Nesoglasja pri vzgoji

[Bonie]

Moram povedati, da pa jaz sploh nimam takšnih problemov. Tudi pri nama se jaz (na moje veselje) večinoma ukvarjam s psico, za kar ne gre malo časa... Fant pa ima pač več časa za svoje opravke in kolege. Pa je volk sit in koza cela.
Nesoglasja pa imava drugje in sicer kaj psica sme in kaj ne. On ji dovoli vse, kar si zmisli. Ko jo jaz skušam odvaditi pozdravljanje ljudi z lizanjem po obrazu, se on celi srečen takoj počepne, ko pride domov, in je celo užaljen če mu psica ne da ene velike puse na lice...  Pa milo rečeno: pojma nima o vzgoji psov. Najina psica je prvi pes, ki ga je v življenju sploh videl malo bolj od blizu. Tako da ga moram ves čas popravljati, ko ji npr. ko dela kaj narobe pravi "Bonie, pridna", pa s tem misli "Bonie, bodi pridna!". Kar seveda noben pes ne razume drugače, kot da dela nekaj v redu in s tem seveda nadaljuje... Pa še takšnih cvetk bi lahko naštevala... Ampak načeloma pa je naša družinica odkar imamo psičko super. Psica gre povsod z nama, sploh ni noben problem, sploh niti noben ne razmišlja, da bi jo kdaj pustila doma. Pa stalno se v stanovanju nekaj dogaja. Veselja in smeha sploh ni konca, ko vedno kako ustima, pa se tako dobro se zna prikupiti...

[JennyK]

Hehe, Travca: tale izjava je pa precej huda. Ceravno se vsaj delno strinjam s tvojo ugotovitvijo. Ampak partnerja ne bi menjala...  
Bonie, takiste tezave imam tudi jaz s fantovo "pasjo" vzgojo: vsaj kar se popuscanja tice!  Pa pravzaprav nima niti pojma o vzgoji; je pa tako trmast, da ne bo niti uposteval ali poskusal  mojega nacina vzgajanja.
Heh, ocitno nihce od forumasev nima problemov pravzaprav s partnerjem, ces da se prevec posveca psu?!

[simi]

Heh, ocitno nihce od forumasev nima problemov pravzaprav s partnerjem, ces da se prevec posveca psu?!

Nekateri nimamo partnerjev  , mogoče ravno zato

[Drejči]

Hja, partnerstvo je vedno polno kompromisov. To je dejstvo, če želimo s shajati s svojo ljubljeno osebo.

Vendar določene zadeve pa pač ne morejo biti stvar kompromisov. In pes spada v to kategorijo.
Seveda tudi to ni samo črno ali belo. Najdejo se tudi nekateri, ki se preveč fanatično ukvarjajo s svojo živaljo, ostali člani družine pa so nekje daleč v ozadju. Psa je vsekakor treba jemati kot člana družine, vendar ne sme biti absolutno na 1. mestu, ker se bodo ostali člani počutili zapostavljene in odrinjene. No, YennyK, o tem ali res pretiravaš ali ne, boš morala sama presoditi.

Ko sem morala poslušati očitke, da psa res ni treba voditi ven 3x dnevno, sem mirno odgovorila: "pa ti hodi scat 1x na dan." In sva bila zmenjena za vse večne čase. Na koncu je bilo celo tako, da ga je on odpeljal ob uri ven, če sem jaz zamujala. Ja, pes pa res ne more čakati - sem na koncu spet poslušala očitke, tokrat v kontra smeri.  

[KARMEN]

Pri nas doma teh težav nimamo. Oba obožujeva živali, z vzgojo in nego se ukvarjam jaz, on pomaga, če nimam časa. Nikoli ni in nikoli tudi ne bo nobenih očitkov o času, ki ga porabim z našimi živalmi. Mislim, da sem izbrala pravega partnerja. V tem pogledu ne sklepamo nobenih
kompromisov, ker to ni potrebno. Kolikor pa se poznam, verjetno jih tudi ne bi sklepala, taka pač sem (adijo dragi, pa zdrav mi ostani).

[Drejči]

Zdaj sta dve možnosti, ali najdeš fanta, ki je tudi sam nor na živali ali pa uporabiš vso žensko zvitost in ga prepariraš  - ženske smo eksperti za te reči  

[Nanook]

No, jaz sem precej, hm, arogantno dete in nikomur ne pustim, da se vtika v vzgojo mojega psa. Mamo sicer poskusam pouciti kaj ja in kaj ne, ampak moja beseda ne velja (skoraj) nic, ce pa kaj vidi/slisi/prebere, pa to meni potem razlaga, ces-tako je treba, vidis. Pes jo jasno vrti okrog krempeljcka, ona se pa pritozuje samo zarad lepsega. Kar se tice pa "boljsih polovic"-nimajo oz. niso imeli nobene besede. Pes je ponavadi indiferenten oz. se poskusa na sprehodu zriniti vmes, to je pa tudi vse, razen pozdravljanja pac. Da sem pasji fanatik je pa itak ze takoj jasno, tako da tisti, ki ima s tem probleme, prav dalec pri meni ne pride.