Hujska Pujska!

Moje zanimanje za pse se je rodilo že z mano. Psa si nikoli nismo mogli omisliti, saj smo v Ljubljani živeli v stanovanju. Za starše je pa pes v stanovanju nekaj nesprejemljivega. Končno sem prišla na svoj račun, ko smo se selili na podeželje. Vedno sem si predstavljala, da me bo spremljala labradorka, a me je oče presenetil z bulterjerjem. Pomislila sem: O moj bog, kako grd pes je to. Sploh nisem mogla verjeti, da ga je kupil, saj je bil bolj podoben pujsku kot pa psu. Saj veste, kako gre tisto o zarečenem kruhu. Danes si življenja brez bulterjerjev niti ne predstavljam.

Lola, mala nagajiva bull terrierka, je privekala na svet 24.02.2004 na Hrvaškem. Že začelo se je smešno. Mamica se je dolgo obotavljala, ni in ni hotela kotiti. Hotela je iti ven lulat v tistem trenutku pa so vzreditelji videli mehurček – ja prav ste uganili Lola. Hitro so odhiteli nazaj in Lolica je prišla na svet kot prvi in največji mladič. Za tem so sledili še ostali bratci in sestrice – vseh je bilo 5.
Dnevi so minevali in kužki so postajali večji in močnejši. Nastalo je tudi rivalstvo med njimi, kdo bo koga, so si mislili. Seveda je bila poveljnica mala oranžna stvarca, katere se je prijelo ime Chilli – feferonček.


Jaz sem šefinja
Foto: psarna Romans' Pride

Posebnosti pa seveda še ni konec; naša feferončica je imela edina v leglu črno pikico na gobčku kot njena mamica - pika '"Cindy Crawford".
Lola pa ni ostala pri vzrediteljih. Pri dveh mesecih je odšla k vzrediteljici njene mame, saj je imela vzrediteljica prvo pravico do izbire.
Uganite, kje sem videla prvič Lolo oz. na kakšen način sem zvedela za njo!!?? S pomočjo mojpes.net (bila je pod oglasi), torej blago rečeno mi je mojpes.net postavil življenje na glavo.
Za prvomajske počitnice sem šla iskat malo pošast v Zagreb. Mislila sem si, joj bo to en velik pes, iz boksa pa se je prikazala mala psička, ampak sladka kot cuker - he he, saj se je samo delala, v resnici pa me je potem čez 2 sekundi že grizla, cufala, skakala, lajala... Ravno ta karakter me je navdušil!


Prvo srečanje med mano in Loli
Foto: Eva Kragl Verbančič

Na poti domov je samo 1x bruhala, večjih težav z njo ni bilo. Tudi na meji niso nič komplicirali. Ravno nasprotno - bili so veseli, ko so videli kaj imamo. Seveda smo imeli tudi vso potrebno dokumentacijo za uvoz psa iz tujine.
Z začetka se nismo mogli navaditi na njene "navade’". Mislim, da bi zmagala v prdenju , smrčanju, godenju, razmetavanju. Vendar, vseeno smo se toliko nasmejali, da je joj.

Takrat smo še živeli v stanovanju v Murski Soboti, zato nas je malo skrbelo, kako in kaj, saj je bila res vražja . Imeli smo tudi svoje obveznosti, a na srečo je bila vedno mami doma, tako da je malo popazila nanjo. Sicer pa je imela mali boks, v katerega smo jo dali, ko je bila popolnoma sama doma. In mislite, da jo je to ustavilo? Pah, ne bi bila Lola, če bi jo. Kar dvakrat nam je ušla ven - še vedno nevem, kako - in zgrizla kabel od televizije (220 V), kabel od računalnika (220 V), pač psica rojena pod srečno zvezdo, kaj ne?

Veliko je tudi lulala, stavim, da je bilo vsakih 5 min mokro..., jaz pa za njo s krpo non stop brisala.
Problemi, ki sem jih imela z njo, ko je bila mala, so bili v večini povezani z bull terriersko trmo. Ni hotela hoditi na vrvici, tako da sem se potem zelo motivirala, da sem jo nekako spravila kam. Če ste videli koga, ki je po Murski Soboti tekel, metal žogice, izvajal akrobacije, da se bo bull terrierka premaknila - ja, to sem bila jaz . Sicer pa mi je bila v veliko pomoč mala šola. Z Lolo sva jo obiskovali že kar takoj, ko sem jo dobila. Srečala se je s psi, ki so imeli visoko mero tolerance do nje. Nikoli ni imela problema vključiti se v igro, edino pri psih njene starosti, saj je bila dominantna in se ni pustila podrediti.


Očkova ljubica
Foto: Ana Dešman

Pasivno sva trenirali tudi agillty, kjer nama je njen pogum in volja prišel prav. Videli sva pse, ki se niso upali skozi tunel, most, gugalnico, ona pa kot šus. Samo, moral si imeti žogico, pa je šla.
Od treh mesecev naprej tudi redno obiskujeva razstave. Na začetku je bila kot kip pri miru, vsi so se kar čudili ob njeni predstavitvi. Na ta račun je dobila tudi 2 x BIS 3, kar je za pasmo bull terrier velika redkost. Sedaj je stara skoraj 2 leti in je za zdaj v sloveniji najbolj uspešna psička.


Prvi osvojeni BIS baby
Foto: Teodora Petraš

Največja njena posebnost so igrače - najbolj žoga. Nima mere, metal bi ji 3 ure, pa ne bi nehala, dokler je ne bi kap zadela, tako da moram znati reči ne, zdaj pa dosti. Morajo pa biti seveda igrače zelo trpežne, saj za bullya ni problem razcufat v 5 min. oz. še prej .


Jaz smejko!
Foto: Ana Dešman

Nikoli ne bom pozabila tudi dogodka na Blejskem jezeru.
Sprehajala sem se okoli z Lolo, ko sva postali utrujeni, pa sva se ohladili v senčki v nekem lokalu. Nakar vidim gručo otrok, približno 13 let starih, kako gledajo nekaj pod mizo in vsi začudeno govorijo "aaa, Bullterrier" (to je namreč bila ena skupina francoskih izletnikov). Čisto sem bila šokirana, da tako mali otroci poznajo pasmo, pa še nihče se je ni bal! Prosili so me za fotografiranje in čohanje, jaz pa sem bila vsa ponosna sredi Bleda, ko so mojo pupo tako občudovali.

Willy (Sunrise on the moon) se je skotil 3.8.2003 skupaj s 6 bratci in sestricami. Rodil se je kot bull terrier z najbolj popularno oznako - bel s črnim monoklom. Moj oče se je takoj v to zaljubil in še preden bi se doma vsi strinjali z nakupom, je bil že doma. Na začetku je živel pri vzrediteljih, kasneje pa smo ga vzeli k sebi. Veliko se je naučil že pri vzrediteljih, tako da se z vzgojo nisem preveč namučila.


Daj mi poljubček!
Foto: Ana Dešman

Drugače pa je totalno nasprotje Loli, tako da vidimo, da se ne da pasme posploševati, ker je vsak pes za sebe neka posebnost. Willya je po moje bog ustvaril, da zabava ljudi, dela klovna iz sebe in se prepušča užitkom čohanja. Briga njega, če je žoga kje, si misli, pa naj Lola za njo teče, jaz se moram čohati. Veliko bolj ima izostren lovski nagon - preganja srne, zajce, fazane - hmm, da ni kaj goniča v njem .



Slikajte me, slikajte!!
Foto: Nuša Krajnc

Je pa presenetljivo inteligenten za takšnega bumbarja kot je. Trike sem ga naučila v pičlih 10 min.! Dočim Lola je tako trmasta, da sem porabila eno leto, da sem jo naučila kak trik.
Bi radi, da Willy spi v vaši postelji? Ne priporočam! Marcina se spravi cel, ja prav ste slišali cel, na mojo glavo, me objame s tacami in me celo preliže. Malo manjka, da mi ne odgrizne nosu, ušes itd.


Baaa, zadavila me bo!!!
Foto: Polona Vovk

Tudi on je bil včasih razstavni pes, vendar je na žalost tudi on eden izmed mnogih bull terrierjev, ki imajo predgriz, kar pa v Sloveniji ni dovoljeno za vzrejo. Vendar, kljub temu zapolnjuje naše dneve s srečo in veseljem. Ponavadi kupujemo vzreditelji pse za vzrejo, razstave, vendar pri takem psu kot je Willy, si misliš da to res ni vse, ker je tudi on kljub temu, da ni svetovno priznani pes, naš srček.


Razstavljenje na način "a la willy"
Foto: mojpes.net galerija

Slaba stran, ki sem jo doživljala s to pasmo, je bil odnos drugih ljudi do same pasme. Neprestano sem za hrbtom poslušala o pit bullih, prav nelagodno sem se počutila ob raznih opravljanjih. Na živce mi je šlo, da so straši skrivali otroke, svoje pse, ko sem šla jaz s svojimi mimo. Tako, da sem potem uvedla nov princip, ki ga še sedaj izvajam. Čim sem slišala kaj slabega, sem se obrnila in šla nazaj. Osebi sem razložila, katera pasma je - pasma bull terrier - ter vedno pokazala, da moji psi pač niso nobeni agresivci, kakršne imajo v svojih mislih. Mislim, da se je v tem času, od kar so v Sloveniji bull terrierji bolj popularni, mišljenje ljudi vsaj malo obrnilo na boljše, bravo!

Na koncu lahko samo še dodam, da sem vesela, da sta moja "hujska pujska" vstopila v moje življenje in upam, da bosta zelo dolgo živela z menoj!

Avtor: Ana Dešman (a_n_č_i)