mojpes.net

Mineva dve leti odkar je umrla naša štiriletna mucka Kety. Precejšnje število mačkonov imamo doma, vsak iz med njih mi je pri srcu. Kety ni bila edina, ki nas je v vseh letih zapustila, vendar  pa je edina na katero mislim prav vsak dan še vedno in jo močno pogrešam.
Trimesečno sem našla zavrženo v zadnjem trenutku, saj je bila zaradi podhranjenosti in dihidriranosti že na koncu svojih moči. Lepo si je opomogla in postala tako živahna in ljubka, da jo je bilo veselje gledati in se z njo ukvarjati. Bila je name navezana še bolj kot ostali mačkoni, ni ji bilo všeč, če sem jih crkljala, ves čas je iskala priložnost, da sva bili sami in takrat mi je skočila v naročje, kjer je od ugodja zaspala. Imeli sva prav posebno vez, govorila sem ji ;Srčika moja;.Zbolela je kmalu potem, ko so sta se naši družini pridružila še dva najdenčka. Kot, da se je bala, da bo potem izgubila mojo naklonjenost. Trudila sem se, da sem se z njo ukvarjala še več kot prej, toda ni pomagalo.Postala je žalostna.
Kadar jo prav posebno boleče pogrešam, pride v moje sanje in mi govori, naj ne bom žalostna, da je ona srečna tam, kjer je sedaj in da bo vedno z menoj, čeprav je ne vidim. Sprijaznila sem se z dejstvom, da je ni več, vendar pa jo še vedno tako presneto pogrešam, da boli.
Draga Kety, Srčika moja, pogrešam te.
Tvoja janad

Sem na televiziji zadnjič zasledila en čudovit verz, ki mi pomaga pri razmišljanju o vseh mojih pokojnih.

Nismo zemeljska bitja, ki po smrti zaživimo duhovno življenje. Smo namreč duhovna bitja z zemeljsko izkušnjo.   

Mano, misel, ki si jo zapisala je zelo lepa in resnična, vsaj jaz sem v to prepričana. Vendar včasih zaradi prehitrega življenskega tempa na to malo pozabimo in takrat je zelo dobrodošel tisti, ki nas na to ponovno spomni. Kot duhovna bitja se bomo ponovno nekoč spet srečali, s svojimi ljubljenimi ljudmi in živalmi.
Lep pozdrav,Jana

Življenje ugasne, ostane spomin. Večen!
Pa tolažba, da ji je tam nekje med zvezdami in mavrico prav gotovo lepo.
Irma

Nihče, prav nihče nam ne more vzeti ljubezni in spomina do svojih ljubih...zato jih nikoli zares ne izgubimo. In verjamem, da se tam na koncu mavrice ponovno srečamo.

Diana

Peto leto mineva odkar te ni več ob meni ljuba Kety, srčica moja. Pravijo, da čas pomaga , vendar meni je vsako leto ,posebno v tem mesecu, ko si umrla, enako hudo, kot bi te izgubila včeraj. Rada te imam miška moja  :-* .

Verjamem ti. Ker je tudi meni zelo hudo za Arabelo. Zdaj pride včasih prav tako črna Nox sedeti na Arabelino mesto in se prav zdrznem in razveselim, Arabela je nazaj, pa je ni... :'(

Zelo sočustvujem s tabo, prav tako kot si ti klicala tvojo mucko, sem jaz govorila mojemu kužeku stalno sem mu rekla srček moj.Pravijo,da ćas celi rane, pri meni ni tako, ne morem ga enostavno prebolet, vsak dan mi je pre očmi, zato te zelo razumem, kaj bi dali, da bi lahko še imeli naše zlate živalce. Drži se

Lisa, sožalje za Kety...

Čas ne celi ran. Čas zapre rane ravno toliko, kot je potrebno, da se spraviš k sebi in nadaljuješ z življenjem, da lahko poskrbiš za tiste, ki so ostali, za tiste, ki še pridejo.

Lisa, iskreno sožalje tudi od mene, verjamem, da jo pogrešaš... :-*

moonbeam, spet si lepo napisala  :) resnično...

 Mene je po dveh dneh jokanja in čakanja na operacijo mojga mucka, treslo , ponovilo se je stanje, ki sem ga doživela pred šestimi leti. Zdaj sem na Asentri, ni pa dneva, da ne pogrešam Fickota. Nimam ga 2 meseca in 10 dni, upala sem, da bo minilo, pa ne.
Razumem te, sočustvujem s tabo in v tolažbo mi je , da nisem edina, ki jo boli izguba ljubljenega bitja, ki ni človek, a bil mi je več, kot vsi.

Ojej, po tem ko je umrl naš pudelj (sem bila še v osnovni šoli), sem še nekaj mesecev slišala njegovo skakanje po vratih.
Vsak dan sem se prva vračala domov iz šole. Čopi je dopoldan preživel v kuhinji in ko sem spodaj odklenila vhodna vrata, je začel skakati zgoraj po kuhinjskih vratih. To je bil en tak poseben zvok, ki sem ga nato, ko je bil že pokojni, še dolgo slišala v svoji glavi, kadar sem prišla domov :(.
Lahko razumem, da ti je težko....

Hvala, ker delite z mano tudi vaše občutke. Ob ostalih mojih, ki me potrebujejo ni dosti časa za žalovanje, vendar vsako leto, ko se bliža dan, ko sva se z mojo Ketko poslovili pa me spet zvije. Ni  edina od mojih, ki je že v novem domku, vse pogrešam, vendar s Ketko sva imeli posebno močno vez, pa niti ne vem zakaj ravno midve.
Še sedaj jo včasih sanjam. Skoči mi v naročje, me gleda naravnost v oči s svojimi prelepimi svetlo modrimi očki in mi pravi naj ne bom žalostna, ker je ona sedaj v novem domu, kamor bom nekoč prišla tudi jaz in bova spet skupaj.
Ja, vsi bomo nekoč spet skupaj, tam gori, na mavrici. Vsakič, ko pomislim na to, mi je lažje.