Pekinčan Lucky

Sem pekinčan Lucky, sedaj živim lepo pasje življenje, a kmalu po mojem odhodu od mamice ni kazalo ravno najbolje.  Naj vam povem zgodbo, kako sem od mamice prišel k novi družini, tam me je čakal mrzel beton, nato pa sem si našel novo, lepšo družino, ki mi nudi vse možno ugodje.



Moj prvi pogled na svet se je zgodil pri moji vzrediteljici. V pasji družinici sva bila midva z bratcem, tri sestrice in seveda naša preljuba mamica. Minevali so tedni, ko sem se veselo igral z mojo družinico, pri mamici pil mleko..., skratka užival življenje pasjega mladička. Napočil je čas, ko smo postajali vedno manjša družinica, prihajali so tuji ljudje, se pogovarjali z mojo lastnico, si nas ogledovali in vedno vzeli nekoga izmed nas. Na koncu sva ostala sama s sestrico. Nekega dne je pozvonilo in vstopila je nova neznana družina, s sestrico sva vedela, da bo nekdo od naju danes odšel z njimi, zato sva se močno stisnila skupaj in molče čekala. Po dolgem pogovoru in ogledovanju so se odločili zame. Še zadnjič sem pogledal sestrico in mamo in za zmeraj odšel v novi topli dom. No, vsaj mislil sem tako.



Po dolgi vožnji z avtom smo končno prispeli do cilja. Nova družina me je odnesla iz avta v garažo in uvidel sem, da bo to moj novi dom, brez tople postelje, košarice,...
In tako sem iz dneva v dan živel pravo pasje življenje. Po nekaj mesecih so me lastniki privezali na vrvico pred garažo. Bil sem zelo žalosten, mislil sem si, kako so lahko nekateri ljudje tako brezsrčni, da majhno rjavo kepico, kot sem bil jaz, privežejo na mrzel beton pred hišo. Na vso srečo je bila pod stopniščem koža, s katero sva se grela v mrlih zimskih večerih. Ko sem bil lačen, sem lahko le čakal, da je z balkona priletel kakšen ostanek od kosila mojih lastnikov. Moje življenje je teklo dalje in z mojo kruto usodo sem se že sprijaznil.



Nekega dne sta mimo hiše prišli deklica in njena psička. Ko sta šli mimo mene, sta me pogledali in takoj sem zaslutil ljubezen, varnost in toplino. Od tistega dne dalje sem razmišljal samo še o deklici s psičko. Nekega dne, ko me je lastnik peljal na sprehod, sem v daljavi zagledal hišo, pred katero sta stali deklica in psička. Od tistega trenutka dalje je bila moja edina želja spoznati ju. Naslednji dan se mi je nasmehnila sreča, saj so me lastniki pozabili privezati in tako sem tekel, kakor so me nesle moje male šapice, do hiše varnega zavetja. Ko sem pritekel do nje, me je zagledala deklica, me prijazno ogovorila in pobožala. Ko bi ona vedela, kako sem bil srečen. Čez nekaj trenutkov je prišla še njena mama in začudeno sta se spraševali, od kje sem prišel. In deklica se je spomnila - zavezanega me je videla pred neko hišo. Tako so me odpeljali nazaj v moj dom na mrzel beton pred garažo. Bil sem tako žalosten. Zaradi same žalosti nisem hotel ne piti ne jesti. Mislil sem si, da je moje življenje tako ali tako brez pomena. Vedno, ko sem imel priložnost, sem jo ucvrl proti ljudem, pri katerih sem čutil ljubezen in varnost. Po nekaj tednih, ko sem bil pri njih že kar reden gost, so me vzeli v hišo, me okopali, počesali, počutil sem se kot pravi pasji kralj. Pri njih sem bil kakšen teden, ko so me s težkim srcem odpeljali nazaj v moj mrzel dom, k mojim lastnikom, ki me niso prav nič pogrešali. A, ko sta se deklica in njena mami pripeljali nazaj domov, sem ju jaz že veselo čakal pred vhodom. Na vso mojo srečo je deklica ravno takrat praznovala rojstni dan, in ne boste verjeli, za darilo si je zaželela prav mene. Kar skakal sem od veselja in moj srček je kar ponorel od same sreče, saj sem vedel, da bom za vedno ostal pri moji ljubeči družini. Tako je odšla mamica od deklice do mojih prejšnjih lastnikov, jim izročila denar in tako sem postal uradno novi član družine. Dobil sem novo ime "Lucky", kar v slovenščini pomeni srečko in res sem najsrečnejši pes na tem svetu. In tako se je začelo moje razvajeno pasje življenje. Sedaj uživam v igri s psičko, ki je bila pri hiši že prej, spoprijateljil sem se tudi z muco in spim na mehki postelji, močno stisnjen k mojim novim lastnikom, ki so polni ljubezni.



Res uživam življenje razvajenega psička, ki si ga zasluži in bi ga moralo imeti vsako živo bitje na našem planetu.

Moja zgodba je živ dokaz, kako sem si jaz sam poiskal in na nek način kar posvojil nove lastnike, in ne oni mene, kot je v navadi. Upam, da vam je bila zgodba všeč.
                     
Lep pasji pozdrav od razvajenčka Luckya.

Po nareku zapisala Luckyjeva nova lastnica