Zavetišče HORJUL

[sanco1a]

Mularija je, kar se tiče oskrbe živali in odnosa do nih,  lahko gnetljivo testo, hvaležna in sprejemljiva  publika, ki jo s to temo pritegneš veliko bolj kot z obveznimi učnimi vsebinami. V več kot desetletju še nisem naletela na res negativen odziv ali posmeh, če sem se dotaknila teme - in jo načenjam kar pogosto.
Veliko trši oreh so odrasli, predvsem tisti iz specifičnih družbenih okolij - in ti lahko sproducirajo še veliko število zavrženih živali.

[helena]

Dajte no eno novo temo odpret, kar se izobraževanja tiče.

[bonny]

Prepričana sem, da izobraževanje pripomore k dolgoročnemu uspehu, kar se tiče tega področja.

Idej, kako rešiti trenutno krizo v tem zavetišču, pa očitno ni. Danes sem slišala dober stavek, ki se je navezoval na stanje zavetišča trenutno. Da je miselnost vodje in samo delo prišlo vsaj dvajset let prehitro. Oziroma, da bi se morali "iti" takšno zavetišče s takšnimi načeli dvajset let kasneje. Zakaj?
Prav zato, ker bo takratna mentaliteta že zaradi samega izobraževanja (vsaj upam da) na nekoliko višjem nivoju. Ampak to mišljenje nam zdaj prav nič ne pomaga.

Ko ne gre več, pač ne gre. Ne vem koliko ljudi, razen nekaterih tukaj pristonih, se zaveda, da je stanje res kritično.
Ko pomagaš v zavetišču, imaš stik z vsakim izmed njih, sprejmeš njihove značilnosti in lastnosti in,... In se navežeš. Cmok v grlu te spremlja ob "delanju runde" ker veš, da nekateri izmed njih nimajo prav veliko možnosti. In ne zaradi zavetišča, ali odločitev, ki se tam sprejemajo, temveč zaradi odločitev, ki jih sprejemajo vsi posamezniki, ki se ne odločijo za odraslega psa. Ali vsi tisti, ki jim ni všeč črn pes. Pa tudi vsi tisti, ki sodijo pse po velikosti. Nenazadnje tudi vsi tisti, ki egoistično pričakujejo čim manjšo dolgodlako mačko, ki jo bodo nosili po stanovanju in od nje pričakovali prijaznost, ki je ne more dati.
Ali moramo res čakati 20 let, da bodo vidne spremembe? Definitivno jih potrebujemo ZDAJ!

Konec koncev smo venomer v stiku z različnimi ljudmi, ki imajo tudi svoje značilnosti in posebnosti. Pa jih sprejmemo in z njimi živimo. Ker si pač ne moremo računalniško oblikovati nikogar, da bi imel lastnosti, ki bi si jih mi želeli. Ker smo vsi, vsak na svoj način nekaj posebnega, edinstvenega.

In mnogo takšnih v zavetišču prav zdaj čaka, ker imajo svojo zadnjo priložnost, da pokažejo to, kar v sebi nosijo. Posebnost, edinstvenost, ljubezen,...

[Radaljac]

bonny...točno to sem hotela reči, ko sem se spraševala, če je tako zavetišče v tej družbi mogoče... dvajset let je prezgodaj ja...  In ideje kako rešiti to situacijo zdaj? Nevem...Ker dejansko se ne bi smelo spremeniti delovanje zavetišča, ampak bi se moralo spremeniti mišljenje ljudi... na vse tiste ''zunaj'' te tematike bi bilo potrebno pritisniti...

Zofi...

[moonbeam]

 

[moonbeam]

Res upam, da bodo koga te slike predramile, da se bo odločil posvojiti katerega izmed njih. Meni je z vsako dodano sliko v vseh temah zelo hudo, ker je njihova prihodnost vprašljiva. Nimam več želje pisati ije in kako lepo to zgleda, ker me vsakokrat zabode v srcu, ko jih vidim. Prav z vsakim psom v Horjulu bi lahko shajala, begosumnim, hudim, večjim, majhnim. Res je, da si izbereš enega, ker vseh pač ne moreš imeti, ampak prav z vsakim bi šlo. Bi si drznila posvojiti vse izmed njih. Loto, Najka, Čips, Zofa, Loga, Tris, Čuri, Hana...

Tudi Flip ni idealen pes. Zna zarenčati na mačko, če pride k skledi, ko se mu malo zmeša zna tudi fajn uščipnt v igri (ravno danes me je v nogo, ker mu nisem dala žogce, halo, vse zvezde sem videla), povleči zna, da ti skoraj roko odtrga, ko vidi psa, se mu dobesedno zrola, ker on ga mora iti pozdraviti, ker iz svoje kože ne more (čeprav se je že precej umiril), ni begosumen, ima pa lovske krvi v sebi in ga ne smem spuščati povsod, pravzaprav je samo nekaj travnikov in poti, kjer ga lahko, pa še to ne vsak dan, ker so dnevi, ko nori in leta sem in tja in bi po mojem v eni sapi odletel kam v kak prepad, kot je to storil v Piranu in se zagnal na obzidje, spodaj pa nekaj deset metrski prepad. Na vsak način bi on skakal po drugih, če bi ga kdo želel pobožati. Večino časa se prerivam z njem in ga skušam umiriti, mu diham za ovratnik skoz, ker drugače je kot kura brez glave. Sploh ni tako enostavno živeti s Flipom, ampak če mu daš priložnost in ga usmerjaš, se trudiš in delaš z njem, je to krasen, zlat pes, kot vsak drug iz Horjula, ki bi potreboval nekoga, da se z njem ukvarja. Kljub vsemu temu, je bil že marsikje in vedno gre zraven. 

Dajte jim priložnost!

[Smetka]

Prav neverjetno. Dobila sem klic enega od naših posvojiteljev. "Dvignilo jim je pritisk v negativnem smislu", ker so pred tremi meseci poslali mail za posvojitev Najke na daljavo. Ker niso dobili odgovora, niso nič poslali, in zdaj so negativno presenečeni, ker "se pogovarjamo o usmrtitvah". Nič ni pomagalo, ne razlaga, da tehnika kdaj tudi zataji in da je morda dobro poslati še en mail, ne razlaga o tem, kako zelo se trudimo in kaj vse počnemo, da bi jih spravili v nov dom.
Povzetek: posvojitev na daljavo očitno ne potrebujete; in ljudje bodo nehali podpirat zavetišče, ki evtanazira živali.

Kaj, ko bi se kdo kdaj obul v čevlje nekoga drugega? Za en sam samcat dan? In nehal svoje nezadovoljstvo stresat na tiste, ki so najmanj krivi?

[kaja]

"Dvignilo jim je pritisk v negativnem smislu", ker so pred tremi meseci poslali mail za posvojitev Najke na daljavo. Ker niso dobili odgovora, niso nič poslali, in zdaj so negativno presenečeni, ker "se pogovarjamo o usmrtitvah".

Joj, a se svet ni vrtel okrog njih? Jezesna, revcki! Upam, da bodo preziveli kruto realnost.