Ena lahkotna poletna - kinolog ali kužkolog ali pesolog :-))

[luka]

Dani,

tudi jaz sem rajši psičar kot pesjanar. Ta pesjanar mi nikoli ni prav "legel" v uho.

[luka]

Je pa zanimivo, da besede psičar ni v SSKJ. Je pa ob besedi pesjanar kot opcija beseda psar. Ta mi pa sploh ne leže.

[Dani]

Beseda psicar je novejsa (verjetno zato se ni uvrscena v SSKJ), ceprav je bila ze preden je Toporisic izdal zadnji Slovenski pravopis, vendar je on vanj raje uvrstil psickarja.
Psar pa tudi meni ne lezi, saj je prvotni pomen besede "oskrbnik psov, pasji hlapec" in izvorno z lastnikom psa nima nobene zveze.
Opis nastanka in pomena besede psicar je bil predstavljen v kinoloskih revijah in tudi v oddaji o zivalih na TV Pika, vendar so psicarja "pesjanarji" ignorirali in se je v zadnjem casu tudi po njihovi zaslugi bolj uveljavil "skrbnik". Ta beseda pa meni ne pomeni lastnika psa, ampak nekoga, ki za psa samo skrbi, bodisi stalno, bodisi zacasno.
Besede so zanimiva tema in vcasih se clovek od srca nasmeji kaksnemu namernemu ali nenamernemu kiksu .

Za domaco rabo pa je gotovo vseeno, kako recemo psu ali psicarju, pomembno je, da se razumemo in da za psa dobro skrbimo.

[rem]

Jaz pa  skrbnik, on pa naš družinski član.

[terier]

In tudi tudi v v drugih evropskih jezikih že dalj časa uporabljajo besedo, ki jo v naš materin jezik prevajamo kot "skrbnik" -in tudi moje mnenje je da je pes družinski član za katerega skrbimo in ga vodimo in ne lastnina kot na primer avto ,hiša ali pa en kos lesa v dnevni sobi....

[Bela01]

Moja pa ni ne pes, ker je potemtakem psica. In ne kužek, ker ne ustreza velikosti, čeprav zna potalat kakšen priliznjen pocukran pogled . Za mene je včasih opica, baba, smotka, lopov, mrcina, bumbar, trola in še in še. Kater izraz vam bolj ustreza za novo poimenovanje psa?

[Jana]

Bom tole zapraseno temo iz naftalina potegnila, pa ceprav ne bom nadaljevala v stilu, ki ga obljublja naslov - lahkotnem namrec .

Obdelali smo ze razne slavisticne vidike, nekaj rekli tudi o tem, kaj razumemo pod "kuzka", zdaj pa se je pojavil se vidik "lepo gledajocega" psa, po pravilu prijaznega, lepega, cukrastega, hvaleznega in kar je se takih "pozitivnih kuzkastih izrazov".

Kar precej novincev se je nabralo in menim, da je prav, da se spet malo pogovorimo o tem, kaj pes sploh v resnici je.
Je to mala/velika prijazna kuzkasta kepica, ki ima cukrast pogled, ki je hvalezna za vsako naso pozornost, za nove priloznosti, ki ji jih nudimo (recimo s posvojitvami ali drugim "resevanjem"), ki se nam mora smiliti zaradi preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, ki nam ljubezen v neizmernih kolicinah vraca ...?
Ali je morda pes v resnici zival, ki smo ji namenili skupno bivanje z nami, ki ima svoje potrebe tako pri oskrbi (hrana, spanje, gibanje) kot pri vzgoji (razumevanje dejstva, da imamo zival, da ima morda preteklost, da ima svoj karakter, da je lahko samosvoja, da lahko reagira drugace kot "kuzkasto" ...)?

So majhni psi (nekateri jim pravijo kuzki) po pravilu prijazni in najbolj primerni spremljevalci vsakega cloveka?
So psi (torej srednji, veliki, ogromni) po pravilu samo za poznavalce?
Kaj mislite, je treba psa jemati kot psa, kot pasjo osebnost s karakterjem tudi tedaj, ko izgleda "kuzkasto" ali samo tedaj, ko kaze zobe?
Nam slike psov, kjer le-ti izgledajo prijazno in s tako opevanim "hvaleznim pogledom" govorijo, da je pred nami prijazen "kuzek" ali nam morda povedo tudi to, da imamo pred seboj psa?

Se vedno padamo na floskule - hvaleznost ne pozna meja in ce nudis dom pasjemu zapuscencu, ti bo hvalezen vse zivljenje? Oh, ko pa s fotk tako krasno gleda. Pravi kuzek, za meckat. Za filat svoj ego? In po xy casu ugotoviti, da imamo pred seboj psa? Morda se ne boste strinjali, ampak - taka ugotovitev zna biti silno boleca za psa in za nas.

Kaj razmisljate ob gledanju slik krasnih prijaznih kosmatincev? Bi imeli kaksnega kuzka s slikce?
Kaj razmisljate ob podpisu k sliki "ni kuzek, temvec je hud pes"? Se vam zdi, da pisci pretiravajo? Menite, da prijazni kuzki s slik ne grozijo drugim zivalim in ljudem, ne uhajajo od doma, ne unicujejo stvari v stanovanju, ne zbolijo in je zivljenje z njimi na sploh krasno?

Dajmo malo pogledati kuzkasto pasjim resnicam v oci!
Vabljeni, da nam zaupate svoja kuzkasto pasja mnenja.

[Kalsang]

Evo, jaz imam doma definitivno dve psici. Ne kužiki. Pa čeprav sta majhni, dolgodlaki, veselega značaja, cukrastega izraza in vsakemu talata poljubčka. Nikakor pa nista hvaležni.

Popolnoma mi je jasno, da sta tako kot vsi psi pragmatični. Njuna očarljivost je sredstvo, s katerima si ohranjata določen življenjski standard. Torej, ko pridem domov, pa sta me takoooo veseli in takoooo skačeta in talata poljubčke, to ne pomeni, da sta veseli mene osebno, ker sem tolk fajn in ker sta mi neizmerno hvaležni za vse, kar jima nudim, ampak sta me veseli, ker vesta, da zdaj, ko sem prišla, bo ziher tisti dan polna skleda briketov in da ne bosta lačni. Vsaj tisti dan še ne. Pa ti psici nista bili nikoli v življenju lačni. Nasprotno, polno rit imata vsega: najboljših briketov, priboljškov, cartanja, vzgoje, igrač, comfort postelj, izletov, počitnic, hotelov, kozmetike... Ampak za to mi nista nič hvaležni in mi nikoli ne bosta. Ko se prerivata okrog mene, katera bo v mojem naročju, to ne pomeni, da me tako neizmerno ljubita, da med sabo tekmujeta, katera se bo naslednjih pet minut stiskala pri meni. Kje pa. To je pripravljanje terena, da bo tisti dan skleda spet polna.

Zelo se zavedam, kaj jima predstavljam: vir preživetja. Če bi izginila iz njunega življenja in bi se na mojem mestu pojavil kdo drug, bi zelo hitro pozabili name in vse svoje čare usmerili na svoj novi vir preživetja. Pred nekaj meseci sva se s partnerjem razšla in s psicama sem se preselila drugam. Tako kot prej, kadar je bil službeno odsoten, ni bilo ne duha ne sluha o tem, da bi ga pogrešali, tudi zdaj ne dajeta teh znakov. Ko bi ga pa videli, bi se ga pa takoooo razveselili. Zakaj? Zato, ker bi v njem prepoznali stari vir preživetja in bi takoj šli v akcijo šarmiranja in pridobovanja še ene polne sklede.

Psi so pragmatiki, zelo preprosti in zelo natančni. Živijo v sedanjem trenutku. Ljubijo rutino in njihovi ljudje so pomemben del te rutine, saj so njihov vir preživetja. Ker se vedno ravnajo po razmerah v danem trenutku, ni tu nobene hvaležnosti za karkoli v preteklosti ali prihodnosti. Zanje je pomembno to, kar se dogaja tu in zdaj. Če se njihovi ljudje tega zavedamo, lahko zelo enostavno ustvarimo prijetno sožitje z njimi, jih lepo vzgojimo in marsikaj dosežemo npr. na različnih kinoloških področjih. Če pa jim pripisujemo lastnosti, ki niso pasje, pa to ne vodi nikamor, oziroma njim in sebi otežujemo bivanje z njimi.

Verjetno se to, kar sem napisala, kakšni romantični duši zdi grozljivo in nesprejemljivo. Naj povem, da svojih psic nimam nič manj rada, ker se zavedam pasjega karakterja. Nasprotno. Kolikokrat se do solz nasmejim, ko opazujem, kako me na primer mlajša navihanka na vse pretege osvaja, in da, pri tem se mi zdi nadvse prisrčna. Pravzaprav sem ponosna nanjo, ker je zelo iznajdljiva in bistra. Ponosna sem tudi nase, ker je ta psička iz moje vzreje, se pravi, da je že od svojega rojstva pri meni, in sem jo uspela vzgojiti v bitje, ki je olikano, nenadležno, poslušno, obenem pa nadvse samozavestno, saj zelo vešče izrablja vire preživetja, ki so ji na razpolago. To mi pove, da se ji v življenju še nikoli ni zgodilo nič tako slabega, da bi se bala za svoje preživetje. Seveda pa je pes, saj ves čas dela na tem, da bo ta svoj status tudi obdržala.

Ko svoji psici gledam pri njunih norčijah, z zanimanjem razbiram, čemu so te norčije namenjene, se dostikrat smejem in ju nemalokrat nazadnje ornk pocrkljam. Rada ju imam, ker sta moji družabnici. In ker sta psici in ne kužiki ali hvaležni pasji duši.

lp