Psi kot orodje za doseganje uspehov

[altervita]

ravno zaradi takih razlogov mi je še manj jasno zakaj bi nekdo hotel dat na evtanazijo psa, ki se "ni razvil" v tej meri da bi "zadovoljil" tekmovalne aspiracije. "Potencijali", tud če na koncu ne zrastejo v točno zaželjeno žival, so kvalitetne živali in ne neko "sranje" ki ga bi človek kar tako zavrgel. Al pa ok, dopuščam možnost da taki ljudje tud obstajajo. konc koncev sem tud sam imel priložnost neko drugo stvar dobit na podoben štos. Namreč bratranec olimpijec mi je šenkal pol garderobe ki so jo dobili za na olimpijado pred leti, češ da je dizajn oblek "kmečki". Zdaj sva oba happy. Ampak vseeno. On je vsaj mene "našel", ni kufra v kanto vrgel.

[Kalsang]

Ne samo, da veterinarji ne želijo evtanazirati zdravih živali, temveč jim je po zakonu prepovedano.

Poznam podoben primer.

Nekega dne je k enemu od ljubljanskih veterinarjev prišla ženska, s sabo je imela šicuja. Rekla je, da ga naj uspavajo. Ko so ji odvrnili, da to pa ne gre, je vztrajala in dodala, da pes pripada njeni ostareli mami, ki je zdaj v bolnici, ona pa ne bo skrbela za ščene. No, veterinar ni popustil, ona pa tudi ne. Nazadnje se je obrnila in odšla, psa pa pustila tam. Ni mi treba dodajati, kako šokirano je bilo osebje klinike. Psa so pregledali, ugotovili, da ima bolne oči in pljuča, ga začeli zdraviti, k sebi pa ga je vzela ena od uslužbenk. Kuža je zdaj pri njej že vrsto let. Je že v letih in ima kronično bolna pljuča, vendar redno ju videvam na sprehodih.

Po nekaj mesecih se je na kliniko oglasila prava lastnica kužka. V solzah jih je prosila, naj ji kužka vrnejo. Ker je bila očitno slabega zdravja, pa tudi visoke starosti, se je veterinar pogovoril z njo. Vprašal jo je, če je njeno bolnišnično zdravljenje zaključeno. Gospa je priznala, da ni in da bo kmalu spet šla v bolnišnico. Veterinar pa ji je dejal, da je potem bolje, da kuža ostane kjer je, saj ga bo v nasprotnem primeru njena "ljuba" hči spet pripeljala na evtanazijo, samo da verjeto ne k njim temveč h komu drugemu, ki bo mogoče bolj ustrežljiv. Gospa se je nazadnje strinjala z njim in vsa nesrečna odšla.

Kaj naj rečem? Človeška sebičnost in zloba sta neizmerni. Ne čudimo se, da prizadeneta živali, saj ljudje celo z lastnimi starši in otroci ravnajo kot z gnojem.

[pea]

Torej. Moja logika je povsem enostavna. Človek, ki se odloči, da bo imel psa mora biti pripravljen na odrekanja. Imeti psa je luksuz (mešančka ali plemenjaka). Pes je čustveno in socialno bitje, edini pravi razlog za to da ga imaš (enega ali deset) je družabništvo. Razmišljam ravno v obratni smeri: po tem ko psa spoznaš, vidiš kaj bi lahko skupaj počela. Če vaju veseli agility, prav. Če razstave, tudi prav. Če pa si omisliš psa zaradi agilityja ali zaradi razstav, potem pa ga oddaš, ker ne zadostuje tvojim izkrivljenim kriterijem, pa to ni nič drugega kot slavospev unikatni človeški potrebi po samopotrjevanju na način, da cilj opravičuje sredstva. Pes ni podaljšek človekove lastnine in ega (ne bi smel biti). Psa se ne opisuje z izrazi kvaliteten in nekvaliteten. Pes je individuum!

[Drejči]

Alti,
ne te mesat "jabloka i kruske" 
Vedno gre za neke vrste egoizma in ekstremizma.
O.K. psu najdes primeren dom, ker vzrejno ni vec zanimiv ali to sploh nikoli ni bil. Ce pes ne izpolnjuje tvojih tekmovalnih ambicij in storis enako, je tudi O.K. Pes ima neozdravljivo bolezen, zaradi katere bi zivljenje psa pomenilo le se trpljenje in mater, takrat se pac odlocis za injekcijo.
Ampak, da zdravega psa hladnokrvno odvleces pod injekcijo, ker ne dosega zelenih rezultatov... ja tukaj je pa nekaj zelo narobe.

[pea]

S tem se strinjam. V razpravljanje o tem, da je pes, otrok ali fikus v osnovi egoistična potreba, se nima smisla spuščat (ne me kamenjat, češ da vse mečem v isti koš). Pa tudi  nategovanje trpljenja, ko je zdravstveno stanje brezupno, je druga tema. Čeprav je res, da to ni tako zelo megleno področje (če poizkušamo pustiti sentimentalnost ob kraju). Dokler ima lahko pes kljub kakšni zdravstveni težavi še vedno kvalitetno življenje in voljo do njega, dileme ni. Ko pa je zadeva resna in nepopravljiva, pa je druga pesem ( v takem primeru pa je zakonodaja bolj prizanesljiva do bolnih psov kot bolnih ljudi).
Pardon. Zajadrala s teme. Hočem povedat samo to, da ko se odločiš za psa, imej v glavi psa. Vsaj primarno. Šele nato agility. In razstave.

[altervita]

aja...podre se mi tudi z drugega konca: kako lahko nekdo proda nekomu potencijalno tekmovalnega psa in mirno dopusti da ga uni v kanto zabriše, ko se potencijal "razblini" in ostane zgolj navaden pes?

dva manijaka?

[Kalsang]

Ne, ker skbrnik nima osnovnega čuta za ŽIVA BITJA. Ta čut je neodvisen od vzrediteljev, kinoloških zvez, zakonov itd.

[Klaus]

Če pa nekdo pride k tebi po mladiča da bi malo za hobi razstavljal, mu daš pa tudi razstavno potencijalnega. In tak človek bo tudi če ma kasneje pes kako malenkostno pomanjkljivost, z njim ne bo obrukal v ringu, oz lahko celo zmaguje. Seveda pa pač nima "psa vseh časov".
Tko da...izbirat mladiče za ta nivo, je pa res nehvaležen posel. Konc koncev lej policijo.

Alti
terna,ravno take sem imel v mislih.Taksni smo potencialni kandidati,da storimo to cesar ne odobravam.Spreobrnemo se!,spremenimo pogled in rabimo izhod.Na tej tocki se razlikujemo!Eni zivimo skupaj naprej,drugi pac reagirajo na nam nerazumljiv nacin-evtanazija.Kot pravi Kalsang;"nima osnovnega cuta za ziva bitja".