posvojitvi pristopila zelo odgovorno,se zavedala da bo vzgoja njena (jaz imam na skrbi osnovne stvari prehrano in veterinarja)in da se bo morala marsičemu odreči.
Mislim ,da  bi morala beseda teči o teh izkušnjah,če sem se zmotila zbrišite,kar sem napisala,saj se že tako redko oglašam,vendar se mi zdi,da na tako pisanje,kot je napisala simi ne bomo dobili odgovornih posvojiteljev.
Nekdo je napisal "vse se da ,če se hoče".KJER JE VOLJA JE POT

Pa brez zamere in lep pozdrav!  

 ;D
Moram rečt, da se strinjam s capko. Simi, mislim da bi tvoj post bolj pasal v neko drugo temo, v Kajin kotiček in tole temo pa ne najbolj  ???
Cenim, da si nekoč rešila enega privezanega reveža, predvsem pa to, da po pojavu težav pes ni romal v zavetišče. Kaj pa si z ostalim hotela povedat pa ne razumem najbolj. Sem nekako razumela, da naj bi se tu pogovarjali ravno o tem kako uspešno posvojiti odraslega psa in kako se psov NE posvaja in kako se jim ne zmanjšuje že tako ne prevelikih šans za spodobno življenje v družbi s človekom.
 :-\

Glede tega čemu se je človek pripravljen odpovedati če posvoji psa je zares tudi potrebno razmisliti. Mene je leta nazaj o tem poučil že papagajček, ki je bil dva dni v varstvu pri mojih sorodnikih. Ker ni hotel jesti in ne piti sva z možem prekinila sedemsto kilometrski izlet in se vrnila domov, drugače bi poginil od žalosti. Takoj, ko naju je zagledal je jedel in pil in bil spet živaheh, če pa še en dan ne bi, bi umrl. Imamo še veliko tačk in šapic, pse bi lahko vzela s seboj, za mačkone bi med tem poskrbeli sorodniki, le droben ptiček ne zdrži brez naju in nikoli nama ni bilo žal, da zaradi njega že 12.let nisva bila nikjer na dopustu za več kot en dan.
Ljudje smo si različni, eni smo se pripravljeni odpovedati marsičemu v dobro ljudi in živali, drugi spet ne ali do določene meje. Le ti so pa tisti, ki bi morali zares dobro razmisliti in se ne prenagliti, da potem ne bi žival ponovno izgubila komaj dobljeni dom.
l.p.

Tudi jaz se strinjam s Capko.
l.p.

Svoj prvi post sem napisala predvsem zato, ker se moramo predno se odločimo za posvojitev vprašati določene stvari.
Jana je odprla novo temo v kateri naj bi se pogovarjali o tem zakaj posvojiti odraslega psa.

Svojo izkušnjo z najdenim psom sem napisala zato, da se lahko iz nje razbere, da se težave niso začele takoj kljub temu, da je pes šel takoj v šolo.

Daleč od tega, da bi morali sedaj vse stare pse v zavetiščih evtanizirat in si vsi nabavit rodovniške NO-je. Če bi imela neko drugo pasmo, bi potem rekli, da morate vsi imeti to pasmo?

Ne napisala sem kot kaže premalo razumljivo, da se človek mora odločiti za neko žival zaradi neke želje po neki raalni "zahtevi", ne zato, ker je pes lep in luštkan ali pa ker se mi smili.

Razlog za posvojitev naj bo premišljen.

Zopet ne govorimo o vseh odraslih psih, z nekaterimi ni čisto nič narobe, mogoče so se znašli v zavetišču, ker jim je umru skrbnik, ker so se ga otroci naveličali in so bili ljudje toliko odgovorni, da so ga odpelajli v zavetišče in ne spustili v prvi gozd.
Lahko in veliko je popolnoma neproblematičnih odraslih psov, ki so se znašli po čudnem spletu okoliščin v zavetišču.

So pa tudi psi, ki imajo določene specifike in o teh, vsaj mislim da, naj bi tukaj govorili, ker tu je odgovornost pred posvojitvijo še toliko večja.

mislim, da je bil tvoj prvi post res narobe razumljen, ali pa napisan, kakor pač kdo vzame... s tem drugim si nekako popravila vtis...

Posvojiti kužka iz zavetišča ni zame noben bav - bav. Pia je tretja naša psička iz azila, prva Lina je bila posvojena v MB zavetišču, ko smo jo posvojili je bila stara nekje okoli dveh let, z nami je živela 2 leti, potem smo jo zaradi bolezni žal izgubili  :'(, bila je prestrašena psička, ki je lajala na moške s kapo ali palico, lajala je v stanovanju, če si jo pustil samo in skoraj eno leto je trajalo, da je revica dojela, da se vračamo k njej, kasneje je postala popadljiva ampak ne do domačih, živeli smo v bloku  ljudje so jo poznali in normalno, da jo je kakšen tudi pobožal vendar je kasneje kot sem že napisala postala malce popadljiva do teh ljudi, nobenega ni ugriznila samo nakazala je, da ne želi dotikov. Takrat nismo vedeli zakaj je postala takšna, dokler se ni pokazala bolezen in sedaj vem, da je bila kriva njena bolečina. Drugače je bila super psička, moja oz. naša prva psička nasploh. Po njeni izgubi je mama rekla, da ne želi nobenega psa več ker je bilo prehudo po izgubi Line. Ja, ampak je ženski na njenih vsakodnevnih sprehodih postalo dolgčas (medtem se je tudi upokojila) in v Novicah se je zagledala v psičko katero sma šle iskati v Grosuplje. Miša naj bi bila stara, ko smo jo posvojili nekje 1 - 2 leti, sedaj je z nami že 3. leta, prijazna psička, ki je umikala ritko in skrivala repek, če si se ji približal, vendar se je kmalu sprostila in njena edina "hiba" je, da ima močan lovski nagon, nič strašnega samo spustiti je ne smeš  :P. Sedaj, ko sem se jaz preselila sem posvojila Pio,ki bo jutri pri nas 3. mesece, ob posvojitvi staro nekje 9 mesecev je mešanka z NO in malo bolj zahtevna kot ostali dve,  mlada psička, ki se je šele pred dvema tednoma začela igrati, ki ne zna pokazat kdaj jo kakat ali lulat in opravi, če je treba kar v dnevni sobi, vendar napredujema, zdaj si jaz točno preračunam kdaj sma kakale in kdaj bi naj spet, zunaj jo opazujem in sedaj že vidim kdaj jo tišči pa čeprav ona nima časa kakat, ker je toliko drugih bolj zanimivih stvari, takrat pač hodima 10x gor in dol, če je treba tako, da potem le opravi in potem jo hvalim, da je kaj. Druga stvar je, da vleče na sprehodih, strašno jo zanimajo ptiči, ljudje, psi, krti itd., včasih je najin sprehod čisto prijeten, včasih malo manj ampak zato so pa šole, kajne? In moj razgovor z najinim bodočim inštruktorjem je bil zelo pozitiven, ko sem mu opisala zadevo, tako da jaz verjamem da se bo tudi to uredilo.
Zakaj sem pri vsaki psički povedala koliko je bila ob posvojitvi stara, zato, da se bo videlo, da so to psičke, ki so imele za seboj že neke izkušnje in nek oblikovan značaj, ki pa v nobenem primeru ni bil tak, da bi nas odvrnil od naslednje posvojitve in jaz in moja mami bi še vedno vzele psa iz azila. Kar pa se tiče odgovornosti jo moraš imeti pri vsakemu psu, mački, papagaju... Pač vstajaš uro prej kot bi drugače, po službi letiš čimprej domov, da si lahko preostanek dneva s svojim ljubljenčkom, če že kam greš poiščeš varstvo itd. Ravno danes, ko sem kuhala kosilo in je Pia ležala raztegnjena čez pol kuhinje in zadovoljno drnjohala, me je prešinilo, da  sem srečna - srečna, da jo imam ob sebi, srečna ker vidim, da je tudi ona srečna, da je v moji bližini. Morda ne bom znala opisat ampak bilo je kot bi čudila neko nevidno vez med nama, vez ki pove, da se imama rade in da bova skupaj premagale vse ovire.
Bila sem malo daljša ampak želim povedat, da so posvojenči lahko prav tako dobri družabniki kot vsi ostali. Morda nimajo vsi tako dobrih izkušenj kot jaz - ampak jaz (laik) enostavno verjamem v vsakega od njih !!
LP

Jaz pa mislim, da nisem prvega posta od simi prav nič narobe razumela. Žal poznam tudi to kinološko srenjo dovolj od blizu da vem, da slovenski kinokogiji do poznavanja in razumevanja psov manjka še veliko. Ampak to je druga tema in s tem ne mislim smetiti tele. Bom pa vzela taisti post, razumljen prav ali narobe, kot odličen, šolski primer kako se psa NE posvaja in kako se pri svoji odločitvi kljub vsemu VZTRAJA. Pravzaprav bi morala bit za tale post celo hvaležna, saj mi nudi odlično iztočnico. Namreč kot pokazatelj, da ni potrebno biti kinolog ali celo inštruktor, da bi lahko postal uspešen posvojitelj odraslega psa. Celo nasprotno, kot tak (ali pa prav zato) si lahko povsem neprimeren posvojitelj. 
No, pa da začnem na začetku. Najprej naj spomnim (ponavljamo se že kot pokvarjene plošče), da ni vsak pes za vsakogar. Mladiča si lahko oblikujemo "po svojih željah", pri odraslem psu je to malo težje. No, pa smo že zakoj na začetku pri kriterijih.  Najprej si je nujno potrebno narediti kriterij: kaj hočemo, koliko časa in denarja imamo, koliko prostora..... šele potem pride na vrsto katirega. Smiljenje, kot sem že rekla, pustimo tistim, ki s tem znajo "upravljat".
Posvojit ob ograjo zavezanega psa, ker se nam smili in ga tam ne moremo pustiti...   ;Dne bo pravi pristop. To je pes, na katerega absolutno nismo pripravljeni. Odvezati ga? Vsekakor! Poskrbeti zanj? Absolutno! Toda kako? Nadvse dobro delo lahko storimo, če takemu kužku poiščemo zanj primeren dom. Ce pa smo se ga ze odlocili posvojiti, potem pa je potrebno pri tej odlocitvi vztrajat (in tu je simi spet solski primer ;) ).
Zakaj so se pojavili problemi "sele" cez 2 meseca? Spet bom kot lajna, ampak znano je, da se psi aklimatizirajo priblizno po enem mesecu. Šele takrat se pokaze njihov karakter, lahko pa v tem casu nezavedno vplivamo nanj. Lahko čudno obnašanje povzroči ravno klasično šolanje s konzervativnimi metodami. Potrebno je izbrati pravo solo, trenerja, ki ima obcutek za pse, ki ve kaj so psi v zavetiscu.... Poleg prave sole je treba izbirati tudi prave metode. Vrhunsko tehnicno znanje klasicnega solanja ni nujno uspesna in dobra popotnica za kasnejše sožitje.
Mimogrede kako pa je bil solan Dar? Z ovratnico na zateg? Cukanjem ob nezeljenem vedenju? Kako pa se je obnasal v soli, kjer so bili tudi drugi psi? Je bil kastriran in zakaj ne? Ste pomislili, da mu tezave s prostato lahko povzrocajo spremenjeno vedenje? A si prepricana, da ga do tako nemogocega vedenja, ki ga je skorajda pripeljalo na pot od koder ni vrnitev (se dobro, da je bil bolan...) niste pripeljali prav vi? Ce vzamem za primer samo Dakar..... a je res s psom nekaj narobe, če nekaj "ne štima" ??? Če v nekem, očitno zdravem okolju normalno funkcionira in to v družbi s psi, psicami, neznanci.... verjetno ne. Torej je problem nekje v novem okolju....
Predvsem se je treba veliko pogovarjat, sprasevat, poslusat, poslusat in poslusat. Solanje prav gotovo olajsa zivljenje s psom, je pa to še daleč od praveg sožitja. Psom je treba postaviti pravila, jim jih na njim primeren način razložiti, vspostaviti vzajemno spoštovanje in jih razumeti. Torej je treba biti za posvojitev odraslega psa nekoliko tanko in rahločuten, pripravljen poslušati in se učiti, biti vztrajen, ne pa kinolog ali inštruktor. Slednje očitno lahko prej škodi kot koristi.  ???
Se pa strinjam, za odločitev za posvojitev odraslega azilaša je potrebno malce več razmisleka, odločitev pa mora biti precej bolj trdna. Predvsem zato, ker s posvajanjem in vračanjem delamo psom škodo, lahko tudi nepopravljivo!!! Ni pa posvojiti odraslega psa prav noben kinološki izziv (razen morda, če hočemo z njim doseči vrhunske rezultate v katerem od kinoloških športov). Je pa predvsem preizkus kvalitet naših čisto človeških lastnosti.

  

Res je Dar je šolski primer, kako se ne posvaja psa. Ker je ostal pri nas točno zato, ker je dal tačko in ker je imel dolge trapalnice. Ja seveda, pa bogi je bil, ker je bil privezan za ograjo.

Zaradi njega sem postala inštruktor, ker sem ob njem spoznala kaj pomeni imeti psa, ki je problematičen in zaradi njega začela z zgodjo socializacijo in učenjem da NE pomeni NE.

Ravno zaradi tega, ker nismo vedeli kaj se je z njim dogajalo predno so ga privezali za ograjo, smo z njim delali popolnoma drugače kot z ostalimi v šoli. Imela sva individualno obravnavo, ki ni temeljila na cukih ampak na nagrajevanju vsakega zametka pravilnega vedenja.

Tega psa je bilo potrebno naučiti lulat po pasje, ker je lulal samo na kanalizacijskih jaških.

Njegova bolezen....še ena stvar, ravno zato, ker nismo vedeli nič o njem je bil vseskozi zdravniško pod kontrolo.
Najprej smo pomilsili na bolezen, in 3 tedne predno je prostata naredila svoje je bil na UZ-ju pa je ni bilo videti.
Pregledoval ga je isti veterinar kot mu je tisti ponedeljek, ko se pes ni več zravnal od krčev dal zadnjo injekcijo.

Nisem proti posvajanju odraslih psov, daleč od tega.
Sem pa proti nespametnim odločitvam za posvajanje na taki osnovi kot je bila naša odločitev da vzamemo Dara.

Povojitev odraslega psa ima prednosti ima pa tudi slabosti.

In teh slabosti se moramo zavedati.

No, zdej se pa strinjamo! ;)

Hm, ne vem, meni se zdi pa to odvisno predvsem od cloveka. S tavecjo sva nerazdruzljivi, ze odkar je bila mladicka, tamalo smo pa dobili iz Horjula pri njenih priblizno petih mesecih. Bila je nesocializirana (pred prihodom v zavetisce je s sestricami in z mamico zivela na nekem seniku) in plasna, nekateri nepoznani ljudje so zanjo se vedno bav-bav, noge so bile grozna zadeva... Veliko casa smo potrebovale, da je ugotovila, da gre lahko sama ven - pred tem nam je namrec plezala v narocja, kar pa pocne se vedno, ce se cesa ustrasi. Pa kaj hocemo? Tudi za trenutek nam ni bilo zal, da je nasa - oziroma najbolj mamina, ker se karakterno noro ujemata. Ugotovile smo, cesa se boji - ljudi! Pa smo jo ob vsakem novem obisku imele po narocjih, da so jo bozali, in da je ugotovila, da ji nic nocejo. Zdaj ze sama pozdravlja obiske. V veliko pomoc pri tem nam je bila tudi nasa prva psicka, ki je nora na ljudi. Njenega strahu pred nogami sem se lotila sama, na cisto otrocji nacin - obula sem nogavice, ki imajo piskajoce medvedke gor, in ji pustila, da jih grizlja, lovi, ubije... pa je ugotovila, da ni nic narobe, ce se moje noge tudi premaknejo, hodijo, plesejo, skacejo.

Sama ne more biti v nobenem primeru. Ni sans. Luna mora biti z njo nonstop. Tako pac je. Drugace nastane totalna panika in bi verjetno znala skoditi tudi sami sebi. Ce gre Luna kam brez nje, je "skregana" z ljudmi, ki ostanejo z njo. Pa se temu izogibamo, kolikor se pac lahko. Igrati se hoce samo z Luno, zato je ne silimo v igro z drugimi psi. Saj naredi kaksen krog z njimi, ampak se vedno vrne k Luni. Sicer se nam je zdelo malo cudno, da se 30- in 7-kilska mrcina igrata, ampak ni panike, Luna je nezna z njo, pa naj ji Kiana se tako skace v glavo. Nori sta druga na drugo, kot da zanju razlika v velikosti ne obstaja.
Ko je zunaj mrzlo, ne da niti "sedi", kaj sele "prostor". Pa bo sola pac pocakala, dokler ne bo topleje.
Je pa nasa malcica brihtna in iznajdljiva, da jo je veselje gledati! Ko ti zaspi v narocju, je kot angelcek. Ko te kljub vsem svojim strahovom zaupljivo pogleda, vse okoli tebe kar izgine in vesel si, da jo imas.

Pa kaj potem, ce med predavanji letam domov, da sem z njima? Je vsekakor bolje kot viseti po kavicah ves dan, ko ne ves vec, kam bi se dal. Pa naj se prijatelji norcujejo, da se moje zivljenje vrti okoli psov - ce ne morejo dojeti, da sta nasi dami na prvem mestu, takih niti ne rabim. Vec kot pripravljena sem bila na svojo mrcino in tocno sem vedela, cemu se bom morala odpovedati zaradi nje. Pa mi ni bilo niti najmanj tezko, ce sem cisto postena, se mi niti ne ljubi cele dneve bluziti naokoli po lokalih, trgovinah...

Pa se nekaj. Luno sem dobila kot mladicko. Ko je bila stara 18 mesecev, je dobila sus v vrat od neke psice. Od takrat se dere kot nora, kadar vidi karkoli podobnega nemskemu ovcarju. Ve, da bo dobila piskot, ce ne bo lajala, pa se prevec boji, da ne bi. Bova ze odpravili ta strah. Enkrat. Casovne omejitve ji nisem postavila. Kar hocem povedati, je to, da ti lahko neodgovorna okolica v trenutku "unici" psa. Zame je se vedno popolna, le "nemcem" se izogibava. Ni mi tezko nonstop gledati, kaj se dogaja, ko sva zunaj - saj v bistvu moram, ker lahko v vsakem trenutku pridrvi kaksen pes s super lastniki in se zazene vanjo ali pa celo vame.

Kolikor se poznam, pa lahko zagotovo recem, da bodo pri meni mesancki vedno glavni. Ce bi si omislila rodovniskega psa, bi bil to zagotovo kaksen polarec ali pa chow-chow, kar pa tudi niso nezahtevne pasme. Kot sem rekla, od cloveka je odvisno, koliko je pripravljen delati s psom. Zase vem, da jima lahko namenim vsak trenutek prostega casa (ki ga ni malo), in da mi ni tezko poskrbeti, da jima ni dolgcas. Poznam ju in vem, kaj rabita, in sem jima to pripravljena tudi nuditi. Onidve pa vesta, kaj pricakujemo od njiju, zato tudi lepo shajamo skupaj.

naj napišem še našo zgodbo.

dolgo smo se odločali o nakupu psa in njegovi pasmi, padla je odločitev za maltežana in smo ga dolgo iskali in veselo uporabljali internet. V igri slučaja sem prišla na forum mojpes in odkrila zavetišče Horjul in maltežanko Žiži in iz same radovednosti spremljala njeno zgodbo, pa nas je tale mala pesjanka popolnoma prevzela in začeli smo razmišljati o njeni posvojitvi, sploh po njeni vrnitvi v zavetišče, odločili smo se, da jo gremo pogledat in ob prvem pogledu nanjo smo se takoj zaljubili vanjo, sicer smo se takrat vrnili brez nje, se usedli in temeljito razmislili, ali bo zneslo, sploh po postih o njeni težavnosti in šez kakšno uro je odločitev padla, poklicala sem Polono in ji povedala, da pridemo ponjo. Pripravljeni smo bili na uničevanje stvari in povzročanje škode a smo verjeli, da jo bomo hitro odvadili.

Tisti ponedeljek, je bil polen veselja in pričakovanja, seveda pa tudi malo strahu, kaj če se res izkaže, da je tako zelo problematična, a smo upali, da se bomo ujeli in sproti reševali probleme, ki bodo nastali.

Še danes se spolnim, tistega hladnega in mrzlega dne, ko smo se pripeljali v Horjul in se z malo smešno ničemer podobno stvarco odpeljali domov., Ampak vsi smo bili polni pričakovanja in ljubezni do te stvarce.

Po prihodu domov smo jo opazovali, kako je osvajala svoje igrače, ležišče in seveda nas, res se je potrudila in nas ovila okoli tačke, ampak presenečenje, ki je sledilo je bilo pa res veliko in nepričakovano, nikoli in res nikoli ni uničila nobene stvari, čeprav smo bili popolnoma pripravljeni na to, takoj je ugotovila, kaj sme in kaj ne , predvsem pa je bila čista in vso tisti navajanje mladiča na čistočo je odpadlo in tako je tudi danes po enem letu našega skupnega bivanja, skratka ena sama sreča in zadovoljstvo in popolnoma neproblematična, skoraj optimalna psička.


ja se strinjam z simi, posvojitev odraslega psa ima svoje dobre in lahko tudi slabe strani, predvsem pa je to v domeni posvojitelja, da zna izbrati zase primernega psa in upošteva svoj način življenja, želje in svojo sposobnost avtoritete nad psom, tehtno premisli ali je sposoben obvladati težje vodljivega psa in koliko časa se je pripravljen ukvarjati z njim, torej si postavi kriterije in šele potem izbere psa....kot je že napisala sleepy.

pa saj si kriterije postavljamo tudi ob nakupu mladiča in ko iščemo pasme, ki so za nas najprimernejše, tako bi moralo biti tudi tu, morda še strožji, ker res ne poznamo pasje preteklosti in se zgodi,  ko psa pripeljemo domov, ga ne obvladamo več in če se še nismo pripravljeni ukvarjati z njim je res bolje, da ga pustimo tam kot je.

ko posvajamo se moramo zavedati svoje odgovornosti , za bitje ki smo ga posvojili in ga pripeljali v njemu neznano okolje in da bo večina posvojencev rabila čas in prostor, da se navadi na nov režim bivanja in če bomo posvojitelji dosledni in se odgovorno vedli, nam bodo našo skrb in ljubezen 3xvračali.

LepDAN

vsak pes rabi svoj čas, da se navadi na nove ljudi in novo okolje, pa naj bo to mladiček ali pa odrasel pes, in ta čas to ni 10 minut, 10 dni, 1 mesec, ampak ponavadi več! Naš prvi kuža je bil mladiček, pa je vseeno trajalo, da je nehal ponoči jokati, sedanji kuža, no za njega lahko rešem, da se je po parih mesecih navadil na vse družinske člane. Pa še sedaj recimo ne pusti, da bi se ga dotikali drugi ljudje in še vedno se mu včasih zazdi, da bi moral biti on šef v hiši in renči. Ampak čas prinese svoje in tudi pri njemu je že. Vsekakor je posvojitev odraslega psa težja, ker ne poznamo njegove preteklosti in ker si vsak pes v glavi ustvari hierarhijo, kdo je prvi in kdo je zadnji v klanu. In na začetku nikoli nisi prepričan, kaj bo naredil, sploh mu ne smeš zaupati!!! Zaradi tega pa obstajajo ljudje, ki se z psmi in njihovim vedenjem ukvarjajo in jih prosiš za pomoč, in sčasoma se stanje izboljša. Ne vem, tudi če posvajamo iz usmiljenja, se moramo zavedati, da to ni neko nežno, neobremenjeno bitje, ampak neka žival, ki že ima izoblikovan karakter (govorim o odraslih psih) in da je potrebno veliko časa, predvsem se moramo svoje odločitve držati in si rečt, da za vsakim dežjem posije sonce. Seveda kdaj bo posijalo pa je odvisno v veliki meri od nas in malo tudi od psa. Če se za nekaj odločimo, pač moramo pri tem vztrajat!
pa en lep sončen dan želim vsem skupaj

Sej tudi če vzameš mladiča ne veš kak karakter bo. Naša beaglica je čistokrvna, kupljena pri par mesecih, pa je tudi en poseben karakter (če berem forum o beaglih je ko da bi brala nekaj xyz). Max je bil posvojen pri 2,5 letih in je rabil pol leta da je prišel do malo samozavesti.
Se mi zdi da je vsak pes svojevrstna osebnost , tako kot človek, in se v procesu skupnega življenja učimo drug drugega , spoznavamo drug drugega in se privajamo.

No, pa se moja izkusnja. Zal in na sreco sem imela priloznost preko Repka biti zacasni skrbnik psicki. Zal ker me je naucila da dolocenih nagonov pri psu sploh ne znam obvladati (preganjanje mack) in na sreco ker me je naucila kako so psi fleksibilni in pripravljeni sprejemat spremembe in kako zazivijo v okolju kjer so pravila jasna.Mogoce je ze kdo prebral temo o Pikici na tem forumu...
Na zacetku sem skoraj izgubila glavo, saj je psica tulila in tulila cim nisi bil z njo v sobi, ali ko si jo dal v kletko za obvezni pocitek (imela je namrec zahtevno operacijo zadnjih nog). Priznam da je bil to vrhunski test mojih zivcev...vedela sem da morem ignorirat. Enkrat pa me je skoraj prijelo da bi vse okoli mene pobila. To je bil 1.nauk: za zavetiscarja nimas potrpljenja in ne zadosti znanja. Po tednih spremeba in 2. nauk- "ta sipel je ta nar ta boljse":tocen urnik kdaj jemo, kdaj pocivamo, kdaj spimo, kdaj se ucimo, kdaj sprehajamo, kdaj ostanemo sami. Psicka ob uri za spanje (ponoci je spala v boksu) ni vec tulila...mogoce 30 sekund kar ni bilo nic proti prvotnim 30 min!
Na sprehodih prvotno zaganjanje v pse. Smo sli pocasi.
1.Lepo povohaj, pridna gremo mimo.
2. Se ustavimo, se vedno pridna, gremo naprej.
3. Rencanje in skok v psa...Opa, tako pa se to ne gremo. Koncala je na hrbtu z tihim, globokim NE! Ni skocila nikoli vec, vsaj ob meni.
Psica se je razcvetela in z malo vaje obvladal osnovne ukaze. Pocutila se je ze toliko domace da je hiso cuvala, pa vendar takoj odnehala ko si jo priklical.
Povedati hocem, da se z zavetiscarjem da normalno delati. Zavedati pa se moramo da o psu ne vemo nicesar in mu od zacetka postaviti osnovna pravila in jih sele na to nadgrajevati. Pri meni psica ni bila nikoli spuscena, ce ne kdo drug bi me Xena ubila. Pa vendar je zdaj bojda konstantno spuscena in ima rada pse.
 Misel na njeno spremembo mi vedno da misliti, koliko ljudje zapostavljamo pse. Zmorejo toliko vec kot samo to in zal mi je vsakega psa ki mu lastnik ni omogocil ucenja. Zavedam pa se tudi, da dolocenih nagonov ni lahko obvladati in da sama nisem zrela za zavetiscarja. Za vso to "modrost" gre zahvala le Pikici!
Lp

Sicer se težje vključim v temo, ker sem posvojila iz zavetišča mladega psa, ampak vseeno naj naštejem nekaj korakov, ki so nas pripeljali do odločitve in posledično dejstva, da danes živimo s skoraj tri leta starim rotweilerjem. Ne nameravam opisovati življenja z njo s praktičnega vidika, ker to velika večina od vas že pozna, temveč naslednje (in oproščam se, če bom dolga in če bom kje zašla s poti).

Začelo se je
1. Z željo, ki je bila posledica izgube prejšnjega psa. Ampak tokrat je bila situacija v družini popolnoma drugačna. In takoj naslednje vprašanje:
2. Pogoji, ki jih psu lahko nudim - Ali sem mu sposobna tako materialno, finančno kot psihično nuditi pogoje, ki jih žival resnično potrebuje ali pa morda samo tiste, za katere osebno mislim, da jih potrebuje. In kakšne dosežke pričakujem od njega, koliko denarja in časa me bo stalo njegovo "vzdrževanje" in navsezadnje, kakšen model psa sem sploh sposobna upravljati.
3. Namen, zakaj sploh imeti psa - Odločimo se za posvojitev iz zavetišča. Ampak  kakšnega psa? Ali potrebujem družabnika, ker mi bodo otroci kmalu ušli, ali sem prelena in potrebujem nekoga, ki me bo ob vsakem vremenu "gnal na pašo", ali sem predebela in bi potrebovala aktivnejšo rekreacijo v smislu agility-a ali pa bi se morda oba skupaj lotila kakšnega usposabljanja na področju reševanja, navsezadnje morda potrebujem nekaj velikega in močnega, kar mi bo dvignilo moj zrahljani ego.

Dan D - zadnji obisk pri psici v zavetišču (prej so bili trije spoznavni), odločitev pade, z nami domov gre okoli 4 mesece stara rotweilerka. Pri odločitvi prevaga starost ali bolje rečeno mladost psa. Morda je imela res srečo, ker je bila med vsemi takrat bistveno najmlajša. Morda komu tudi pade na misel, da je bil vzrok za rottija v zadnji vrstici zgornjega odstavka, ampak verjemite mi, za to, da bi se ponašala s tako močnim in strahoobčudovanja vrednim psom, sem že prestara.

Sledi
4. Samoodgovornost in odgovornost do družine - Nekako je potrebno razporediti dnevni čas, da ne bo prikrajšan nihče, tudi jaz ne. Torej družinskim in službenim obveznostim se ne da in ne sme odpovedati.
5. Odgovornost do psa - Pri hiši je nov družinski član, v tako hiter vsakdanjik je potrebno vključiti vse njegove potrebe. Tu je še njegova vzgoja (ki pa ne pomeni samo šolanja v usposobljenih inštitucijah ali pa privatno pri kakšnem kinologu). In ker gre kljub temu, da je pes še mlad, za bivšega zavetiščarja, ki je tam preživel skoraj dva meseca, pred tem pa je bil trpinčen, je potrebno dodati še kakšnega pasjega psihologa.
6. Odgovornost do okolice - Obstajajo ljudje, ki se psov bojijo. Obstajajo psi, ki se sovrstnikov bojijo. Obstaja divjad, perjad, prostoživeče živali, katerim psi pomenijo tujek v njihovem eko sistemu. Torej. Nobeno osnovno in nadaljevalno šolanje (razen v primerih, ko gre za izrazito delovne in službene pse) lastnika ne reši odgovornosti, ki jo lahko pes povzroči v svoji okolici. Tu bi se deloma navezala na Simin in Tičkin post iz teme o Rokerju. Mala šola, osnovna šola ali pa tečaj poslušnosti nista in ne moreta biti garant za to, da bo pes po pridobitvi certifikata v popolnosti sprejel odpoklic, če z vzgojo ne bomo nadaljevali. Samo primer: mislim, da pri nas dobro šolamo policijske in vojaške pse. Slednje  bolj poznam. In verjemite mi, naši belgijski ovčarji so izpuščeni edino v ograjenih prostorih, v ljudskih množicah so na povodcih ter nosijo nagobčnike in ne poznam primera, da bi bili npr. v vojašnici kdaj prosto spuščeni med vojaki, čeprav na odpoklic reagirajo že samo na gesto vodnika. In Tička je napisala, da se zaradi spuščenih psov boji sprehajati po Tivoliju. Verjamem. Ampak marsikdo se zaradi spuščenih psov boji sprehajati tudi po gozdu ali na polju.
7. Izzivi
Nazadnje, ampak ne najpomembneje. Psa imamo. OK. Zdaj pa se resnično začne pravo življenje. Pes se po petih dneh ne navadi sobne čistoče. Hm, kaj pa zdaj. Ali naj časopisni papir nastavljam od dnevne sobe v stanovanju vse do jabke na vrtu, da bo vedel, kje lulati. Da o kakanju sploh ne govorim. Tako, kot je napisala Rossy. Pia se ji pokaka tudi v dnevni sobi. Ni ne prva ne zadnja (vključno z mojo) , kaj zdaj, kaj narediti, če mi ne rata v treh dneh, potem pa dobim obisk tašče. A bi jo dala nazaj v zavetišče (Rossy, da ne bo pomote, sem vzela le kot primer). Praska se mi za ušesi. Ali ji naj vlijem malo toplega olja, ali naj jo peljem k veterinarju. Ne, morda bo pa najbolje, da Polono (sem vzela le kot primer) kar preko foruma vprašam, zakaj mi je oddala psa, brez da bi mi povedala, da ima nekaj v uhljih. Pes laja. Ja kateri pa ne. Saj to jim je osnovni način komuniciranja. In sosedje se bunijo, ga bomo dali nazaj. Ja, saj meni tudi zgornji otroci ob šestih zjutraj skačejo po glavi, ali jih bodo dali oni nazaj. Pes mi pobegne. In ne boste verjeli, največkrat nekje avgusta in februarja. Mi v zavetišču niso povedali, da je potepuh. Čakaj malo, si kdaj pomislil na to, da ga morda na potepanje vleče vonj sosedovih psičk in da je ta izziv čisto enostavno rešljiv, samo nekaj EUR je potrebno (ampak saj to smo vzeli v zakup že pri pogojih). Pes je neobvladljiv na sprehodih, ker je težak in močen. Dokaži mu, da si ti, kot vodnik, še težji in močnejši, predvsem pa, da si večji in da si ti glava družine ali krdela, kakorkoli hočete.

Sem se tako razpisala, da dvomim, da bo kdo sploh vse prebral.

jaz sem vse prebrala in mislim, da si odlično napisala! se z vsem popolnoma strinjam.

:) jaz sem tudi!  :)  ;D

da se vrnemo nazaj na prvotno temo.

* Kaksen kriterij imamo/bi morali imeti pri odlocitvi, katerega psa posvojiti?

najpomembnejši, pravilna izbira psa zase in za družino, ter temeljit razmislek.

* Kaksen pomen imajo "kemija", razum, smiljenje..., ko posvajamo odraslega zapuscenega psa?
 
kemija mora biti obojestranska in povezana z človeškim razumom, od psa razuma ne moremo pričakovati, smiljenje nima pri posvojitvi kaj iskati.

* Kako je z nasim razumevanjem termina "sprememba zivljenjskega stila"? Cesa se moramo zavedati, preden pade odlocitev o posvojitvi?

najpomembneje je, da se zavedamo, da posvajamo odraslo žival, ki ima že izoblikovan vedenjski slog in, da bo potrbna rehabilitacija. Sprememba življenskega stila se zgodi v trenutku, ko prevzamemo odgovornost za žival in če to počnemo z veseljem, se nam življenski slog spremeni v pozitivno.

* V koliksni meri se zavedamo/bi se morali zavedati odgovornosti, ki jo prevzemamo s tako posvojitvijo?

v polni meri, saj prevzemamo skrb za živo bitje.

* Kako je z upostevanjem ze znanih dejstev o obnasanju psa, ki ga zelimo posvojiti?

poslušaj in še enkrat poslušaj in če ugotoviš ali bolje, če samo podvomiš, da mu ne boš kos, ga pusti tam kjer je.

* Se zavedamo "nevarnosti" za nas in okolico, ce nepravilno ravnamo s psom?

ma tukaj, pa mislim, da nas je malo, ki se tega zaveda in ne samo med posvojitelji, ampak tudi med ostalimi lastniki psov.

* Moramo s takim psom v solo ali ga lahko prevzgojimo in po svoji meri "naredimo" sami - imamo izkusnje/nimamo izkusenj?

mislim, da pri manjših in manjtežavnih psih lahko poskušamo sami ali z pomočno strokovnih nasvetov, pri zahtevnejših in težje vodljivih, je pa šola seveda priporočljiva, oz bi skoraj morala biti obvezna in ne samo za psa, pomembna je tudi za vodnika, kateri se bo naučil pravilnega ravnanja z psom.

* Kaj pomeni dejstvo, da je posvojen pes nekje "ubogljiv", pri nas pa "nemogoc"?

ma, na tole pa skoraj ne znam odgovoriti, nekaj je sigurno narobe z nami ali z našo avtoriteto.

* Kaj vse povzrocimo s prenagljeno in nedomisljeno posvojitvijo? Psu, prejsnjim skrbnikom, sebi...

mislim, da takšni, največ škode naredijo najprej sebi, ker so zelo razočarani po prvotnem veselju in upanju, da ravnajo prav, psu naredijo škodo, zaradi nepremišljenih postov, ki jih pišejo na forum in označijo psa za problematičnega, prejšnem skrbniku pa dodajo, še težavnešo nalogo iskanja novega doma.

* Kaksen je nas odnos do evtanazije psov, za katere skrbniki ocenijo, da so nevarni in za katere ni pricakovati ustreznih posvojiteljev?

če so skrbniki v pravem smislu besede, nikoli ne podvomim v pravilnost njihove odločitve.

* O cem sploh razmisljamo, ko posvajamo odraslega psa? O cem bi morali prvenstveno razmisljati?

če povem po pravici, nisem kaj dosti razmišljala, kaj me čaka v primeru, da  se izkaže, da je moja posvojenka zares problematična, bili smo pa na to pripravljeni in se pripravljeni spopasti z vzgojnimi metodami in na to bi moral biti pripravljen vsak posvojitel.

* Je na mestu posvojitev samo zaradi "resitve" pred evtanazijo?

ne nikakor, samo zaradi tega sigurno ne.

* ...

lp.

droptinica

nimam, kaj dodat.  :)

lp.

Kar naprej tule visim in se ne morem odločit, bi kaj napisala ali ne bi. Do sedaj smo v naši družini imeli 2 psa pa še malo. Malo je bila Ala, prva psička, ki pa je šla drugam po 2 mesecih. Za nobenega psa ne morem reči, da je bil premišljen nakup. Za prve dva sem bila premlada in so bila, vsaj pri meni, v igri bolj čustva, ta tretji je pa posvojenček. Razlika med Švrkom in Bobijem je v tem, da je bil Švrki mladič in smo ga razvadili sami, Bobi pa je že prišel s "prtljago". In zaradi našega vedenja postal malo preveč glavni.   

Do sedaj ste vsi že napisali veliko o premisleku ob posvojitvi. Jaz pa bi rada izpostavila še eno drugo plat. Navadno se problemi pojavijo, ko je kuža že v novem domu. Govorim o odraslih psih. Kaj pa sedaj? Ali sem si pripravljena priznati, da te situacije ne znam rešiti sama? Ali sem sposobna prositi za pomoč nekoga, ki to zna? In sprejeti kritiko ali pa dejstvo, da sem nekaj k temu pasjemu vedenju doprinesla tudi jaz? Ali sem sposobna iti čez svoj ego in reči: ups, tlele sem pa zafrknila, se potem zavedam tega in tega ne počnem več? Tu pride do odločilnega pomena: ali bom tudi jaz malo spremenila svoj način življenja?

Vsi aktivni na tem področju (posvojitve) non stop pišejo in razlagajo in... jih redki v resnici poslušajo. Do sedaj sem spadala med tiste, ki selektivno poslušajo. In ne znajo prositi za pomoč. Ampak me je Bobi naučil, da pomoč krvavo rabim. Cela družina. In smo jo poiskali. Se učimo vsi: ljudje in pes. Ampak štos je v tem, da se mi nismo dali. Zdej ga imamo pa rešujemo situacijo. Nazaj pa ne gre. Res pa je, da smo se "oborožili" s kar nekaj ljudmi, ki vedo kaj počnejo.

Vsak, ki posvoji odraslega psa, bi moral pričakovati težave. Če jih ni, super. Če pa so, pa je treba s pomočjo strokovnjaka ocenit, ali smo temu lahko kos - in potem delat.

Jaz se zaenkrat samo javljam. ;D. Toliko stvari mi roji po glavi o tej problematiki, da imam že cel dan rdeča ušesa. In rabim kar precej cajta, da vse to spišem, tko da se bom spravila k pisanju... ko bom lahko kak dan dopusta vzela! ;)

lp, Katarina

Tako kot Živc sem tudi jaz spremljala to temo, brez da bi vedela ali se je naj udeležim ali ne.
Nimam posvojenega psa, imam izkušnje samo s tem enim svojim, pa bi marsikdo rekel, da nimam kaj pametovati.
Pa vseeno trdim, da je zgornje napisano največji faktor pri vsej tej problematiki.

Taki primeri, ko se posvojeni psi po določenem času vrnejo, me neopisno žalostijo. V bistvu je vseeno ali gre za posvojenega ali nekoč kupljenega in zdaj naveličnega psa. Pač me žalostijo. Jaz zase lahko trdim, da bi vse sprobala/dala zato, da bi mi "šlo" z izbranim psom. Da "kemija ne štima"... ne vem... to je meni taka nikakva razlaga. Verjamem, da se lahko zgodi, ampak kako pa veš da bo štimala pri kupljenem mladičku, katerega si si sam izbral? Ne moreš, lahko pa greš v "laboratorij delat na tej kemiji". Kemija se spreminja ob določenih pogojih/dodatkih.
Če se ob bolezni ne znaš ozdravit sam, greš nekomu ki to zna, doktorju v tem primeru. Če se ti kje zatakne pri vzgoji lastnega otroka, se posvetiš s pedagogom. Zakaj torej, je tako težko investirati nekaj tudi v svojega pasjega prijatelja? Če si ne znamo pomagati sami, poiščemo pomoč strokovnjaka. Ne vem, zakaj je tako grozno priznati da ne veš/ne znaš. Saj nihče ne zahteva da smo vsevedi ali popolni.

Včasih pač ni možno zadeve rešiti v enem mesecu. Zna trajati leto, dve, tri!?

Ampak če ti pes tega truda in časa ni vreden, potem ja, kemija ne štima.

MOje izkušnje s posvojenci so le pozitivne. Morda ker jih sama tako jemljem, morda se marsikdo ne bi strinjal z menoj. In verjamem, da bi marsikdo obupal na mojem mestu. A zame je vse skupaj pozitivno. O čem sploh pišem?
Pred desetimi leti sem posvojila odraslo bokserko, ki so jo v snegu našli privezano na kratek štrik v gozdu. Ob sebi je imela mladička. Pravzaprav sem v časopisu videla ravno njega in poklicala. A je bil že oddan, čakali so, da ga pridejo iskat novi lastniki. Pa sem vprašala, kaj je pa z njegovo mamo. Nisem vedela da je bokserka, vedela sem le, da je odrasla psica, ki jo bo težje oddati. In zvedela, da je zelo bolana, da so jo pravzaprav ohranjali pri življenju zaradi mladiča, drugače pa ni dobrih izgledov zanjo. V trenutku sem se odločila, ta psička ne sme umreti! Zmenila sem se, da so ji nudili vso potrebno veterinarsko pomoč, imela je izpad maternice, po streilizaciji se nikakor ni mogla zrediti... Bilo je težav in strahov vendar nisem obupala. Vsak dan sem klicala, spraševala, obiskati je nisem smela, ker je bila enkrat na veterini, drugič bolana, tretjič... Želela sem jo odpeljati, tako kakršna je bila in sama skrbeti zanjo, pa mi je v takem stanju niso želeli prepuatiti. Ok, in sem čakala... in čakala. Tri mesece! Ne da bi jo videla. Končno je bila le za oddajo. Ker društvo ni imelo možnosti zavetišča, je bila v reji na kmetiji. Takoj, ko sem se preipeljala tja, je prišla do mene in se ni več ganila stran.
Doma je pokazala, da je navajena stanovanja, hitro je osvojila sedežno in vse ugodnosti. Vendar se je pokazalo, da je morala biti hudo pretepana, ustrahovana. Ob dvigu roke v igri, je dobila napad tresenja, cviljenja. Počasi, korak za korakom sem ji dokazalča, da ji ne bo nihče več naredil nič žalega in da je palica v roki namenjena igri, ne tepežu. Hm, sama sem v ustih prenašala palice za vzor. Po dobrem tednu pa je postala prezaščitniška, napadala je vse in vsakogar, kar se mi je približalo. In smo šli v šolo. Ni bilo enostavno, niti mama nmi smela v mojo bližino, da o kakšnih objemih ne govorimo. Z ogromno potrpljenja in vsakodnevnim delom sva predelali tudi to. In potem je bila moja sopotnica kratkih sedem let, dokler se niso pokazale posledice pretepanja. Zaradi stare poškodbe hrbtenice so ji odpovedale zadnje noge, ni se dalo operirati... Odšla je... In ostal je spomin na čudovito prijateljico, ne na psa, ki je napadal iz strahu, ne na psico, ki ni smela videti druge psice. Vse to in še več sem vzela v zakup, skupaj sva rešili marsikatero težavo.
Sedaj imam doma drugega posvojenca. Zaenkrat ni pokazal nič motečega. Če bo, se bom s tem spoprijela in vztrajala, dokler ne bova motnje odpravila. Šla bova v šolo. Z vsakim psom bi šla, ne glede na to ali je zavetiščar ali ne. Nevzgojen pes je lahko najmanj moteč za okolico, vodnika in zase. Bistvo je, da se zavedamo da so to živa bitja, ki razmišljajo po svoje. In da je treba za vsak odnos delati na njem, se spoznavati, usklajati itd.  Tudi s psom je tako. Če želiš da živita v sozvočju, je treba delati na tem in ne obupati pri prvem problemu.
Ne strinjam se, da so zavetiščarji kaj posebnega. Vsak pes ima lahko travme, Je pa res, da je več možnosti za to, če je pes odrasel, zlorabljan... Vendar tega ne moremo kar predvidevati. In še to, četudi spoznaš psa preden ga odpelješ domov, to prav nič ne pomeni. V zavetišču so popolnoma drugačni, kot so potem doma. Samo s potrpljenjem in razumevanjem ga lahko spoznaš in vzgojiš tako, da sta oba zadovoljna.
Je pa res, da je odločitev o imeti psa, pomembna. Zavedati se je treba vseh plusov in minusev, premisliti ali bomo zmogli, ali smo pripravljeni in potem sprejeti pravo odločitev.
No, ne vem če je kaj pametnega v temle mojem postu, želela sem opisati svoje izkušnje in poglede. Po kratkosti sem pa že kar konkurenca Jani ;D
lp

Ja pa si me spomnila, da sem nekaj pozabila:

Ko razmišljaš o posvojitvi določenega psa, in ti že v prvih pogovorih povedo, da je s tem psom treba nujno takoj v šolo, da ga ni za spuščati dokler ne natrenira odpoklic, da se je treba izogibati drugih psov/mačk, in... in.. in... ti prišparajo s takšnimi navodili ogroooomno skrbi in dela!
Zakaj se je takih dobronamernih navodil, serviranih na srebrnem pladnju, tako težko držati?

Točno tako. In tudi če ti nič ne rečejo je treba najprej par dni počakati, da sploh spoznaš psa. Jaz po enem tednu ne upam reči da vem kako bo reagiral na določene stvari. Nekaj pa že vem. Tako to gre,počasi se spoznavata, delata na zaupanju... saj tudi pes ne ve, kam je prišel, a ne? Šola je pa potrebna v vsakem primeru. Vsaj jaz tako mislim. Tista šola na poligonu in tista doma, ki traja 24 ur dnevno, vsak dan!

Se ne strinjam. Najprej je potrebno spoznati oziroma ovrednotiti sebe in družinskih članov, potrebe, navade, želje in predvsem materialne, fizične in psihične možnosti. Šele potem pride na vrsto pes ali kar se mene tiče tudi morda mačka.  In šele potem se začne prilagajanje, učenje, soočanje z izzivi....

Simi, ti se za delo ne bi odločila za zavetiškega psa. V redu. jaz se npr. za zavetiškega psa tudi ne bi odločila, ker sem žal zaljubljena v bokserje in buldoge. Ampak želela sem povedati, da sigurno obstajajo ljudje, ki bi se odločili za zavetiškega psa tudi za delo, glede na to, da jih je veliko takih med reševalci, kjer ni pogoj rodovnik in moram reči, da imajo ti kužki zelo požrtvovalne lastnike in dosegajo zelo, zelo dobre rezultate. Očitno vseeno ni tako nemogoče, za tistega, ki pač ni ekstra zaljubljen v kako pasmo in ki je pač pripravljen se spopasti tudi z določenimi problemi (ki jih lahko azilaš nosi s sabo), imeti zavetiščnega psa in z njim uspešno delati. Je pa res, da ko ga vzameš nikoli ne veš ali boš uspešno reševal morebitne probleme, ki se bodo pojavili ali ne. Že med našimi reševalci imamo nekaj posvojenčkov, če pa prištejem še posvojenčke iz ostalih društev, se jih kar nabere in še tisti, ki se uspešno udejstvujejo v rally obediencu lahko dokažejo, da se da, če se le hoče.

LP, T

Me je Teski vzpodbudila še k enemu razmišljanju. Točno se ve, kje lahko in kje ne smejo sodelovati mešančki, pa ne glede na to, ali izgledajo ali ne izgledajo tako kot prave pasme. Ja in res je, da je preteklost zavetiščarja pri uspešni vzgoji in prilagajanju ponavadi (ni pa nujno) pogojena z večjim  trudom, ki ga vložimo vanj. Ampak na tej točki smo potem, ko smo osvojili osnovna znanja popolnoma na isti liniji, bolje rečeno črti s pasemskimi psi, razlika je morda edino v starosti in s tem posledično v velikosti.

Morda še ena misel glede osnovnega šolanja. Poklicala sem nekaj prijateljev, ki se strokovno ukvarjajo s šolanjem na našem območju.  Ne boste verjeli. Pri osnovnem šolanju in šolanju iz poslušnosti prevladujejo mešančki in ne rodovniški psi.  Poleg tega prevladujejo tudi velike pasme (mastifi, ovčarski psi, terierji, lovski psi), manjše pasme so v ozadju.

Drobtinica, seveda je treba vse to najprej razčistiti. Jaz sem imela v mislih čas, ko se že odločiš za posvojitev. Predvsem sem želela povdariti, da čeprav ti rečejo v zavetišču npr da ni napadalen do psov, to lahko postaneali obratno. In še veliko je stvari, ki se pokažejo šele sčasoma. Ker pes se spremeni, ko pride v urejen dom in prav je tako. Važno je le, da znamo te spremembe pravilno usmerjati.

Da me ne boste napačno razumeli. V šolanje na našem območju je vključenih več vodnikov s psi, ki spadajo med mešance in vodnikov psov, ki spadajo med večje pasme.

Hm...v oskrbo v zavetišče dobiš delovno nemško ovčarko. Vidiš jo, da je delovna: temna je, nič za na razstave ni videt na njej, nasprotno - če ne bi videla že kdaj prej delovnega nemškega ovčarja, niti slučajno ne bi pogledala v uho, ali ima tetoviranega. Je pa zelo tipična delovna ovčarka - nobene živali živa videt ne more, ampak res ne. Tako zelo ne, da na sprehodih leti po zadnjih dveh, če koga vidi. Nagon po plenu je do onemoglosti prirojen, razvit ali oboje. Je odrasla, očitno do sedaj živela na verigi, ni pa agresivna do ljudi. Za majhne otroke ni, ker nima nobenega občutka - če prileti mimo, pač podre otroka. Prosim, naj mi nekdo pove, kdo bi posvojil takšnega psa in je normalen. Mislim s tem: je ne bi dal na verigo za čuvat kaj jaz vem koga, je ne bi pretepal, maltretiral, uporabljal za ne vem kakšne namene itd. Kdo bi zavestno posvojil psa, s katerim v urbanem okolju ne moreš normalno živet zato, da bi ga imel za veselje in družbo? Tako, za živet z njo in na sprehode hodit? Jaz ga ne vidim; in to zato, ker izkušnje tako pravijo. In ne mi govorit, da bi se dalo iz nje narediti kaj dosti drugega....kot to, kar pač je. Bi se dalo, ja. S pogosto uporabo bodeče ovratnice in elektrike. To vemo.
Mislim, da je simi govorila o tem. Da je v zavetiščih veliko psov, ki jih je "pokvarila" bodisi napačna vzgoja v katerikoli smeri pač ali genetika ali kombinacija obojega. Tako pač je. Tudi strokovnjaki ne morejo narediti nič drugega kot učencu, tečajniku, komurkoli že pokazati, kako obvladaš takšno žival in jo spraviš v okvire, da ne naredi škode drugemu živemu bitju. Spremeniti je ne moreš, lahko dosežeš, da te upošteva in uboga. Ne moreš pa odraslega podivjanega psa narediti za družnega neproblematičnega pikca.
Primer: Aška grize. Ob vsaki možni priložnosti. Zdaj zaradi mojih vzgojnih ukrepov malo premisli, če bo to naredila prav vsakič, ko ji pade v glavo kaj takega. Ne grize zaradi strahu ali česa podobnega, pač pa zato, ker taka je - šefica. Seveda se dosti lažje živi z njo zdaj kot na začetku, pa še lažje bo sčasoma, ampak nikoli ne bo pustila npr. postriči krempljev brez ugovorov. Ali drugače - nikoli ne bo takšna kot Mona, ki bi ji lahko delal ne vem kaj, pa ne bi ugriznila za nič na svetu. Različni so, kot smo tudi ljudje. Nekomu bo Aška simpatična in bo to utemeljil npr. s tem, da so mu všeč bitja s svojo lastno voljo. Ko jo bo posvojil, se bo moral zavedati tudi tega, da bo na Aško treba vedno paziti in biti pozoren, kdaj ji bo padlo na pamet, da ji kdo ni všeč...ji je pa v plus to, da je majhna in da kakšne posebne škode niti ne more povzročiti. Drugače je seveda, ko se odločiš za koga, ki je podoben, s to razliko, da ima 45kg.
No, in kaj narediti, ko imaš takšnega psa? Ki ga obvladaš in poskrbiš, da ni nevaren drugim, oddat ga pa ne moreš? Ker ni dovolj posvojiteljev, ki bi znali in sploh hoteli živeti s takim psom in ga obvladovati in biti ob tem res odgovorni?

Potem pa Smetka samo pomisli da bo zadnja možnost res evtanazija, pa vsi skočijo v luft kot se najdejo vsi bolj papeški od papeža, ko pelje na streilizacijo brejo psico.
Dakar....ravnokar sem prebrala, da psica pade dol, ko ji Polona odločno pove da ne bo vlekla. Fino, pred Polona ima rešpekt, ker če ga ne bi imela, bi verjetno zdajle Polona ležala kje na tleh.
In Dakar bo dobil človek, ki po možnosti še ni nikoli imel psa, ki nima pojma o RW.....in ko bo potegnila se bo človek ustavil ji rekel NE, tako kot naredi Polona in Dakar se bo obrnila nazaj in bo ona njemu rekla na pasji način NE.
Bo Polona sedaj bolj kriva zato, ker je oddala psico za katero se zaveda, da lahko ugrizne človeka ali bo bolj kriva, ker si tega ne želi in bo Dakar na žalost zaspala za večno?

Zadnje čase pa res ni posebnega razloga za dobro voljo. Psi prihajajo nazaj, ljudje so prepričani v svoje odločitve točno kak dan ali dva. Prihajajo tako problematični kot neproblematični...nova moda, zgleda. In ja, z vsako vrnitvijo se možnosti za uspešno posvojitev hudo zmanjšajo.

Hehe še dobro da si rekla delovni NO ;)
Ne vem kaj nardiš... pojma nimam.... Mogoče bi znal na to odgovorit vzreditelj, ki je mislil, da je potrebno še eno tako leglo, pa ki je nekaj zaslužil, ko je psa prodal in se tako zelo zanimal zanj, ko je pospravil dinarčke... Al pa tisti, ki jo je kupil in naredil... al pa nič naredil... iz nje. Ne vem.
Jaz sem prepričana, da vse "pasje zlo" izhaja iz tega, ker folk ne vztraja pri svojih odločitvah in ne plačuje za svoje napake. Vsak, ki si omisli psa, bi moral plačevati njegovo oskrbnino do konca njegovega življenja. Če psa zafura naj plačuje oskrbnino nekomu, ki s psom zna in popravlja njegove napake. Jaz drugačnega izhoda ne vidim.

Simi, ne vračajo se psi samo k Poloni, in ne vračajo se vedno v isti obliki kot so odšli. Oddidejo normalni, skulirani psi, vrnejo pa se, ker bojda napadajo.... kogarkoli že. Ne razumem tega.... Vrnejo psa, ker naj bi pobil ne vem koliko mačk.... taisti pes v novem domu živi z mačko!!!! Brez problemov!!!!

Nevem, pojma nimam, sanja se mi ne....  vem samo to, da je z ljudmi  (in general) nekaj ornk narobe....

Prebrala v temi Dakar...nikoli pomislila da lahko vmesni posvojitelj (ker ob vrnitvi ni dokoncni) naredi kaj skode. Torej poleg tega da oddas zival primernemu lastniku, mores pol se popravljat skodo ki jo nekdo naredi ker ne ve zadosti o delu s psi/ ni poiskal pomoci takoj v prvih dneh? A se tudi za to moznosti posvojitve zmanjsajo? Oprosti Smetka ce sem eventuelno narobe razumela tvoj post pri Dakar.
Vse to mi je dalo mislit.  Pa dejansko ljudje ne razmisljajo in se ne zavedajo  odgovornosti, ko sprejmejo k sebi psa? Pri tolikih doseglivih informacijah, se vedno mislimo da bo pes kar vse znal, v enem dnevu. Pes cvili...opomnemo ga da ne sme? Kako hudica zgleda ta opomin? Nocem vedet. Iz lastnega neznanja vedno koncamo pri prisili in zastrasevanju? Jaz neumna baba pa ne razumem kako ljudje ne znajo pravilno pristopit k tujemu psu in se ne zavedam da je to le vrh gore!
Jezna kot hudic grem spat.

Mi je v olajšanje, da nisem sama v tem prepričanju. Zelo hudo ornk narobe; bi rekla, da ne samo na zavetiški "sceni".

Sem se razpisala v stari Bibini temi in se ne bom še tu. Hotela sem samo rečt, da si vse enako mislim o Dakarčinih in Bibinih vikend posvojiteljih. Tud jaz sem besna kot ris in nisem ziher, če je dobro, da bi šla taka spat. Le kako spijo tisti, ki se grejo novo modo?  >:(

Jaz osebno tudi mislim, da ko ljudje (tudi potencialni posvojitelji) "slišijo", preberejo, da je pes npr. konkretno pri Smetki pošlihtan in poštiman, da je neproblematičen in da se zna obnašati, smatrajo, kot da je preprogramiran in da zdaj pač uboga. Ne razumejo (ne me vprašat zakaj), da je pes pošlihtan v odnosu s Polono in da ni reprogramiran, ampak da morajo oni ta odnos, ki Polona dokazuje, da je možen, s psom še vspostavit in, da ni avtomatično pridobljen s psom. In potem so vsi presenečni in panični, ko pričakujejo odnos, kot ga je opisovala Polona, dobijo pa vse kaj drugega. Seveda, na odnosu je treba delat, potrebno ga je gradit korak za korakom. Tako je delala in dela tudi Polona. In tako bo moral delat vsak novi posvojitelj, bodisi mladega psa ali starejšega. Svoj odnos z njim je potrebno zgraditi, kako dolgo pa bo gradnja trajala in koliko pomoči kogarkoli pač bo ob tem potrebnega, pa je stvar posameznega primera, odvisna od mnogo dejavnikov.

Ja, Polona s tem, ko napiše ta pes je tak in tak in se vede tako in tako pove, kakšen odnos lahko zgradite. Ne bo pa tak sam po sebi. Pes ni računalnik, ki ga je poinštalirala v željen program.

Tako jaz vidim problem in če se motim - z veseljem preberem repliko ;)

Z ljudmi je pa res nekaj narobe. In to zelo, zelo, zelo.

Na žalost ja. Zato pa pravim, da je z ljudmi nekaj zelo, zelo, zelo narobe.

Hotela sem rečt: na žalost dobro...

Jaz sem pa danes slabe volje... S temle se nekako oddaljujem od prvotnega namena teme, ali pa tudi ne.
Dan se je sicer začel fino. Malo smo tule modrovali, končno zberem pogum in oddam svoj odgovor v kviz o pasmah, grem na kavo....

...in potem berem o tem, da je Biba nazaj, pa nekaj o bodeči ovratnici pri Dakar, pred sabo pa imam koledar s kraševci in Horjulčki. In mi enostavno ni čisto nič več jasno. Ampak nič.

Kako HUDIČA lahko psa tako hitro vrneš? A? Imam tako grde misli... Pa kaj je zdej to, če Slovenca reč ne useka po denarnici, si pač dovoli kar hoče? Jaz si za človeka ne upam trdit, da ga poznam po enem tednu in da vem, kako na kaj reagira, pa je moja rasa (vrsta). Kaj šele za psa!!! Pišuka, če bi se vsi šli tole modo, bi jaz Poloni že zdavnaj odpeljala vse kar spominja na NO. Pa pač pripeljem potem naza, a ne.

A se kdaj kdo vpraša, kako bi bilo pa njemu, če bi ga kar naprej selili? In sam na to sploh nima vpliva, pa zakaj se to dogaja se mu tudi ne bi sanjalo.

LJUDJE, PREMISLITE PREDNO SE ODLOČITE ZA KATEREGA KOLI PSA!

Tako jezna sem, da bom iz stare Bibine teme še sem prestavila svoje pisanje.

--------------------------------------------------------------------------------
Jebela cesta ljudje, kaj vam je. Po enem dnevu pride taka neproblematična psica nazaj. A ste odgovorni, ali mislite, da se imate še vedno pravico igrati v peskovniku. Kdo vas je vzgajal, kako vas je učil, kje so vaše meje? To je žival, ki je svoje hudo že dala skoz. Novih hudih skušenj ne potrebuje več. Pa ne mi flancat o kakšni kemiji. Ko vzameš psa, je prva stvar, ki ti mora bit jasna, da je to živo bitje, ki ima tudi čustva in strahove in ljubezen in potrebuje toplino in razumevanje.
Jaz sem posvojila zgubljenčka proti vsem pravilom, ki so navedena v temi Posvojitev psa in kako potem. Že drugič sem vzela psa iz želje po psu, na vrat na nos, brez vseh globokih premislekov, ki so tam navedeni. Prvi trenutek, ko je prišel k nam, se je obnašal tako, da so mi rekli, da me ne bodo obsojali, če ga vrnem. Raztrgati nas je hotel, ko smo mu ponudili hrano. Mimo njega se nekaj mesecev nismo sprehajali lagodno, pogrizeni smo bili vsi. Včasih sem v obupu pomislila na končanje zgodbe za tega psa. Pa vendar smo se vsi člani družine zavedali svoje odgovornosti in se podpirali. V družino smo sprejeli maltretiranega psa. Česa vsega je sposoben, ne ve nihče, ko posvaja na tak način, kot smo mi. Ampak, ali smo cmere, ali smo neodgovorni ali ga imamo radi zaradi tistega, kar nam nudi, kadar je dobre volje. Še danes sem hvaležna vsem, ki so nam priskočili na pomoč. Ljubici, Katarini, Metodi, Poloni in forumašem. Sedaj nam bosta pomagala še Dani in Martin. In ne pričakujem, da se bo nehalo. Kužek je tak, kot je. S strokovno pomočjo smo marsikaj rešili in še marsikaj bomo. Ampak predvsem smo za pomoč tudi prosili in jo izdatno prejeli. Tukaj obstajajo zlati ljudje, ki pomagajo kadarkoli in s srcem. Metoda mi je iz Berlina po telefonu narekovala, kaj moram v krizni situaciji govoriti psu in me učila, kako narediti zanko in ga spraviti tja, kamor sem hotela. Ljubica nam je pol ure po tistem, ko smo ga dobili, poslala po emajlu navodila za hranjenje agresivnega psa, Katarina je bila vedno pripravljena pomagati po telefonu in nas je takoj vzela v šolo, Polona je vedno zadela žebljico na glavico s svojimi opažanji in nasveti.
Pa če smo tega psa spravili v relativen red, bi bil pri Bibi in Dakar lahko izgovor za takojšnjo vrnitev samo zelo huda nesreča v družini. Če temu ni tako, pa naj vas bo sram in še in še sram!

o svrk, tudi mene razganja ob takšnih vrnitvah in res mi nikoli ne bo jasno, kaj razmišljajo takšni ljudje, zakaj se odločijo za dotičnega psa, kaj jih žene in kje se zalomi, bolj ko razmišljam manj vem, sploh pa ne morem razumeti, pa naj se še tako trudim, saj ne rečem, če res ne gre(pa ne po enem dnevu ali tednu) ob vsem trudi, ki so ga vložili v psa, ampak brez truda, zakaj, ker je pes naredil eno napako, ki jim ni bila všeč ali pa se po enem dnevu ne zna obnašati, tako kot bi želeli, ma lepo vas prosim za takšne traparije ni prav nobenega izgovora in prostora.

lp.

Vem da se ne vračajo samo k Poloni, vračajo se vsepovosd ali pa končajo na cesti.
Lahko sem samo na nek žalosten način vesela, da se vrnejo vsaj v zavetišče, da ljudje zberejo toliko jajc, da pokličejo in priznajo svojo zmoto.
Koliko jih je, ki ga vržejo na cesto? Koliko je takšni kot je Moro (saj mislim, da v tej zbrki psov nisem narobe razumela, da je bil posvojen) in se mi je zgodilo to kar se mu je.

Tudi z zelo problematičnimi psmi se da živeti, se jih da prevzgojiti, a bodimo realni in se moramo zavedati, da tistih največjih napak ne odpravimo,  ampak jih damo le v za nas obvladljive okvirje.
Kar nekaj primerov sem imela v šoli.
Ena zadnja je taka.
Psica stara 18 mesecev, teža psa cca 60-65kg, teža vodnic 55 kg.
Psica pri njih od mladička, pri 18-tih mesecih postala nevarna predvsem za družino, saj samo da ji niso pustili, da vleče je ugriznila. Kaj šele pripetii na povodec, ali pa gor dati ovratnico. To je bila misija za vsaj 3 ljudi. Da ne govorim o drugih stvareh kot je česanje in slučajno pot k veterinarju.
Pri 16-tih mesecih so končno začeli iskati pomoč, se obrnili na ljudi, ki so jih priporočali, bili odslovljeni, ker se ne da več. Oče se je odločil evtanazija. Psica je realno gledano v takem stanju tudi bila za evtanatijo, in tudi datum je bil že določen. Veterinar se tudi ne bi nič lagal, ker je imel popolnoma vse zakonske in tudi moralne osnove za evtanazijo.
Psico imajo vseeno vsi radi in se zavedajo vseh napak, ki so jih naredili. Žalost in jeza ob zavrnitvi pomoči je bila velika. Kako so prišli do mene niti ne vem. Po telefonu se pogovarjamo in jim povem, da nič ne obljubim, da pa vseeno lahko probamo, ker na evtanazijo jo lahko peljejo tudi čez 14 dni ali pa en mesec, vedeli pa bodo, da so vsaj probali popravit napako.
Priznam, da sem se se cel dan spraševala ali sem neumna ali kaj, res rabim to, da bom imela v šoli psa, ki konec koncev lahko ugrizne tudi mene. Si res kot inštruktor upam prevzeti odgovornost za takšnega psa. Nič, predno ne vidim psa in ljudi ne morem reci.
Pa so se pripeljali. Ena ogromna gmota dlake, dve majhni figurici v avtu.
Ups....še enkrat se vprašam ali sem neumna.
Seveda sem bila opremljena s sveže kuhanimi še toplimi hrenovkami, da lepo dišijo, pa pasjo radost....klinc pes ki tole zavoha me že ne bo pojedel.
Tistih 15 mestrov do poligona, ko ne vem kako ni imela vodnica potrganih vseh vezi na rokah in nogah, je bil...gorzen.
Damo psico na 10m povodec in jo pustim da dela kar hoče.
Na pogled je bila čisto noramlna psica, ki seveda niti za trenutek ni pogledala svojih lastnikov, ampak to je bilo za pričakovati. Seveda sem se vseskozi delala da me ni. Prica pride do mene, poje celo zalogo hrenovk. Ok vidim, da lastnikom pada breme iz ram, ker me pri tem ni pojedla. Gremo korak naprej. Dajmo videti, kako bo to preživela, če to naredi lastnik in jo ima pri tem na kratkem povodcu. No pa je bil prvi ugriz samo ko je bilo potrebno prepeti na kratek povodec.
Opazujem reakcijo lastnikov ko jih grize njihov lasten pes in jasno mi je bilo zakaj so imeli vsi strgane budne in hlače. Pa se najprej pogovorimo kako odreagirat pri ugrizu. Predvsem zato, ker psica le tega ne nakaže, ampak to naredi takoj brez opozorila.
No po petih urah pride v kontrolo oče, ker je bil prepričan, da je psica najmanj na bodeči, če ne celo na štromu, ker take razlike se drugače ne da narediti.
Pa se je dalo izključno s takojšnjo odločnostjo, da grizla ne bo in z kilo hrenovkami v roki.
Svoj cilj so torej dosegli (naučili so se reagirat tako, da do ugriza ne pride) bodimo realni v 10-tih urah. A niso odnegali. Eno leto so bili najmanj 3x na teden (kakšen teden pa tudi vsak dan)v šoli . Spominjam se prestrašene mame, ko je zvedela, da gre psica v Tivoli z ostalimi psmi na sprehod. Opremila jih je z vsemi plačilnimi karticami in gotovino v žepu, da kar na licu mesta plačajo ljudem, ki jih bo ugriznila. Psica je se obnašala, kot da je v mestu doma.

Pustimo to, da so sami krivi, da so čakali tako dolgo dokler ni bilo nevarno za njih, povedati sem hotela, da če imaš voljo in če si priznaš da si izključno ti kriv za takšno situacijo se da.
To, da tisto leto ni šel nihče na dopust, da kino ali kave odpadejo, to se jim je zdelo samoumnevno. Ker odločili so se, da popravijo svojo napako.
Če pa si niti ne priznaš, da se lahko to zgodi tudi tebi in če si že v osnovi prepričan, da tvoj pes pa ne bo nikoli tak, potem pa....ko pride do težav nisi tega sposoben narediti.

No, še ne dokaz več, da če se hoče, če je volje, se da... ampak vseeno ne morem mimo ne da bi rekla

No, še ne dokaz več, da če se hoče, če je volja, se da... ampak vseeno ne morem mimo ne da bi rekla ZAKAJ JE BLO TREBA ČAKAT LETO IN POL????
Zakaj je tako težko s psom najprej v šolo????? Seveda... prelepa slovenska lastnost... uni butec tam pa že ne more met več pojma kot jaz... kdo pa je, da mi bo pamet solil kako naj delam s SVOJIM psom... pa še plačam naj.... Sej, če gre kaj narobe pa so zavetišča, a ne? Zakaj pa so, če ne zato, da tja odpelješ psa, ko se ga naveličaš.... al pa privežeš za en drog... bo že prišel mimo nekdo, ki se mu bo smilil... in ga bo vzel... cepec naivni....   ;D


 :-[ ups.. .vmes sem nekaj ušpičla....  :-[

No, pa da rečem še kašno o kemiji. Da ne bo pomote, jaz tudi jaz sem šolski primer kako se psa ne posvaja, ampak ker imam vse ostalo v zvezi s psi v glavi poštelano, to ni tako hudo narobe. Povem pa vsem kako pasma SE posvaja. Vsem je kašna psa malček bolj pri srcu, pa to še ni razlog, da se ne bi mogli odločit za zavetiščarja. Jaz sem (očitno - če ne ne vem zakaj počnem kar počnem ;)) zaljubljena v vse pse, malo bolj moji pa so ASTji, APBTji in njihovi križanci. Za en tin tin sem bolj nora na njih kot na ostale. Pa kljub temu sem srečala kar nekaj psov, ki so postali moji, pa niso niti blizu omenjenim pasmam. En tak "moj" je npr. Ruj. Čisto drugačen od prej omenjenih pasem, pa čisto moj. Pa recimo, da je on imel nekaj... pač, bil je poškodovan in je mel več šans, da postane "naj" kuža. No, pa recimo zadnji kemik. Jolly. V planu sem imela popoldansko pot po nekega drugega psa. No, pa sem vmes morala pobrat še Jollyja. Kaj dosti stikov z njim pravzaprav sploh nisem mela. Prišla sem ponj, šel je z mano v avto in se peljal cca 20 km z mano. Pobruhal mi je lepo debelo rdečo deko, malček sem se med vožnjo pogovarjala z njim, malček sem ga pobožala, kaj dosti pa ne, ker je deževalo in sem morala pazit kako vozim. Ko sem ga pripeljala v azil, se mi je mudilo naprej, tako da sem ga samo pospremila v boks in gremo. Čez slabi 2 uri se vrnem z drugim psom, in Jolly v sosednjem boksu takoj nastavi gobček in mi pomaha z repkom. Pa se spet nisva kaj dosti družila, ker je bilo že pozno. No, včeraj je bil cel dan v azilu, imel je priložnost spoznat kar nekaj ljudi in biti z njimi dlje kot z mano. Pa pridem zvečer jaz... in Jolly začne cvilit in mahat z repkom dokler me ne prikliče. Od samih ljubčkov sem skoraj ostala brez ušesa. In je postal en tistih, ki mi ne gre iz glave. Pa ni bull! Ne bi rekla, da sva zgradila kašen hud odnos, pravzaprav mu niti za jest jaz nisem dala. Bi rekla, da gre za kemijo, in če bi bile stvari drugačne, bi šel z mano domov. Ne vem, če taka kemija pomaga pri odgovornem skrbništvu.... mogoče prej bolj škodi, ker smo verjetno malo pod vplivom te kemije lahko preveč popustljivi, kar pa vsekakor ni pametno. 
V glavnem, hočem povedat, da po moje nekaj bo na tej kemiji, mora pa za vso to kemijo kljub vsemu bit poštelana glava. Kemija laho pomaga, da se lažje odločimo, ostalo in predvsem nadaljevanje pa mora bit po pameti.

 
 

Jaz bi pa še nekaj dodala glede posvojitve.
Ko pripelješ psa domov, ga začneš šele soznavati, ali bolje SE začneta spoznavati. In po enem tednu res ne moreš reči, kakšen je. Včasih še po parih mesecih ne veš točno. Pomembno je, da ga od prvega dne postaviš v neke okvirje ki se jih striktno držiš. In da ne pričakuješ preveč. Moj Nero recimo se obnaša, kot da mu je za vse vseeno. Ne pokaže nobenih posebnih čustev. Ja, saj pomaha z repom ko pridem domov, me pozdravi, se pocrklja. Ampak to izgleda bolj tako: fino da si prišla, sedaj me pa pelji ven in mi daj hrano. Izkoriščanje? Ne! Mislim, da ni bil deležen dovolj pozornosti, pes se ne zna igrati, ne lupčka, nič od tistega, kar pri ljudeh povzroča reakcijo ohhh kako luštkan kuža. Ne, ni luštkan kuža. Je odrasel, velik pes s svojimi bremeni in slabimi izkušnjami. Ni igrača. Ni odprta knjiga. Ni predmet! In rada ga imam točno takega, kakršen je. Vsakič, ko sam pride do mene, da ga počoham, sem neznansko vesela. Čeprav se potem postavi pred omaro, kjer je njegova hrana. Že to, da sam poišče stik z menoj se mi zsdi veliko. Ne silim ga. Naj čas zaceli rane in prinese nove, prijetne izkušnje. Do takrat, in tudi potem, sem tu. Ob njem, da mu povem kaj je prav in kaj ne, da mu nudim tisto, česar ni imel in kar rabi. Je pes. Nič več in nič manj. Zaradi napak ki jih morda ima je to on. Nekdo ga je zato zavrgel, nekdo ga je takega sprejel. To je vse. Psi niso predmeti, ki jih lahko vrneš kot škart robo! Malo ponošene, malo drugačne kot si si zamislil.
Bojim se, da se bodo zgodbe kot je Dakar ponavljale, dokler se ljudje ne bomo začeli zavedati, da nismo superiorna bitja in da ni vse na Zemlji ustvarjeno v naše veselje. Smo le del sistema, ki bi verjetno brez nas funkcioniral še boljše....

Ups.
Načeloma se, Takoda, strinjam. Mi je pa nekaj padlo v uč (pa ne mislim te kritiziral ali kaj podobnega, da ne bo pomote!!!).
Torej vsak, ki posvoji psa v zavetišču, bi moral najmanj 1x slišat, da bo se bo pes v svoji "pravi" luči pokazal približno po enem mesecu. V tem času lahko (žal predvsem nezavedno) dodajamo še svoje kamenček v ta pasji mozaik, in potem....
No, kar mi je padlo v uč je bilo tole:

V teoriji je to looking 4 trouble. Da si vesela, da je poiskal stik s tabo, je seveda ok. Vendar pa.... Pes, ki je višje na hierarhični lestvici lahko zahteva (ali pa zavrne) stik kadarkoli si to zaželi. In vidva z Nerotom trenutno vzpostavljata hierarhično ravnovesje, in ne bi bilo dobro, da se tvoji sicer dobri nameni sprevržejo v napačne signale.
Nero namreč pride k tebi in ti reče: "Hoj!. Počohaj me." In ti to pridno storiš. In potem reče:" Cool. Tole je blo uredu. Zdej mi dej pa še za jest." In to lahko vodi do napačno vzpostavljenih vezi. Ni nujno, da so pri vsakem psu posledice hude ali nevarne, vsekakor pa se je boljše temu izognit. Ko pride k tebi poiskat kontakt, naj si ga zasluži. Recimo s tem, da prej izpolni kašno lažje povelje. Sedi, ali pa daj tačko ali daj glas ali karkoli, samo da je s čohanjem potem nagrajen. Če te odpelje k omari s hrano, ga sem pa tja rajši ignoriraj, sem pa tja pa naj spet naredi kašno vajo. Ravno zato, ker se še privajata, so take reči lahko zoprna nadloga pri vzpostavljanju odnosa.  :)

Kot je videti, tale ponedeljek, ki je za nami, ni ravno prevec pozitiven. V vec smislih in na vec podrocjih, predvsem pa je razlicno dogajanje (in so razlicne informacije) povzrocile vse odtenke negativnih odzivov pri ljudeh - od osuplosti, do jeze in zgrozenosti, preseneceni pa skorajda nismo vec.
No, smo. Vsaj jaz. Se po toliko letih razlicnih zgod in nezgod in vseh mogocih prepricanj, prepricevanj, razlaganj, argumentiranj... me skoraj vsak dan posebej ljudje spravijo iz tira. Eni kupujejo/posvajajo pse kot obeske za kljuce, drugi so ponosni na parjenje njihovega lepega psa z dedno napako, tretji...

Sama izhajam iz prepricanja, da je treba stati za svojimi odlocitvami, ne glede na to, ali se izkazejo za pravilne, pol pravilne ali povsem napacne. Stati za njimi, popraviti, kar le lahko, ne glede na to, kaksna sredstva je pri tem treba uporabiti. Krasen primer navaja svrka. Ce ne gre drugace, porabis zadnje atome pozitivnih misli in das tezavi se eno priloznost, da se spremeni v kaj bolj obvladljivega. Brez nas ni nic. Brez nase odlocitve ne bo noben pes pristal v nasem domu. Ne kupljen, ne posvojen, ne deloven...
Brez nas ne bo noben pes znal lulati zunaj, noben lepo hoditi ob nogi in noben ne bo nehal lajati brez veze, se najmanj pa bo brez nas kaksen pes solan ratal, tudi ce ga v najboljso solo peljemo. Ne tisti, ki ga bomo dvomesecnega prinesli za velik denar, in ne tisti, ki ga bomo sli posvojiti v Horjul ali kamorkoli drugam, in ne tisti, ki ga bomo nasli za drevo privezanega. Torej, kaj filozofirati o psih? Cisto nic. Mi se odlocimo in pripeljemo psa v hiso, zato stojmo za svojo odlocitvijo in pozrimo kaksen dan lagodnega brezdelnega zivljenja, pa ga posvetimo (ce drugemu ne) za zacetek opazovanju zivih bitij okrog sebe. Zacnimo pri ljudeh, s katerimi zivimo v skupnosti in nadaljujmo z zivalmi. Presenetljivo je spoznanje, da veliko ljudi nima pojma o ljudeh, s katerimi skupaj zivijo, jedo, spijo..., kako naj potem vedo kaj o psih in njihovih potrebah? Kako naj vedo kaj o svojih zeljah? O resnicnih potrebah? Svojih, svojih bliznjih, zivali v skupnosti?

Nihce ne ve vsega. Vsi se ucimo, oz. bolje - vsi bi se morali uciti. Tudi o sebi. Vsak dan posebej in vsak dan znova. Pse imam ze celo zivljenje, z njimi zivim od cisto majhnega, zadnjih 6 let pa intenzivno sledim vsemu, kar se da najti, prebrati, videti... s podrocja kinologije. Pa vem le kapljo v pasjem morju. In nikoli ne bom vedela vsega. Vsak dan poskusam delati tako z glavo kot s srcem. "Poslusam" psice, kaj mi zelijo povedati, gledam jih, preizkusam, razumem, ne razumem, popravljam, izboljsujem... Vsak dan. Z vsakim psom na novo. Ob vsakem psu vem malo vec in obenem sem z vsakim popolnoma na zacetku. Ne spomnim se prvega psa, pa vendar mi je jasno, kako zivijo "nepasji" znanci in kaksne razlike so med njihovim in nasim zivljenjem. Berem, poslusam ljudi, gledam... Vsak dan. S svojimi psicami shajam brez vsakrsnih tezav. Z njimi shajajo tudi vsi drugi v bajti. Kot je videti shajajo tudi psice dobro z nami. Pa ni bilo vedno tako.

Pripeljati prvega (ali kateregakoli) psa v hiso je zivljenjska odlocitev. Ne samo slikca na netu in ne samo opis, kako je luskan in kako super nekje funkcionira, temvec kompletna sprememba zivljenja. Lahko na bolje, lahko na slabse. Ali na bolje ali na slabse pa ni odvisno od sorte psa, prav tako ne od dejstva, ali gre za zavetiskega ali kaksnega drugega. Tudi ce gre za dvomesecnega mladica iz legla, je to trenutek, ki nam bo najprej postavil zivljenje na glavo, samo od nas in od nikogar drugega pa je odvisno, ali bo ta trenutek prinesel pozitivne ali negativne spremembe. Zalostno je, da ljudje kljub raznim zivljenjskim izkusnjam, ki jih pridobivajo vsak dan, ne prepoznajo, da pomeni pes v hisi nekaj vec in nekaj manj. Kaj je tisto vec, moramo sami vedeti. Si zelimo psa? Kljub lulanju, lajanju, grizenju, vlecenju, odtisom tac na parketu, slini na stenah... Si zelimo? Ali je nasa predstava le slikica, ki jo odlozimo v kot, ko jo odpnemo z vrvice? To je osnovno vprasanje, na katero bi si moral odgovoriti vsak, ki si zazeli psa. Tudi kaj je manj, nam mora biti jasno pred odlocitvijo za psa.

Ljudje pa se kar gledajo lepe fotke in si zelijo nemogoce. Pridni, ubogljivi, cisti psi se ne kotijo. Tudi mi se nismo rodili z vso znanostjo tega sveta v glavah. Tudi nam so morali povedati in razloziti, nas uciti, prepricevati, nam predstaviti moralne vrednote, nas postaviti ob bok drugim ljudem v skupnosti, da lahko zdaj odrasli shajamo z ostalimi doma, v sluzbi, na ulici, v trgovini... Tudi psom je treba povedati, jih nauciti. Nic ne gre cez noc. Danes, jutri, pojutrisnjem, vsak dan, vse zivljenje. In ljudje zivljenje se vedno jemljejo tako na lahko. Zazelim si, uresnicim in zavrzem. Ponovno zavrzem ze zavrzeno.

Vsi delamo napake. Tudi jaz, tudi vi, tudi Smetka, tudi... psi. Vendar vsi svojih napak ne priznamo niti sebi, kaj sele komu drugemu. Popravljanje napak je naslednji korak in kako jih bomo odpravili, ce si ne uspemo priznati, da smo jih storili? Nemogoce. Najlazje se je znebiti psa, pa naj bo se tako banalen razlog, da nase zivljenje z njim ne uspeva tako, kot smo si zamislili. Vsi psi na slikah so cisti in pridni. Tudi veliko psov idolov, po katerih se odlocamo za izbiro pasme/izbiro psa, so cisti in pridni. In njihovi lastniki so skulirani in prijazni. Hm. Torej je nakup takega psa prava odlocitev. Ce je on lahko priden in cist, bo seveda tudi nas. Ja, bo, po toliko in toliko mesecih/letih vsakodnevnega ukvarjanja z njim, po mnozicah luzic in kupckov, po hudih izpadih trme, po kupih pogrizenih najljubsih predmetov. In ko se nam ne ljubi? Ko menimo, da smo storili vse, ceprav nic? Ko smo prepricani, da so nam prodali/oddali hudica in ne psa s slike? Ko obtozimo druge, cesa vse so krivi? Se odlocimo za...

Da ne bo pomote. Nic nimam proti vrnitvi psa, ko ugotovimo, da ne gre. Se manj imam kaj proti temu, da se vrne psa naslednji dan. Psico, ki je pri nas, so vrnili po sedmih urah, ker je pri 5,5, mesecih (kupljena v leglu, vendar z zafurano preteklostjo, kolikor lahko sploh v treh mesecih zafuras psa) ugriznila posvojiteljico med hranjenjem. Hvala bogu, da si ljudje vsaj to priznajo, da pes ni za njih, ob tem pa upam, da ne bodo nikoli vec pomislili na posedovanje psa. Tezko je namrec verjeti, da z enim ne gre, z drugim bo pa slo. Z vrnitvijo so psico resili. Z vztrajanjem je najbrz danes ne bi bilo vec.

Kaj zamerim ljudem? Odlocitve za psa na podlagi slikic. Odlocitve, temeljece na modi. Odlocitve, ki nimajo nic skupnega z zivljenjskim slogom, ki ga zivijo. Odlocitve zaradi prijateljev, znancev... Odlocitve zaradi odlocitev. Odlocitve zaradi pritiskov otrok. Kako bodo ljudje, ki si ne zelijo psa, zaradi otroske zelje shendlali s psom, ce z otrokom ne morejo. Kaj mislim s tem? Ce se ne znajo pogovoriti z otrokom, kaj pomeni pes in otroku ne znajo razloziti, da si ga sami ne zelijo, da za psa ni mesta v druzini, kako bodo potem to zvozili? Kje so lastne zelje? Kje so ocenitve lastnih zmoznosti? Kje je ocenitev mej lastnega potrpljenja? Kje je ocenitev vseh vidikov nakupa/posvojitve psa v skupnosti, v kateri zivimo?

Da ne bo se ene pomote. V zgodah in nezgodah vrnitev psov najdemo samo nekaj kljucnih primerov. Referencnih, kako se NE dela. Solskih primerov, kako se za psa ne odlocamo. Za nobenega, se najmanj za tistega, ki je tako ali drugace ze presegel nase zmoznosti. Ostali brez problemov shajajo s svojimi odlocitvami. Hodijo v sole, se ukvarjajo s psi, brisejo luzice, hodijo k veterinarjem, vprasajo strokovnjake..., predvsem pa se zavedajo, da imajo v hisi psa.

Srcno upam, da se bodo v bodoce ljudje odlocali za psa res na podlagi dobrih premislekov. Iluzija? Ja, verjetno.
Upam, da bodo tisti, ki se ne bodo odlocali po premislekih, hitro vracali pse in ne bodo delali se vecje skode. Psom in ljudem okrog njih. Upam, da se vrnitelji psov nikoli vec ne bodo odlocili za psa. Upam, da bodo bodoci posvojitelji uvideli, da niso Smetka... Da jim ta trenutek se nekaj manjka. Predvsem izkusenj, verjetno pa tudi razumevanja. Upam, da bodo uvideli, da vsi psi niso iz filmov, slik in sprehodov. Da zivljenje ni pravljica... Da zivljenje s psom ne traja samo dve uri na dan. Da se bodo odlocali po premisleku. Tehtnem. In se na koncu odlocili. Dokoncno. Ali pa sli dalje. Brez psa.

Amen!   ;D

Tako  ???

Se popolnoma strinjam s tem stavkom. Tudi jaz se, včasih uspešno, včasih manj, ubadam s svojo psičko, ki sem jo vzela iz zavetišča (ne pri Poloni). Sprva sladka in mila, je čez kak mesec pokazala, da kljub svojim 5 kilogramom zna še kako pokazati zobe. Sem imela probleme, ko so prišli obiski, tudi domači, problemi, če je prišel na obisk pes, nikamor si je nisem upala vzeti s seboj, ker nisem vedela, ali bodo otroci tam ali ne....ampak NIKOLI, v vsem tem času, nisem niti za sekundo pomislila, da bi jo dala nazaj. Prilagajam svoje življenje njenemu, obiski so se že navadili, da ne drezajo vanjo, domače je po enem letu celo sprejela za svoje, z mačko je še vedno problem, ampak nobena ne bo šla od hiše, čeprav sta dobesedno kot mačka in pes....spet, iščemo rešitve, kako najbolje shajati drug z drugim.
Zaenkrat nam uspeva, nam je pa seveda v velik plus tudi to, da ima psička le 7 kilogramov (toliko kot mačka ;D)...

So me tudi strašili, češ...čakaj, ko dobiš otroka, ko bo res pokazala zobe, takrat jo boš pa morala dati stran....vseeno, vem, ker se poznam, da je ne bom oddala nikoli!!! Spet bomo naredili v tisti situaciji vse potrebno, da bomo lahko normalno funkcionirali....
Ko sem se selila v novo opremljeno stanovanje, so se držali za glavo, češ...ti ni škoda nove opreme za psa, za katerega niti ne veš, kako se obnaša, ko ostane sam??? Me je bilo, priznam, ampak sem rekla....kar bo, bo! Se bo že privadila. Počasi. In se je. Precej hitro!

Marsikdo, ki bere ta forum in me pozna (a ne, Tyra ;) ) ve, da je trajalo kar precej časa, preden sem se odločila za psa. Kaj bo, ko bo, če bo, nekoč, morda,....vsa ta vprašanja so mi šla skozi možgane....Sedanjo psičko sem po sili razmer (ker je punca, ki jo je imela začasno pri sebi za vikend odpotovala iz Lj) vzela k sebi za dva vikenda.
Prvi vikend je bila še vsa sladka, ubogljiva, crkljiva psička. Naslednji vikend je že skušala uveljavljati svoje želje, tudi z renčanjem na druge.
Pa sem jo vseeno vzela. Kljub negodovanju nekaterih.
Še zdaj se včasih "ujameva" na napačni nogi....ampak gre na bolje. Po enem letu!!! Če bi mi bilo zanjo vseeno, bi jo najbrž po enem mesecu vrnila z istim razlogom - napadalna, renči, uničuje.....Pa nisem imela srca. Predvsem sem pa verjela, da če imaš voljo in željo, lahko dosežeš marsikaj.
Moja Lina ne bo nikoli idealna psička v tem smislu, da bi ji lahko brezpogojno zaupala vse. Daleč od tega. Verjetno jo bom morala imeti celo življenje fajn na očeh. Ampak je vredno! Vsakič, ko se zjutraj zbudim in se prislini k meni v posteljo, vsakič, ko mi gre vse na živce in me pogleda tako, da bi led stopila.....vsakič, ko se spomnim, da je ne bi bilo več na tem svetu, če se takrat ne bi našla punca, ki jo je vzela iz zavetišča in iskala nov dom.....
Takrat vem, da sem naredila prav!

Naj bo odločitev za psa vedno dobro premišljena, ne pa le zaljubljenost na prvo sliko, ki lahko (žal) tudi kmalu mine.

Pozdrav vsem,

Pika

Neza, ne mojega pisanja razumet kot nasprotovanje, ker se strinjam s teboj.
Je pa nasa izkusnja drugacna. Pred 7 leti sem na cesti nasla kuzeka. Bil je na pol zmrznjen, poln klopov, zlomljenim nosom in tacko, drisko in se marsicem. Seveda sem ga takoj nesla domov. Ces ga bo ati pozdravil in mu bomo nasli nov dom. Seveda je Ulpi ostala pri nas.
Ona je totalno nezahteven pes. Ne gane se vstran od nas, na sprehode ne hodi rada. Dovolj ji je da gre na dvorisce(brez ograje), z avtom se vozi brez problemov, osnovne ukaze je postekala hitro. Edino kar ne mara je da bi jo neznani ljudje dvignili. Na zacetku se je bala tudi rok, ampak je po kaksnem letu tudi na to pozabila. Ostane sama tudi brez kakrsnih koli tezav. Torej ni vsak zavrzen pes tezko obvaldljiv.
Nasi Ulpi je edino pomembno da je z nami. Na zacetku je bila navezana na mene, pol sem jaz sla, je bla na mamo. Zdaj je nasla novo ljubezen. Od sestre fant jo je prevzel. Torej jaz sem sla na svoje. Domov pridem vsake 2,3 mesece. Nenormalno sem pogresala Ulpi. Bolj kot vse druge clane druzine.
No in sva z fantom kupila Raya. In na moje presenecenje se Rayu ne zdi samoumevno hodit poleg, sedet poleg mene ko grem na kavo, ne odbezat ko ga spustim, ostat na dvoriscu itd. Torej hodiva v pasjo solo in lepo napredujeva. Priznam da sem sama tipicen primer Janeza. Ampak zaradi predhodne izkusnje z totalno pridnim in nezahtevnim psom.
Torej kaj sem hotela povedat. Tudi mi smo posvojili psico, ki je bila vec tepena kot sita. Z njo nismo nikoli imeli tezav. Jo je pac treba malo vec bozat kot kaksnega drugega psa, to je pa tudi vsa razlika. Zdaj imamo kupljenega mladicka. In ogromno casa vlagamo v njegovo vzgojo. Je pa to seveda svojevrsten uzitek.
No pa spet vidim da sem bila dolga.
lp, vsem!

Problem je v tem, da večina ljudi sploh ne ve, kaj pomeni imeti žival oz. kakšne odgovornosti prinese. Ga pač imaš - za čohanje, pohajanje,... Vse ostalo prihaja sproti, ko se pojavljajo problemi. Pes je neubogljiv, laja, renči, se mi goni,... Kje so rešitve za vse to? Najprej vsekakor forum, kjer zastaviš vprašanje in dobiš cel kup (dobrih in malo manj dobrih) odgovorov - pasja šola, kastracija/sterilizacija in še kaj. In poskusiš vse, kar ti predlagajo. Čim prej, preden se vse še stopnjuje. In stanje se izboljša.
Moje mnenje je, da tako ukrepa večina ljudi. Vsaj tistih, ki imajo žival radi in bi jo res radi obdržali in vzgojili kot je treba.

Ups, sem prehitro kliknila...  :-[ ... ni še konec...

Malo nas je, ki prebiramo tale (in še kakšen podoben) forum. Po naključju sem ga našla in še sreča, da sem ga. Šele ob tem forumu sem ugotovila, da mora biti tudi samček kastriran. Zato nisem čakala, da bi moj maček polulal vse vogale po hiši, sem ga prej dala kastrirati.  ;D Če ne bi brala foruma, bi se pa spraševala, kaj se z njim dogaja in kaj lahko storim... Ker (najbrž veste) velika večina ljudi kastracij in sterilizacij sploh ne jemlje resno.
In tako bo enkrat tudi moj (bodoči) kuža deležen prave vzgoje.  :)

Kaj sem sploh hotela povedati - potrebno je informirati ljudi, ker so še vedno premalo. Pa saj to veste.

Težko si je sploh predstavljati, da nekdo da proč svojo lastno žival. Meni je še za vse druge, zapuščene in zavržene, hudo. Če je pa žival tvoja, jo imaš pa oh in sploh rad.  ???

Sleepy, sploh nisem vzela za slabo. In se strinjam s teboj. Morda nisem najbolj prav opisala kako tole poteka. Ko se Nero spomni in pride do mene sem vesela, ker mi s tem pokaže da želi moj dotik, bližino in tudi da mi zaupa. Seveda ni vedno nagrajen s hrano. In tudi ni vedno počohan. Če kaj pišem, ga samo potrepljam, pomirim, saj je vse v redu in ga pošljem na prostor. Obenem se včasih sama spomnim in grem do njega, ga pobožam in grem. Ampak ne rinem v njega na način, da bi zahtevala da je vedno za crkljanje, vedno ob meni. že tako je bil prve dni moja druga senca.
Da se ravno sedaj vzpostavlja hierarhija tudi vem in delam na tem. Doma, na sprehodu, pri hranjenju. In pri crkljanju. Je pa to bitje, ki očitno ni bilo navajeno veselja, tak zamorjen se mi zdi. Pa se počasi zbuja. In to je vse, kar bi rada. Da je ob meni sproščen, vendar ne razpuščen.
In za to sem pripravljena delati z njim, tudi sama poslušam pse, kot pravi Jana, pa saj se jih da začutiti, no. Samo zavedati se je treba, da je to živo bitje.
lp

 :) aha OK  :) Me veseli!  :) To so namreč take "malenkosti", ki jih niti opazimo ne, ampak potem kuža kar naenkrat bojda iz "lufta" postane čisto drug pes.... ;)

Ma ja, un poko domani z lufta! Ampak opazi se šele takrat, ko je že kriza. Prej pa.... Zato pa je treba izbrat psa po svoji meri ne po okusu. Jaz imam rada vse pse, posebej so mi všeč veliki. Všeč! Ampak več kot 30 - 40kg mrcine si ne bi privoščila ker vem kaj še lahko obvladam. Druge besede ne najdem. Saj ne gre za fizično prisilo, kje pa, ampak če se recimo odloči, da ne bo lepo hodil, ker še ne zna, ali da ima ideje o pretepanju in tega še ne bi predelala... Ja, je treba včasih razmišljat tudi tako. Ne govorim na pamet. In potem se ljudje čudijo, ja, pa tako priden je bil. Figo! Samo opazili niso ko je začenjal trmoglavit ali kazat prve znake nezaželjenih lastnosti.
No tko. Jaz še vedno trdim da moraš psa spremljati in čutiti, potem ga tudi razumeš.

To pa lahko pocnes sele tisti trenutek, ko si odgovoris na vprasanje: Zakaj jaz sploh imam/bi imel/posvojil psa?

Odgovori, kot so:
* Ker ga ima sosolka, sosed, prijateljica...
* Ker si ga zelijo otroci, mene pa prav malo briga...
* Ker je lep na sliki...
* Ker Smetka pravi, da je priden...
* Ker je modno posvojiti psa...
* Ker se mi smili, saj bo sicer moral na evtanazijo...
* Ker sosedov tako mirno lezi pred hiso, pred naso pa ni psa...
* Ker potrebujem alarm, da mi kdo cesa ne ukrade...
* Ker ze o psih vse vem, saj sem ze imel/a psa...
* ...
prinasajo v kombinaciji z nakupom/posvojitvijo psa samo tezave in verjemite - psa se ne zacuti in razume iz zgoraj nastetih razlogov.

Točno tako Jana.

Točno to me že dolgo grize. Modno = nepremišljeno.

Strah me je takšnih ljudi, ki bi radi posvojili "zavetiško medijsko zvezdo".  Takšnih ki mislijo, da jim bo Smetka večno hvaležna, sam da odpeljejo katerega, pa vseeno ali bo živel kot ketnar, poceni alarm, okras, imidž artikel, igrača otroku,... In takšnih ki so željni pohval, kako oh in sploh lepo od njih, kako dobro delo so naredli, itn... Tega sem se tudi ob vedno večji popularnosti zgodbe "Moro" najbolj bala. Prav groza mi je bila pomisliti, kako bi se zgrebli zanj v trenutku ko bi Smetka objavila, da je pripravljen za nov dom. Verjamem da bi bilo tako. Potem bi se nov lastnik lahko pohvalil s psom ki je znan po celi Sloveniji. Takega bi vprašala zakaj neki ne posvoji Nočko? Aja, potrebno bi bilo dajati zdravila - dnevno, do konca življenja. Ali pa povoženega Kuža? Jah, seveda ni tako prepoznaven.
Nikar me ne narobe razumeti, sem najbolj srečna ko se nekdo poslavlja iz zavetišča in ostane v novem domu. Z najtavečjim veseljem vsem čestitam, posvojencu zaželim srečo in posvojiteljem izrekam vse pohvale, saj sem ponosna na to da obstajajo tudi drugačni  :-* Na hitrco naj spomnim na Smrček2&Shy, Rossy&Pia, MaxyTT&Neli in seveda vse ostale "navadne"  :-*
Vseeno se mi je odvalil kamnolom iz srca in duše, ko sem prebrala da bo Moro Smetkin  :D Tako velik kamnolom, da takrat še pisat nisem mogla na to temo ;)

Zato si za bodočnost želim, da bi bilo čimveč premišljenih in uspešnih posvojitev in čimmanj klicev nepremišljenih in neresnih kandidatov  :) to velja seveda za vsa zavetišča  8)

Skogkatt, tako lepo si vse pojasnila . Najbrž se je prenekateremu od nas odvalila skala od srca, najbolj pa Smetki.
Upam, da tisti, ki sebi lahko odgovorijo z odgovori, ki jih je navedla Jana ne bodo posvajali živali.
l.p.

Mogoče je pa bodočim posvojitelje treba samo odpret oči  ??? Mislim... pa zakaj pravzaprav psa? Sej so ribice tudi lepe živali, pa se tudi navadijo človeka, pa manj skrbi povzročajo, pa veliko jih je povsem nezahtevnih. Pa plišasti kužati so tudi lep okras, za sem pa tja it s psom na sprehod je pa tudi dovolj zavetiš posejanih po Sloveniji. Zakaj hudiča pa bi vsi morali met ravno psa ???  (http://cosgan.de/images/smilie/konfus/a015.gif)
Tudi z muco se da krasno živet, pa se tudi igrat z njo, tudi kašnih trikov se je da naučit, pa na sprehod ne rabi hodit.... opcij je še veliko!  (http://cosgan.de/images/smilie/froehlich/p015.gif)

Ampak mi janezki rabimo tisto, kar ima sosed ;) Pa ce imas psa, te lahko vidijo z njim, z ribicami pa ne - je tudi nek statusni simbol tukaj, modni dodatek, domisljija ne pozna meja. Posvojiteljev je zagotovo dovolj, saj po zavetiscih telefoni pregorijo, kadar tja pride pes, ki je podoben neki pasmi ali pa ima npr. dolgo dlako in je majhen...
Mah, ne vem. Ce bi se folk nehal obnasati do zivali, kot da so stvari, tudi zavetisc ne bi rabili - oziroma bi jih samo za izgubljene pse, ne pa za zavrzene.

Vse zgoraj zapisano je res, ni pa za posploševat. Naša izbira psov izhaja iz razmer ki jih lahko psu nudimo. Ko smo živeli v stanovanju nam je bilo jasno da potrebujemo psa primerne velikosti in obnašanja za stanovanje, to je manjši pes, s krajšo dlako itd. itd.. Po selitvi na vas smo vedeli da lahko si privoščimo psa ki rabi ograjen vrt, veliko gibanja, ki je lahko večji itd. Ker nismo eksperti za šolanje psov smo vedeli da ne sme bit to pes problematičnega karakterja. Kaj imajo sosedje in drugi ni bilo nikoli merilo za nič, enostavno smo začutili da v naši družini manjka pasja duša , da bi bila družina popolna in harmonična. Če ne bi imeli pogojev za psa najbrž ne bi čutili te potrebe .

Kar se pa primera Moro tiče pa mislim, da bi ljudje odločali zanj zaradi medijske pozornosti v manjšini, večina mislim, da bi imela podobne vzgibe kot smo jih imeli mi. Njegova prisrčnost in predvsem njegova bojevitost je dovolj, ne potrebuje medijske pozornosti.Nas je fascinirala njegova zmaga nad smrtjo,njegova podobnost z nami, oba z možem sva v svojem življenju že imela izkušnjo takšne zmage in zato je Moro za nas fenomenalen, nad - pes, pa tudi če nikoli ne bi bil v časopisu.

mrrrcina, zelo lepo napisano.

Eh... so izjeme, ki (žal) potrjujejo pravilo da v preveč primerih ni tako....

Se opravičujem, ker me malo ni bilo, sem brala, a ni bilo časa za pisanje.

Točno to vprašanje zastavim vsakemu človeku, ki pride k meni s psom starejšim od 6 mesecov in ga pes zeza.
Še bolj podrobno pa vprašam vse, ki imajo pse stare leto in več ZAKAJ SO ČAKALI?

Velika večina odgovorov je, da so brali forume, da so spraševali ljudi  in da so dobili odgovore, da naj psa ignorirajo in pohvalijo, ko pride k njim, ko neha s tistim kar je počel. Da se bo umiril, da......
Nekaj jih je bilo tudi drugje v šoli, pa niso odpravili vseh težav, doma je bilo ok vzunaj pa ne.

Vedno vsakega vprašam kako ste reagirali, ko je pes recimo ugriznil....umaknili smo se in potem ga zaprli v drug prostor, lahko rečem da je takih odgovorov več kot 90%. Jih vprašam pa ste psu povedali in pokazali, da se tega ne sme.
Odgovor, saj vsepovsod piše, da se psa ne sme tepst, da se ne sme zadret nanj,......... da mu je potrebno počasi in umirjeno vse povedat........

Ja fino, in zakaj vas še vedno girze? Ja ne vem saj ga vsakič potem ignoriram....
Pa vedno ga pohvalim, ko se pride pobožat, pa .......

In potem jih vedno vprašam kako dolgo bi gledali nekoga, ki bi njih stalno šlatal. Najprej bi mu zelo odločno rekli ne, če ne bi bilo dovolj bi se umaknili, če bi prišel za vami, bi ga pa kaj kmalu okoli ušes.

To pomeni da moram pse tepsti?
Ne, ampak tudi ja.
Kakšno informacijo je dobil pes ko vas je ugriznil vi ste se pa umaknili vsi poklepani? In to mu uspeva vsakič sproti?

Lahko boste rekli, da sem zašla iz teme. Prav


A dejstvo je, da je potrebno psa, ki grize zelo na hitro ustavit in mu zelo na hitro povedat v prvo, da je to naredil samo 3X v življenju. PRVIČ, ZADNJIČ, IN NIKOLI VEČ.

S tem, da se moramo zavedati, da je ugriz tisti zadnji pasji ukrep. Preprečit je potrebno že renčanje.

Samo kako naj ljudje to vedo, če se vsepovosd piše, da se psa ne sme niti grdo pogledat?
In če kdo slučajno napiše, da je psa cuknil, ko je vlekel in renčal proti drugemu psi vsi skočijo v luft?

simi, to je čista resnica. Sama sem proti fizični kazni psa, ampak kot si napisala, ugriz je zadnji pasji ukrep ki terja tudi zadnji človeški odgovor. Da se razumemo, sem strogo proti tepežu! Ampak da psa kdaj pocukaš... Ja, če ne gre drugače je bolje tako kot da uporništvo ali agresija eskalirata do napada. Takrat smo pa res že marsikaj zapip...

Tekoda ne govorim o mladičku, govorim o odraslemu psu, ki ima že svoj vedenjski vzorec, po možnosti še ne vemo tako kot pri zavetiščarjih ne vemo kaj in kje ter kako so ga zasrali.

Tudi jaz sem proti šolanju pod prisilo in učenjem z fizično silo!

Jaz tudi nisem imela v mislih le mladičke. Vzgojo je treba včasih začeti šele pozno, recimo pri posvojenih odraslih psih.

Ojla,

se strinjam z napisan, še posebno s tem, da izbira za psa (ali katero drugo žival) temelji na tem, kaj mu lahko pravzaprav nudimo. Če mu ne moremo nuditi že nekih osnovnih stvari (hrana, ljubezen, čas in veterinar), je bolj, da si ga sploh ne omislimo.

Ne strinjam pa se z splošnim prepričanjem, da so za v stanovanje majhni psi, velike le če je hiša in vrt. Zakaj ne? Pa bi eni rekli da velik pes rabi veliko gibanja. A majhen pa ne? Velik pres rabi vrt. A majhen je pa zato prikrajšan? Moja logika je, da vsak pes rabi veliko gibanja, torej sprehodov in ni važno ali živi v hiši, garsobnjeri ali pa na vrtu. problem je le v tem, da ljudje v povezavi z velikim psom asociirajo na gužvo v stanovanju...ironija je pa ravno v tem, da si ljudje omislijo velikega psa, ker imajo hišo in vrt, potem je pa tako ali tako zaprt v pesjaku (ki ima manjšo kvadraturo kot garsonjera). Hočem povedat, da velikost našega prebivališča ni tako važna...važnen je čas, ki ga posvetiš živali.

Glede tega koliko je kakšen človek ekspert v šilanju psa je pa dokaj nepomembno, ker obstajajo pase šole, kjer se učita oba - lastnik in pes. Vsak pes je lahko problematičen slej ali prej na mnogih področjih in s tem se je pač v smislu odgovornega lastništva treba spopasti in ovire premagati.

Če ne bi imeli pogojev za psa najbrž ne bi čutili te potrebe - verjetno to velja specifično za vas, ker splošno gledano to ni tako. Ljudje imajo "potrebe po psu" iz miljon različnih razlogov - ker je luškan na sliki, ker otrok teži za njega, ker bi pač meli nekaj pridnega za crkljat, ker ga ima sosed, ker je treba met čuvaja, ker so kužki oh in sploh itd. - in po večini so to ljudje, ki pogojev nimajo; že tistih osnovnih ne.

LP, Maja

No, Gargamel, pa si me prehitela, sem se hotela tudi jaz zbunit, da moja velika mrcina ni za zunaj, mala pa tudi ne. Ne razumem, kaj naj bi bilo narobe, ce se nam valjata po kavcih in posteljah, ce imata zagotovljenega dovolj gibanja? A en pesjak ali pa ketna je pa ideal za psa? Sorci, tudi ce bi zivela v hisi z vrtom, bi bile psicke pri meni notri, na vrtu pa samo pod mojim nadzorom, ker mi niti slucajno ni do tega, da bi moje psicke (okej, tukaj je mnozina, ker ce bom kdaj zivela v svoji hiski, bi imela tri :-) ) pobirali svinjarijo, ki bi jim jo trapasti sosedje metali. Raje ne nastejem, kolikokrat sem se ze prickala s sosedi, ki sem jim zdi, da Luna ful trpi v stanovanju, in da bi bilo bolje, ce bi si nabavila nek vrticek in jo imela tam za cuvajko... Ja, res ji je hudo, vedno ima druzbo, ce sta sami dve urici na teden, je to ze zelo veliko, sami povesta, kdaj bi sli ven (ce jima stirje sprehodi pac niso dovolj), pa ceprav se jima ne mudi lulat, ampak bi sli npr. samo divjat pa "cajtnge" prebrat. Se se komu smilita?

Menda pa vsak svojega psa pozna in ve, kaj potrebuje? Vsaj tako bi moralo biti.

Naj velja: Pravi pes na pravo mesto.
Torej, če ni pravega mesta, tudi pravega psa ne more biti ali bolje rečeno, sploh ne more biti psa.

lep večer privoščim vsem!

 :D Se strinjam!  ;D

No, ko sem včeraj sprehajal psa v zavetišču, se mi je porodilo eno vprašanje. Kaj če neki pes preživi vse svoje dosedanje življenje (recimo star leto in pol) v zavetišču, pa se ga nekdo odloči posvojiti? To verjetno ni kar tako, da psa posvojiš, ga odpelješ domov, recimo v stanovanje. Verjetno potrebuješ kar nekaj časa, da si z njim, da se na to sploh navadi in prilagodi. Ali kako se to počne? Kaj s "starejšimi" psi iz zavetišča?

Meni se zdi, da je večinoma odvisno od psa. Od njegove stopnje socializiranosti, zaupanja do ljudi, strahov, travm,karakterja...potem šele od lastnika.
Iz lastne izkušnje (ampak jaz sem malo trapasta in si mislim, da znam prebrat znake, kdaj psu kaj ne paše in kdaj bo to tudi pokazal  :P ):
Ko sem Paxxa (azilaš) prvič peljala na sprehod, sva se po petih minutah valjala po tleh, oba, skupaj, drug čez drugega.
Ko sva prišla domov, je bilo, kot da sva že od vedno skupaj. Sprehodi, odzivanje na moj glas, ukazi, cartanje, gledanje zob, tiščanje roke v posodo, ko je jedel, striženje krempljev...v glavnem, jaz sem posvojila njega in on je posvojil mene.
Od prvega dne naprej sva tako kot sva tudi danes... Par travm sva odpravila, to je pa tudi vse. Ampak mislim si, da je to 80% zaradi njegovega karakterja, 20% pa je mojega odnosa.

Poudarila bi pa, da posvojenemu psu NIKAKOR ni dovolj samo ljubezen in ne pričakujte od njega, da bo ''hvaležen'' in da se bo od prvega dne naprej obnašal do vas, kot da ste najmanj bog.
No, Paxx se je  ;D , ampak to je bilo, kot pravim, zaradi njega samega.
Mislim si, da če bi posvojila kakšnega ''bolj zakompliciranega'' psa, bi se precej bolj namučila. Ampak s tem je potrebno računati.
Ko sem posvojila Paxxa, sem imela izdelan načrt ''uvajanja'', ki sem se ga mislila držati do pikice, ampak potem sem ga opustila, ko sem videla, kakšen pes dejansko je.
Edino, česar sem se držala od ''uvajanja'' je bilo to, da mu ne bom popuščala in da se bom do njega obnašala popolnoma normalno.
Se pravi - na kavč se ne sme in pika. Skakat po meni se ne sme,renčat tudi ne,...in podobno.
To je pa tudi vse...
Previdna sem bila pri stikih z drugimi psi (ki jih obožuje vse,dokler se normalno obnašajo) in mačkami (ki bi jih pomalical vse  ::) ), otroci (ki jih obožuje),ljudmi (za katere bi prodal dušo, da ga prečohajo), spuščala ga nekaj časa nisem s povodca, dokler nisva utrdila odpoklica, kmalu pa sem ga tudi spustila in sva kakšen del sprehoda opravila brez povodca.

Veliko (se mi zdi,vsaj meni je) ti lahko pomaga osebje v zavetišču, ki psa pozna. In ti lahko pove, kaj je psu všeč, česa ne mara, česa se boji in podobno. Nekaj ti tudi pove, v kakšnem stanju so ga našli, oz. če so ga oddali ljudje v zavetišče;zakaj se je oddal pes.
Zelo pomaga, če jim poveš vse po resnici (koliko časa imaš,kje bo pes živel, s kom bo živel (otroci, druge živali, psi), kako bo živel (stanovanje, hiša, zunaj,...) ), ker ti tako lahko povejo, če je tvoja izbira psa pravilna.

Spet moj primer: za Paxxa so mi povedali, da je mazica in da je crkljivček, da ni pokazal nobene agresije na karkoli, za mačke ne vedo, svetovali pa so mi previdnost pri samcih (za vsak slučaj), da bo zadovoljen s kakšnim preležanim dnevom namesto dolgega sprehoda, da pa vseeno potrebuje kar nekaj gibanja. Povedali so mi, naj ga nekaj časa ne spuščam s povodca in da če bom imela kakršnokoli vprašanje ali celo problem, da se lahko brez problema obrnem na njih.
To mi je veliko pomagalo in dalo določeno zaupanje v moje dejanje, da posvojim psa iz zavetišča, ki ga prej mogoče ni bilo toliko.
Toliko, da sem vedela, da ''nisem sama'' in teli nasveti so mi zelo pomagali.
Torej: nasveti osebja v zavetišču (morda celo kakega sprehajalca) ti že lahko nakažejo kaj lahko pričakuješ.

Vseeno pa (vsaj zame) drži moj prvi stavek: od psa je večinoma odvisno, kako hitro se bo navadil in prilagodil, seveda pa ne gre brez lastnika, ki se obnaša v skladu s preteklostjo,strahovi in karakterjem psa.

Hvala, Nyssa. Saj to, pes me je ubogal in vse, ampak kake kemije med nama posebej ni bilo, kar koli že to pomeni. Glede na to, da ga verjetno vsakič sprehaja nekdo drug ...

Ja seveda smilja, predstavljaj si to zmedo v pasji glavi. Vedno drug človek, počasi spoznajo, da smo samo njihova možnost za sprehod in se , nekateri, tako tudi obnašajo. Po tem nikakor ne moreš in ne smeš soditi psa.
Ko sem jaz peljala Čipa na sprehod iz zavetišča, ga je vse drugo bolj zanimalo, le jaz ne. Pa vendar je šel z menoj domov. Zakaj? Ne vem, ne znam napisati. Je bil tisti pravi. In šele potem po določenem času, ko se pes sprosti, začuti varnost in sigurnost, pokaže svoj pravi jaz.
Želim ti še veliko prijetnih pasjih sprehodov. Vedno boš spoznal kaj novega ;)

Smilja - a nis ti bolj na mačke usekan? Tko mislim - v tapravem smislu, da ne bo kakšne pomote?  ;) E pa ne mi rečt, da si vsestranski - ker to bi blo pa že ORKN KIČASTO.  ;D A take še delajo a si zadnji primerek te sorte? ::)

Ja, sem na mačke nor. Sem pa tudi izjemno radoveden in imam vedno veliko vprašanj. Pač priznam, da je še veliko stvari, ki jih ne poznam in ne vem. Zakaj misliš, da so v šoli tršice norele, ker sem nonstop dvigoval roko (no, priznam, da včasih tudi stvari mal bolj počasi dojemam, haha) ;) :)?

sama sem še precej nova na tej spletni strani... in ker že od...skoz :-) razmišljam o živalicah... in ker sem spoznala izkušnjo prijateljice... in ker takšna preprosto sem :-) sem začela resno razmišljati o kužku... prej sem to misel potisnila globoko v podzavest, saj sem sem preselila iz hiše z velikim vrtom v stanovanje z majhnim balkonom... ker sem vedno razmišljala, da mora imeti kuža vrt kar pa je v stanovanju nemogoče. Tako smo namreč mi vzgojili našega psa... z njim pa tudi mene, ki sem bila takrat otrok. Pa se pojavi prijateljica, ki je posvojila kužka (ne najmanjšega) in se super znajde v stanovanju. Takoj sem našpičila ušesa. Vedno sem razmišljala o mešančku... pa ne, da bi imela karkoli proti pasemskim oz. čistokrvnim kužom. Ne, daleč od tega. Tudi te sem si ogledala in pri 10. letih znala našteti večino pasem (takrat poznanih) ter njihove karakteristike. In če sem iskrena, so mi bili najbližje bauceroni in argentinske doge... Lepi, lepi... in težji karakterji. In večji  :D Ampak, sem se pa odločila, da če bom kdaj imela kuža bo to mešanček oz. pes, ki ga "nihče ne mara". Tako kot je bil moj prvi, Taras.

In sem "zaplavala" na te strani. In goltam vse po spisku kar ste napisali oz. se počasi prebijam čez teme in tematike  ;) Ste pridni, moram vas vse pohvalit. Res me veseli, da so še dobri ljudje, da ste vi, ki imate živali za svoje prijatelje, družabnike... z vsemi njihovimi napakami skupaj. Pa saj jih imamo vsi, ne?  ::)

Da ne bom že na prvem tovrstnem postu predolga (sem kar malo rabila, da sem se opogumila sodelovati  ;) )... resno razmišljam o posvojitvi kuža. Vse o njem pregledano in miljontauženkrat prebano. Celo osebno sem ga spoznala in me je še bolj navdušil... Ker se res ne želim brezglavo spustiti v takšno odgovorno odločitev, sem si nabavila par knjig, ki jih pridno prebiram... pogovarjam se z vsemi, ki mi pridejo nasproti, brskam po forumu, delam doktorske dizertacije s partnerjem ter družino (ki je odločno proti kakršni koli novi živali) itd.

Sama pri sebi sem predelala vsa vprašanja zastavljena na začetku te teme... malo "stare" sicer, pa vedno aktualne. In sem ZA!  :) Se pa zavedam, da bo začetek najverjetneje težak. Tako kot se večinoma pisali na tej temi, in še kateri. Vsaj pripraviti se želim na to, pa bom potem raje prijetno presenečena  ;D

Ker si res ne želim biti tista, ki bo psa po dnevu, dveh, tednu, letu,... pripeljala nazaj, ker se z njim ne "da shajat" bi rada pravočasno poskrbela za vse pluse in minuse ter vse pripadajoče stvari, ki se lahko zgodijo, ko domov pripelješ ta najboljšejšo "zverinico" po tvoji skromni in pasje nepoučeni presoji. Ker si želim, da bi mu bilo najbolj super, kot mu je lahko. Nam pa seveda tudi.

V točno tem trenutku pa 1237 trenutkov prej in 5469 trenutkov po tem  ;) se ukvarjamo z naslednjimi možnimi "težavami" novega družinskega člana - posvojenčka, starega 1 leto (torej ni še popolnoma odrasel, je pa pubertetnik), mešančka med dvema karakternima pasmama, ki potrebuje "trdega" vodjo. Trdnega vodjo bomo zmogli, vsaj upamo tako glede na izkušnje, ki jih imamo ::) Sprehode tudi, glede na to, da ima veliko energije. Dopustnikovanje smo rešili  ;D, v šolo gremo 100%, že zaradi nas, če ne zaradi njega... pa v nadaljevanje šole tudi. Na sprehodih bo na vrvici, dokler ne bo obvladal odpoklica, pa seveda na vseh možnih Tivolijih, Gradovih, Golovcih itn. Trenutno pa se nam je ustavilo pri morebitni možnosti, da bi kuža postal samooklicani "alfa" v družini. Kar se seveda lahko zgodi, čeprav je trenutno taka mazica, da ne moreš verjeti. Krasen pes, res. Vsaj po prebranem in videnem  ;D

Sem prebrala tudi forum o tovrstnih pripetljajih in na koncu videla odlično rešitev pred agresivnostjo na sprehodu... parfum...  ::)
Kaj pa če se kaj takega pojavi v stanovanju? Ko pride nekdo na obisk? Ali med službo mama pobere pošto, obesi perilo in želi poskrbeti za kužka? Pa da bi postal "hud" oz. da bi spustil v stanovanje samo lastnike? Ima morda kdo kakšno izkušnjo s takim izzivom? Oz. kje lahko preberem kaj vač na to temo (sem namreč še nova in nisem utegnila preučiti vsega foruma).
Pa še, lastniki posvojenčkov oz. na splošno lastniki psov, katere težave se še lahko pojavijo in kako ste jih odpravljali?

Raztureno stanovanje smo vzeli v zakup (za prvih nekaj tednov, potem to ne pride več v poštev), morebitno lulanje pa kaknje tudi, pa lajanje v času odsotnosti, pa bruhanje, pa depresijo, pa morebitne bolezni, pa ... Kaj je po vaših izkušnjah še takega, kar je potrebno tehtno premisliti prej? Kot je napisala Smetka: "Bolje preprečiti kot zdraviti"

Rada bi se samo prej zavestno odločila za ta korak, z vsemi možnimi poledicami, ki bi eventuelno prišle s časom... Želim si biti odgovoren skrbnik štirinožnega prijatelja. Pa če ne bo šlo drugače, kot posvojitelj na daljavo  :-[

Že vnaprej hvala za vsak namig, odgovor, nasvet, priporočilo, izkušnjo,...

Sama ti žal ne morem svetovati. Psa še nikoli nisem posvojila, na splošno je trenutni pes, moj prvi pes, tako da nisem ravno uiber profi na tem področju ;D Želim samo to povedati, da vas podpiram! :) Tako pri načinu izbire, vrste psa, in vseh pripravah. Mislim, da nas je kar nekaj tukaj, ki vam bomo stali ob strani ob kakšnih težavah, če boste to želeli/dopustili. Če prav razumem, da se zanimate za Horjulskega posvojenca (v bistvu nima veze s kod je, ampak tukaj pač vem sledeče), mislim da lahko rečem, da imate poleg Polonine podpore, še kar lep krog podpornikov, ki vam bodo/bomo v pomoč, če bo treba.
Zdaj pa prepuščam besedo izkušenim posvojiteljem in njihovimi nasveti ;)

Držim pesti za vas!

Če si že imela psa, potem že veš, kaj vse se lahko zgodi in vas doleti.
Po tvojem pisanju bi rekla, da si že u nulo zanalizirala zadevo. Če boš še malo nadaljevala, te bodo že kaki dvomi zgrabili.  ;)
Kolikor berem in poslušam, je fant, ki si ga izbrala, eno sončno bitje. In če ti ga je Smeti pripravljena dati v posvojitev, ste očitno primerni za skupaj.
Če se bodo pojavile težave, jih boš pa reševala tako, kot jih mnogi Horjulski starši - pišemo na forumu ali pa vprašamo tršico v šoli. Predebatiramo in večinoma se rešitev najde. Tako za dominanco kot za sračkanje  ::), jokanje, grizenje, vlečenje,...  :P
Lp
Tjasa

Agresiji do obiskov se je enostavno izogniti. Pes mora vedno vedeti, kdo je alfa in da to ni on. Če je prepričan, da je vodja krdela, potem v njegov opis del in nalog sodi tudi čuvanje hiše in vas, tudi če ste doma. To seveda ni sprejemljivo. Če ste alfa vi, vam bo to delo z veseljem prepustil. :)
Kako se izogniti temu, da pes postane alfa, piše že v več temah, pa v šoli vam bodo tudi svetovali.  :)

Veš, napake smo delali vsi; ne samo pri prvem psu, tudi pri drugem in tretjem. To ni nič groznega, če le pravočasno poiščeš pomoč, ko začneš opažat težave. Ponavadi je najhitrejša in najbolj zanesljiva rešitev vprašati inštruktorja v pasji šoli, ki psa pozna. Večina težav je enostavno rešljivih, samo določenih zadev se mora držat cela družina (primer: fehtanja ob mizi ne bo, če pes nikoli z nje ne bo nič dobil; če se večina familije tega drži, samo en član pa ne, bo pes fehtal in pika). :D

Moje mnenje je, da če ste psu pripravljeni nuditi dovolj gibanja, ustrezno hrano, veterinarsko oskrbo pa seveda veliko ljubezni in crkljanja, potem ga posvojite. Ni je težave, ki ne bi bila rešljiva, če je človek le pripravljen kaj narest za to (in iz tvojih postov sklepam, da si ;)).

Glede na to, da praviš, da prebiraš tako forum kot pasje knjige (če je še nimaš, ti toplo priporočam nakup knjige "Psi za telebane"), se ti pa zna zgoditi, da težav sploh ne bo. :)

Kar pogumno! :)

Lp, 5ra

Meni se tudi zdi, da imaš že vse precej dobro naštudirano in predvsem veliko volje. Zato kar pogumno! :)

 :), kolk sem vam hvaležna... že sedaj, pa sploh še nimamo mrcinice. Vsi ti ekspresni odgovori!!! In hvala za vse spodbudne besede... Ja, knjige sem že nabavla, imam Pasjo inteligenco, pa Govorimo po pasje, danes je poštar (ki še ne ve kaj ga čaka  :D ) prinesel še knjigo Psi za telebane. Tako, da literaturo imam... ampak kaj, ko je praksa velikokrat drugačna od teorije. In ja, Polona "naša" prečudovita, bo sigurno ta najboljšejša vodnica, poleg Katarine, veterinarja in vseh vas na forumu.  ;D

Ampak pomisleki pa še vedno ostajajo  :-[ Predvsem bi se rada opremila z vsemi možnimi argumenti in rešitvami možnih izzivov... če ne zaradi drugega, da bom bolj prepričljivo nastopala pri domačih (fant se je "že kar odtajal", starši mi še na vse pretege kljubujejo). Si pa želim, da bi me vsi vsaj približno podprli pri tem, saj popolnoma sama 24/7/365 morda ne bi mogla 100% nuditi kužku vsega kar mu pripada (saj verjetno sami veste: služba, podaljšani sestanki, morebitna bolezen,...).

Zlati ste!!!  :-*
Če se pa komu še kaj pripelje na pamet, bom pa z veseljem prebrala in shranila v možgančkih... pa seveda ob prvi priliki uporabila doma  :P

p.s.: Polona, hvala za zaupanje!

sej vem, kompliciram, a ne?  :-[ :-X :-[ :-\
Me lahko "kregate"... bolje "danes kot jutri"  ::)

Hoj, ker govoriva o Roxyju, bova za začetek s "kužka" prešaltali na "psa". Saj vem, se vtikam tja, kamor se ne bi rabila, ampak gre za odnos, ki mora biti kar na začetku pravi. Roxy je pes, ne kuža. Ko pomislim nate, me malo stisne, ker imam občutek, da si prenežna. Vaju bom vesela v soboto, da vidim, kako je s tvojim  ;). Zna pa biti, da me občutek vara, ker bi tudi ironcatko uvrstila med prenežne, pa glih ni  ;D, kadar ni treba biti. Čeprav... ironcat ma kužka, ti boš imela pa psa. Druga stvar... da ukineš skrb, ki je ne rabiš imeti: Roxy ne bo hud na ljudi. Tudi če bi se trudila narediti ga takega, ti ne bi uspelo. V povezavi s tabo se bojim samo tega, da ne boš upoštevala npr. nasveta o nabavi bivalne kletke in si življenje zakomplicirala do maksimuma. Pa da se ti bo smilil takrat, ko bo začel kaj izsiljevat, namesto da bi ga po buči treščila, recimo. Skratka, lahko se ti usede na glavo in se ne spravi dol, če  boš mislila, da posvajaš "kužka".
Knjige in teorija je eno, praksa drugo. Tudi mene je strah, kadar oddajam koga, pri kateremu vidim, da bi znal voziti svoje okoli, ker to skoraj gotovo pomeni, da bo prišel nazaj. Kar mu zmanjša možnosti za posvojitev na minimum (kar pri Roxyju itak že je, ker ga tako ni nihče zares niti pogledal še do zdaj), tega pa nočem. Ali drugače: mene je ravno toliko strah kot tebe, če ti kaj pomaga  :P. V bistvu se moraš odločit, ga vzet, potem pa res dosledno upoštevat navodila, vsaj za začetek, pa tudi če se za vsako najmanjšo stvar trikrat na uro slišimo.
Od njega lahko pričakuješ: drisko zaradi nervoze (4x na dan, naslednji dan pa vse ok), kričanje in vpitje in metanje ob tla, ko bo ostal sam oziroma bo videl, da odhajaš brez njega, nemogoče vedenje, teženje, kadar ne bo dovolj zlaufan; po drugi strani pa 100o% navezanost in pozornost, če se boš ukvarjala z njim (in z njegovo žogico  :P). Roxy je pes, ki ga lahko spuščenega pelješ čez Čopovo v največji decembrski gužvi, pa niti pogledal ne bo ne levo ne desno, če boš pridobila njegovo pozornost.
Preden se odločil, se vprašaj, koliko časa na dan si mu pripravljena posvetiti. Kar se tega tiče, je res zahteven. Če bo dovolj časa, namenjenega njemu, potem ne bo nič problem.

Smetka, thx... vse jasno!  ::)
Se že veselim sobote  ;D

imam različne posvojence, prvi je bil posvojen kot še čisto majhen 2-mesečni kuža, drugi je bil star 5 do 6 mesecev, tretja 6 let...
praktično med njimi nisem zaznala razlike ::)
vsi so se prilagodili MOJEM načinu življenja... vsi so se vklopili v pasje krdelo... vsi so sprejeli muce... vsi so enako vodljivi pa naj bo to podeželje ali pa center mesta...
prvo je sposobnost vodstva (alfa), drugo, ki vpliva na psa pa je tudi prejšnje življenje, na začetku pa sploh :P
no, toliko od mene...

Alergije!

Pravkar me je poklicala gospa, ki je posvojila Princa. Ima hude alergije na vse mogoče, tudi na pasjo dlako. O alergijah mi je potožila že pred časom, pa je rekla, da bo potrpela. Zdaj bi psa najraje vrnila.

Moje mnenje je, da četudi vrne psa, bodo alergije na cvetni prah, jagode ipd. ostale. Prosila sem jo, da najprej poskusi očistiti svoje telo strupov in se s tem tudi znebiti alergij. Iz lastnih izkušenj vem, da to pomaga. Imela sem namreč hudo alergijo na cvetni prah, morsko sol (nisem mogla biti na morju, če je pihalo), sadje, celo surovega krompirja nisem mogla zlupiti, ker so moje roke v hipu postale rdeče in neznosno srbeče. Ena sama češnja me je skoraj zadušila, jabolk nisem pokusila 10 let. Potem sem se spravila hujšati in se začela zdravo prehranjevati. Zelo zdravo. In rezultat hujšanja ni bilo samo izguba kilogramov, ampak so tudi alergije popolnoma izginile.

Moje prepričanje je, da alergije povzroča prenasičenost oz. zastrupljenost telesa, za kar smo sami krivi.

Predvsem naj se najprej prepriča, da je vir njenih alergij pes in ne pršice, hrana, karkoli...  :(

Misli, da je TUDI pes, sigurno pa je TUDI cvetni prah in TUDI hrana.

Ne bom dovolila, da vrne Princa kar takoj. Naj se potrudi najprej. Saj tudi cvetoče drevje ne bo kar izginilo.

Sploh ne vem, če bo moje pisanje komu pomagalo, ampak probam vseeno: jaz sem bila fejst alergična na mačjo dlako (no, menda na slino v njej ali kako že to gre) - serijsko kihanje, zamašen nos, srbeče oči, celo izpuščaji na koži, ki je prišla v neposreden stik z mačjo dlako. Pa so se simptomi ob prvem mačku, ki je prišel k hiši omilili, pri drugem še malo bolj omilili, danes jih že zdavnaj ni več ,^
Ostala mi je blaga alergija na cvetni prah, ampak tisto poštima claritine :)
Vsako kihanje in šmrkanje še nista doživljenjska tegoba, tako da je včasih potrebno zobe malo stisnit, ker telo velikokrat naredi svoje in se privadi na marsikatero situacijo ;)

Baje zdaj cveti leska. Na to me je opozorila sodelavka, ko sem bila vsa zabuhla... Morda je to vzrok za alergijsko reakcijo pri tej gospe in ne pes?

Pes se giba zunaj in na dlako se mu marsikaj prime. Mogoce pa dobi gospa reakcijo na tista kar je na dlaki in ne na samo dlako?

moksa, gospa ima Princa že kar nekaj mesecev, desenzibilizacija bi se v tem času že morala zgoditi.

Bostjan je bil kot otrok alergicen na macjo dlako. Zdaj mu macke skoraj po glavi plesejo in ni nobene reakcije. Je pa trajalo kar par let, da se je umirilo. Slo je pa za blago obliko alergij. Upam, da bo gospa vztrajala.

Pri meni je popolna desenzibilizacija potekala vsaj dve leti in če me spomin ne vara tudi več , pri nekaterih mucah pa tu pa tam še vedno kihnem, čeprav je to res izjemna redkost in mogoče niti ni z mačjo dlako povezana ampak stvar naključja. Se mi je pa lansko pomlad zgodilo, da me je prebudilo težko dihanje, ker se mi je mačka med nočjo ulegla čisto zraven obraza in sem bila že vsa "zamašena" - po tolikih letih "mirovanja" moje alergije. No, šlo je za enkratno epizodo in ni mi prišlo na kraj pameti, da bi mački začela iskati nov dom, halo...
Ne pravim, da smo vsi narejeni po enakem vzorcu, ampak najbrž vsak drugače reagira ob znakih alergije (kihanje, zamašen nos itd) - eni kihnejo enkrat in planijo po claritinu (ali pa si postavijo diagnozo alergije na psa), drugi pa ga vzamejo potem, ko imajo že ful zamašen nos pa solzne oči. Malo mirne krvi ne bi škodilo ::)

Hm ..., prav zanimiva razmisljanja, moram rect. Posebej tisto, da se "ne dovoli" vrnitev psa. Predvidevam, da je to misljeno predvsem v dobro psa, ki ga ocitno nekdo vec ni pripravljen prenasat?

Mišljeno je, da bi bilo primerno, da se gospa še malo potrudi, kako bi lahko živela s psom in alergijo. Če ne bo šlo, pride pes nazaj, seveda. Gospa se s tem strinja.

Prav na živce mi gredo že tile posvojitelji alergiki, ker jih je vedno več je težko vsem verjeti. Oba z možem sva alergika, jaz že astmatik, pa vseeno živiva z živalmi v hiši in jih zaradi tega ne bova oddala. Zdravila, zdrava prehrana, ionizator, živali so po večini čez noč v drugih prostorih hiše, vendar najstarejši maček še vedno spi v najini postelji, ker mu enostavno ne moreva po toliko letih vzet njegovega najljubšega kotička. Če pa se alergije pojavijo pomladi, ostali čas pa ne je krivec absolutno cvetni prah.
Upam, da jim je Princ le toliko prirastel k srcu, da bodo poskusili kako drugače in ne z vrnitvijo ali oddajo.

Kaj novega tule s Princem?

Najbrž tole spada najbolj v to temo ... ali pa morda rabimo novo, saj je problem že tako pereč, da o njem pišejo resni časopisi in ne govorimo o tem samo "tatečni" :)

Živali niso novoletna darila
torek, 28.12.2010
Tekst: Kristina Župevc
Posvojitve so seveda najbolj potrebni tisti psi, ki v zavetiščih ostanejo dalj časa. "Mladičke oddamo zelo hitro, še posebno, če so manjše rasti, beli in dolgodlaki. Večji kratkodlaki psi, črni ter takšni, podobni nemškim ovčarjem, pa veliko težje najdejo dom. Za najbolj povprečne pse je najmanj zanimanja," je razložila Ada.

Ljubezen ni dovolj
Sem spadajo tudi psi, ki so zaradi težkih izkušenj v življenju izjemno plahi in so sicer videti, da ne potrebujejo veliko več kot le milino in sočutje, a prav tako zahtevajo posebno oskrbo. "Ljudem se velikokrat zelo zasmilijo, ob tem pa se morda ne zavedajo, da takšna žival poleg ljubezni in volje od svojega lastnika zahteva tudi precejšnje znanje o ravnanju s psi. Ko skušaš ljudem to razložiti, pa so velikokrat užaljeni ali jezni, češ da jim živali nočeš oddati, medtem ko so ji oni pripravljeni ponuditi vso ljubezen in topel dom. A seveda ne gre za to - dejstvo pač je, da ljudje navadno nimajo izkušenj z živalmi s psihičnimi težavami in da za njihovo dobro oskrbo ljubezen na žalost ni dovolj," je povedal Varga.
http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042413088

Najprej en lep pozdrav vsem skupaj!
Takole. Najprej po pravici in pošteno. Čisto »frišna« sem. V vseh možnih pogledih kar se tiče forumov. Verjetno bi tako tudi ostalo, če ne bi že kar nekaj časa požirala vse možne in ne možne literature v zvezi s skrbništvom dveh psov.
Izraz skrbništvo sem uporabila namenoma, čeprav pravno-formalno ni pravilen. Ker pravno-formalno sem lastnica enega psa in »zgolj« skrbnica drugega. :) Uradni lastnik je namreč moj spoštovani soprog.
Ker sem pri požiranju informacij ugotovila, da ste skoraj vsi forumovci mojpes.net-a podobno »pasji« kot sem sama, sem si celo omislila uporabniško ime in se odločila celo nekaj napisati.
Jutri bo natančno 14 dni odkar sva v naš trop sprejela še drugega kosmatinca. Že nekaj časa sva (no, če povem po pravici bolj sem, kot pa sva) sanjala o tem. V bistvu je malo manjkalo, da nisva domov odpeljala kar dveh mladičkov naenkrat, vendar je takrat zmagal razum.
Moja Siva bo aprila stara dve leti, kar pomeni, da smo (no, vsaj upam) vse otroške in najstniške prigode srečno pustili za seboj. Zato sem lansko poletje intenzivneje pričela brskati po net-u in iskati tako informacije, kot tudi potencialno kandidatko za novo članico.
Ker sva oba po službah je mladiček avtomatično odpadel. Mislim, da mi boste vsi potrdili, da je prvo leto (intenzivneje prvih 6 mesecev) vzgoja mladiča 24/7 urno delo. Če seveda želiš uravnoteženega psa.
Zato sva pričela razmišljati o posvojitvi. »Pogoj« je bil še en AM. Meni sicer to ni bilo pomembno, ampak nekje moramo pa tudi »boljše in šibkejše« polovice pač popustiti, mar ne?
Joj, naj na tem mestu samo na hitro »potožim« koliko človekovih »najboljših prijateljev« je na prodaj/oddajo zaradi »pomanjkanja časa«… Fuj&fej. Čeprav me je močno »tiščalo«, da bi enemu takih ponudili nov, topel pasji dom, čustva niso smela zmagati. Zato odločitev, da posvojiva kosmato bitje iz doma, kjer zanj zaradi nekega dejansko opravičljivega razloga ne morejo več skrbeti.
Prvi dejanski poskus je bil kljub »poletni« odločitvi storjen šele konec novembra lansko leto. Psička. Dva meseca mlajša… Prijetno, ubogljivo bitje. Ampak je bilo skoraj v trenutku jasno, da ne bo šlo.
Enotedenski živčni vojni, drugemu poskusu (za vsak slučaj) je sledil trden ne. Po razmisleku pa tudi družinski sklep, da absolutno ne bo šlo drugače, kot da iščeva samčka.
No, pa je napočilo novo leto in nova »priložnost«. In ta »priložnost« sedaj že pridno osvaja »družinsko rutino«. Mats prihaja iz družine, kjer so kolikor toliko dobro skrbeli zanj in ga imeli radi, vendar je vmes prišla bolezen. Je lepo socializiran. Ljudi obožuje. Sivo tudi. Bojda je včasih problem pri samcih, samo sama tega do sedaj še nisem doživela.

Vsem skupaj dolgujem globoko opravičilo za tale res dolg uvod. Ampak mislim, da bo »preprečil« kakšno vprašanje.

In sedaj k vprašanju oziroma bolj natančno prošnji za nasvet, ki me dejansko žuli: kako fantu priskrbeti čim manj stresno »uvajalno« obdobje?
Osnove pokrivam, kot npr. zjutraj takoj na sprehod. Ob uri, ko je najmanj gužve, da najprej osvoji teren. Hranjenje ob isti uri. Igra, kadar se le da. Cel kup spodbujanja, ko odreagira na ukaz (ne, fuj, pridi, sedi, ipd.). Skratka – rutina. Držim se tudi principa gibanje-disciplina-nazadnje ljubezen.
Drugo vprašanje: Siva je posesivna. Sicer vsak dan manj, vendar ga kljub temu včasih preveč »sekira«. Jo sicer konstantno opozarjam, da ni dovoljeno, vendar sem se nekako zmedla ob različnih informacijah. Je bolj učinkovito, da jo opozarjam in po potrebi tudi »dam na hladno« (prostor in ne gani se), ali bolj učinkuje ignoriranje in hvala, kadar ga pusti pri miru?
Vesela bom resnično vsake izkušnje, priporočila…

Pa tudi hvala za do sedaj napisano. Če je človek pripravljen na učenje, se lahko dejansko kaj nauči…
Pa še fajn vikend vsem skupaj, t.     

Pri meni in psih je tako,leta sem imela legla in rodovniške pse.Potem je zadnji umrl za virozo in dala sem oglas,da kupim takšnega in takšnega psa.Pokliče me veliko ljudi,jaz vztrajam na določeni pasmi.Potem pokliče tip in me pol ure zaslušuje o ljubezni do psov,načinu mojega življenja skratka hotel je vedi vse. Čez eno uro pride in mojemu takrat še mladoletnemu sinu potisnev roke majhno kepico, ter zbeži.Vpijemo,ne ustavi,kličemo se ne odzove.Kaj hočemo? Gledajo nas črni očki in rečemo, kar je pač je,smo 500 EUR prištedili.Gremo k veterinarju,uredimo s časom vse.In razvije se ta kepica,ki ima danes 7 let v čudovitega in porednega labradorca.Šola ga Gašper iz Škofje Loke,če mu je dolgčas pa ga pride samo iskati.Kmalu bom doma,nič več službe in upam, da bo prišel še eden k meni,sedaj iz zavetišča, v to me je prepričal gašper. Šla sem na spletno stran in se dobesedno zaljubila,Če bo srečen bo prišel v boljši dom,bo pa tudi srečen,če pride k nam,ker ga bomo imeli radi in živimo sredi gozdov. Čakamo in vse lepo pozdravljamo!

Tole zagotovo spada semle:

Oddajanje psov postaja čustveno izsiljevanje
... ali zakaj je branje oglasov za oddajo psov lahko škodljivo
KLIK (http://www.mojpes.net/modules/pomoc/article.php?storyid=318)

sUPER NAPISANO!  :)

Res dobro napisano!

Jana, odlično!  <:] O0

Jana, kapo dol! O0 Tole bom z veseljem delila :)

(pa še najina slikca je v članku, wiiiiiiiiii)

 Super! Še en članek na seznamu tistih, ki marsikdaj zelo prav pridejo za bodoče posvojitelje ;) -*;