Kako je živeti z nemškim bokserjem?

[Jana]

Luna, Mega in Bučka

LUNA

"Kateri kužek bo naš?" sem vprašala teto Verico, medtem ko je (slabe volje) pomivala posodo. "Luna", je odgovorila. Luuuuna, sem si mislila, Luuuuna, kako lepo ime. Bili smo na obisku v Zagrebu, pri teti Verici, katere psička Tena je imela mladičke. Male nemške bokserje. Ne spomnim se, kako majhna sem bila takrat, spominjam pa se tega obiska. Sedaj vem, da teta Verica ni bila slabe volje, ko je odgovarjala mali otroški tepki, bila je žalostna. Naslednji dan smo se odpeljali domov z našo Luno. Prva bokserka, ki je prestopila naš prag in osvojila naša srca.

Samih začetkov se slabo spominjam. Vem, da je moj brat prišel pome v vrtec in Luna ga je spremljala. Hoditi smo morali zelo počasi, ker je psička še grozno drobencljala, še bolj kot jaz! Danes vem, da je psičko poleg drobencljanja zaustavljalo še vohljanje. Ja, danes vem več o psih.

Luna nas je spremljala celih 13 let. Od mojih najzgodnejših do uporniških srednješolskih dni. Zgodnje začetke osnovne šole sem preživljala v spoznavanju odgovornosti do psa. Zelo sem ponosna na svoje starše, ki so mi odgovornost predstavili kot nekaj povsem vsakdanjega. Brez prisile, brez kazni, samo z ljubeznijo do psov. Ko je odbilo konec zadnje šolske ure sem tekla domov in z Luno šla do štreke. Bila sem zelo ponosna, ker moji sošolci tega niso razumeli.

Luna je bila nežna psička, zelo prijazna do psov in ljudi. Spremljala nas je skorajda povsod. In to zelo rada. Grozno nerada je ostala sama doma, takrat je pokazala nestrinjanje s krajo hrane, kakšnim kupčkom sredi dnevne sobe, s pogrizenimi novoletnimi okraski. Znala je tudi odpirati vrata in tako nam je (bolj za hec, ker smo v tem vsi zelo uživali) pomagala pozdraviti obiskovalca, ne da bi sami sploh vstali iz udobnega fotelja.

V svojih zrelih letih je postala gluha, pa je ni pravzaprav to nič hudo motilo. Še naprej je bila naša prijazna Luna, samo malo manj intenzivno se je odzivala, je raje uživala v svojem miru. Ko je imela 13 let in 4 mesece smo se od nje poslovili. Bila je bolna in obnemogla, rak ji ni prizanesel. Njen zadnji teden je bil ena sama bolečina spoznavanja resničnosti in dejstva, da se poslavljamo. In poslovili smo se 19.decembra 1990.





MEGA

Mega je prišla na svet dan preden smo izgubili Luno. Prepričani, da bo bolečino izgube premagalo samo novo prijateljstvo, smo po Kinologu našli novo leglo bokserjev. Ne spomnim se, da bi se sploh pogovarjali ali bo nov kuža tudi bokser. To je bilo tako samoumevno. In februarja 1990 smo se iz Ilirske Bistrice odpeljali z našo novo bokserko. V rodovniku naše nove psičke je pisalo ime Miss in da je jelenje barve, kot Luna. No, ja, mi smo ji rekli kar Mega, barve pa da je tigraste.

Kako prav smo imeli, da bo Mega pomagala preživeti žalost! Šele v njenih norčavih trenutkih sem se spomnila kako pridna in nežna je bila Luna in kako jo pogrešam. Ampak ta trenutek je hitro minil, Megica je bila moja ljubica. Moja čuvajka, jaz pa njej zavetje in če hočete, potuha. Starša še danes razlagata, kako pridna je bila Mega prve dni v novem domu. Kljub prepovedi padanja na finto cmeravega kužka, mi srce ni dalo pustiti jokajoče tigrice, tako same in osamljene sredi dnevne sobe. Sem šla tja, jo vzela v sobo in naredila za vedno mojo.

Mega ni bila pretirano prijazna do ljudi, pa tudi do ostalih psičk ne. V ljudeh je znala začutiti dobroto in takrat ni bilo konec navdušenja, do večine pa je bila odklonilna ali malo zlobna. Ne, v Mego ni bilo pametno siliti in hliniti prijaznosti, čeprav ni nikoli nikogar poškodovala. V resnici je iz njenega gobca prihajalo gromozansko grmenje, iz oči je švigalo hudo sovraštvo, ampak kdor je Megico res poznal…. Bila je močna, norčava do svojih zadnjih dni, zvesta in močno navezana, zaščitniška in ljubeča. Tudi skrbna teta moji zdajšnji bokserki Bučki.

Zaradi nenehnih hormonskih motenj ob namišljenih brejostih in kožnih tumorjev, smo jo v osmem letu starosti dali sterilizirati. Imela je tudi hud artritis, ki jo je spremljal nekaj let. Na koncu je imela tudi raka na trebuhu. Ko je začela odklanjati hrano, smo se poslovili že od naše druge bokserske prijateljice. Imela je 13 let, umrla pa je 9. decembra 2003.



BUČKA

Ko se odseliš na svoje, doma pa pustiš poleg s črno barvo popisanih sten svoje sobe tudi svojo staro pasjo prijateljico, začutiš kako prazno je življenje brez psa.  Mojemu fantu občudovanje bokserjev ni bilo tuje in zato se ne čuditi, da tudi pri odločitvi kuža ali ne kuža sploh ni bilo govora o izbiri pasme. Bokserka bo, to je bilo samoumevno! Najina prva bokserka, nerodovniška Bučka. Afna, da ji ni para. Po še živih izkušnjah s starim kužkom so bili prvi meseci z mladičko hudičevo naporni. Posebno, ker je bila Bučka en zelo naporen mlad kuža. Najraje bi bila taglavna. Pri jedi, pri spanju, pri igri, povsod.

Bučka je popolnoma drugačna kot sta bili Luna in Mega. Naravnost obožuje ljudi, zato jo vsak obisk noro razveseli. Tako zelo, da so se nas obiski začeli izogibati. Zelo rada ima pse, čeprav zna kar pasje reagirat na kakšen čuden impulz mimoidoče psičke. Nikoli ne ostane dolžna in zato se izogibamo konfliktnim situacijam. Sicer se grozno rada igra z velikimi psi in mladički. Obožuje tudi stare kužke, verjetno zapuščina stare »tete« Megice. Do otrok je prijazna in živahna, vendar zelo pazljiva. Zelo čustvena, izredno prijazna in noro igriva je Bučka. Žal tudi precej bolna. Zaradi mnogo prepozno odkrite erlihije ima Bučka zelo hud artritis v kolenih in hrbtenici. Bolne so tudi njene ledvice, čez očka pa ima sive lise. Zadnje dobro leto življenja so se Bučki nizale bolezni in poškodbe. Poleg zdravljenja erlihije je imela tudi operacijo vezi in delni zasuk želodca. Ampak… skoraj ganljiva lastnost moje Bučke je tudi izjemna pozitivnost v vsakem trenutku. Dajmo se raje malo igrati, zakaj bi bili žalostni? Tega ona ne razume. In zato jo tako obožujem. Bolj pozitivne psičke kot je Bučka ne poznam. Zato smo pozitivni tudi mi!







Avtor besedila: Maša Zagar
Avtor fotografije: Maša in Mark Zagar