Zavetišče HORJUL

[Gargamel]

si ti "poklicana" za to.

Biti poklican za nekaj je...kaj že? Da ti neko večje dobro nameni to od božanstva dano službo, kjer se srečuješ z neodgovornim lastništvom dan za dnem? Mar moraš res biti "poklican", da pobiraš zmaličene en dan stare mladiče iz smetnjaka?

Bi rada spoznala tistega, ki me je "poklical".

Sem zanj/zanjo že rezervirala sobo v kliničnem centru  

Lp, Maja

[Zala_]

Smetka, jaz lahko rečem samo tole:
Gledam Glu kako zadovoljno zvita (po tem, ko ji je uspelo skrit svoj posušen prašičji uheljček za hude čase) smrči v svoji košari in vem, da ji to ne bi bilo omogočeno, če ne bi bilo tebe in tistih, ki ti pomagajo. In živali, ki si jim omogočila lepo življenje, je ZELO veliko. Ja, vmes so tudi taki, ki jim ni več pomoči, morda zaradi višje sile, večinoma pa zaradi dejanj (oz. nedejanj) drugih ljudi. Sicer ne vem, koliko časa se že ''ukvarjaš s tem'', sklepam da že dolgo, zato je po eni strani čisto naravno, da pridejo občutki nemoči in obupa. Ampak treba je na stvari gledat s svetle strani. In se zavedat svojih zmožnosti - nihče ne more premaknit človeštva. Lahko pa vpliva na svoje bližnje in na svoja dejanja. Tudi sama (čeprav sem neumoren optimist) včasih obupam nad svetom, kjer ljudi bolj zanima da Britney Spears zadnjič ni imela spodnjic in da je šla Paris Hilton za en mesec v zapor (čeprav je z avtom že nekajkrat skoraj ubila več ljudi), kot pa kaj se dogaja z bližnjimi, z okoljem, z bitji, s katerimi si delimo svet. Ljudje so danes nekako otopeli, nič jih ne spravi s tira; dokler imajo nove čevlje in občutek, da so nekaj naredili zase, ker jih po obisku fitnesa drugi dan pečejo stegna, so zadovoljni. Koga briga, kaj se dogaja na drugem koncu sveta (če seveda to niso spodnjice Britney Spears). Še manj jih briga, kaj se dogaja na domačem dvorišču. Še ena povožena žival. Pač. Še toliko in toliko žrtev stradanja. Pač. Še toliko pobitih po nikogaršnjih (kapitalističnih) vojnah. Pač.
Malo sem zašla Želim samo povedat, da (ne glede na stvar, za katero se zavzemaš - končanje vojne, pomoč revnim, bolanim, pomoč živalim, okolju,...) nikoli ni prepozno. Tudi če se jez zdi še tako velik - naslednja kapljica ga lahko podre. In ti (ter mnogo drugih tu gor) definitivno ste kapljice, ki nekaj premikate. In spotoma rekrutirate še druge kapljice

U glavnem - želim le povedat, da je treba na stvari gledat pozitivno, čeprav je to težko in se morda zdi nemogoče. Itak tako ne more it v neskončnost. Nekaj se bo moralo premaknit. Saj vedno se. Daleč smo od tam, ko sploh ni bilo zavetišč, ko so ''odvečne'' živali polovili in šli ustrelit v jamo (mi je zadnjič stari ata pravil da so to včasih delali konjederci), čeprav smo še dalj od tam, ko bo situacija vsaj približno spodobna. Ampak ne smemo obupat. Ker če bomo, potem ne bo šlo več naprej, ampak nazaj. Vem, da je včasih nenormalno težko, ampak imaš lahko vedno čisto vest, ker veš da delaš največ, kar lahko. In to na koncu šteje.

[helena]

 

[helena]

Polona,doma imam dva tritedenska mucka-cucarja.Dajem jim specialno mleko,nastavljam mesno hranico-pa jo samo vohata,dajem jima energetsko-vitaminsko pastico(čisto malo).Kaj bi lahko jima še dala,koliko mleka pa morata popiti na dan,da je dovolj-takihle malih še nisem imela,vem pa,da jih imaš večkrat ti.Hvala za odgovor.Lp

[helena]

Veterinar je rekel da tri.Bom probala AD po brizgi,ker sama nimata nobene volje za hrano.Hvala.

[helena]

Ene par malih zobkov se že otipa,tudi za mleko imata bolj slabo voljo.

[Ronja]

Jaz sem našla Stickija (oz. je Stick našel mene, ker je kar prijokal malodane v hišo) in tista dva črička z Vrhnike.
Smetka, ker vem, oz. si kar predstavljam, kako težko je, ko se ti živali kar nalagajo, ne gredo pa nikamor in da enkrat verjetno ne vidiš več izhoda... Potem pa sem prebrala nekaj o evtanaziji tukaj na forumu in to pri živalcah, ki sem jih jaz pripeljala, še prej pa sem se jim trudila vsiliti nekaj Gimpet mleka, pa ni šlo, kljub temu, da sem nekoč igrala mamo trem malčkom in jih prav tako futrala na dudo...
Vem, da ti večkrat error ven flikne. Saj sem potem tudi prebrala, da sta oba črička našla nove domove, ampak takrat me je pa res stisnilo, ko sem tistole prebrala. Saj sva se tisti dan potem o vsem pomenili. In če ne bi bila prepričana, da resno misliš, Sticka nikakor ne bi pripeljala (ne vem pa, kaj bi z njim... svojega mačkolinota vozim na Tristokosmatih, ravnokar smo preživeli odstranitev vranice in se cajtamo, silimo s hrano in zajetnim kupčkom tablet in zdravil; ni lahko, ker sem pol dneva v službi).
A se zdaj razumemo, zakaj tako vprašanje?