K27 - Življenje s pravim Kavalirjem!

Življenje s pravim Kavalirjem!

I NAKUP

Moja zgodba bi se lahko pričela odvijati 20 let nazaj. Takrat sem namreč prvikrat občutila močno željo po tem, da bi imela žival. Vendar ne katerokoli, ideal mi je predstavljal pes. Starša moji želji nikakor nista hoteli prisluhniti. Bila sta mnenja, da je pes velika odgovornost, da zahteva ogromno energije in časa ter da je za psa potrebno imeti hišo, vrt, denar... Tako smo prišli do dogovora, da lahko imam "manj zahtevne" živali. Družbo so mi po vrstnem redu delali: kanarček, papiga, zlate ribice in muca. Zanje sem lepo skrbela in bili so mi v veselje. Toda želja po psu v meni nikakor ni usahnila. Sama pri sebi sem sklenila, da bo že prišel pravi, moj trenutek, ko se bo želja uresničila. In res je nastopil trenutek, ko lahko ponosno povem, da imam svojega psa, in to že polnih 7 mesecev.

Letos bom dopolnila 32 let. Imam svojo družino, moža in hči, starosti 11 let. Živimo v več-stanovanjski staromeščanski hiši, v 4. nadstropju, v prostornem mansardnem stanovanju. V hiši nimamo dvigala. Zaradi omenjenih dejstev sem morala precej časa usmeriti v "prepričevanje" moža, da je končno tudi on, po dolgotrajnem prigovarjanju, privolil v odločitev za nakup psa. Toda tokrat ni bilo tako izredno težko, saj sva bili kar dve na isti strani (jaz in hči). Še vedno pa je obstajal manjši problem, in sicer, katerega psa izbrati, da bomo vsi zadovoljni. Hči pri tem ni imela posebne želje. Možu so na splošno všeč veliki psi, na primer doga ali doberman. Tudi moja želja je bila, da bi nekoč imela psa večje pasme. Toda ko se odločiš za nakup psa, moraš sam pri sebi odgovoriti na nekatera zelo pomembna vprašanja, katera bodo odločilno vplivala na nakup "pravega" psa, pisanega na kožo njegovim gospodarjem. Tega dejstva sem se popolnoma zavedala, saj sem do tedaj prebrala že ogromno literature, knjig in raznih besedil o psih. Vsi trije smo tako poskušali odgovoriti na naslednja vprašanja:

- Zakaj sploh želimo imeti psa?
- Kakšnega psa želimo, glede na njegove značajske lastnosti ( če imamo majhnega otroka, je gotovo nesmiselno kupovati pse, ki so samosvoji, trmasti, tiste pse, ki ne marajo otrok ali pa pse, ki se preveč navežejo samo na enega družinskega člana). Najbolje je (tako menim tudi sedaj, ko je pes pri nas že 7 mesecev), da čim bolj ustreza/sovpada z značajem in načinom življenja lastnika. Če je gospodar zelo aktiven in športen, bi bilo idealno, da si izbere psa, ki ima rad gibanje, tek in druge športne aktivnosti. Nasprotno, če je gospodar bolj pasivne narave, naj si izbere psa, ki mu zadostuje le malo gibanja in napora.
- Katere velikosti naj bo? Gre za izredno pomembno vprašanje. Četudi si neskončno želimo velika psa, na primer dogo, je dejstvo, da ga ne bomo mogli imeti, če živimo v 4 nadstopni stavbi brez dvigala ali v majhnem stanovanju. Psa je prav tako potrebno v prvih mesecih odraščanja po stopnicah nositi. Od velikosti psa je (kar potrjujejo moje dosedanje izkušnje) velikokrat odvisno, ali ga lahko vzamete s seboj na dopust, v hotel, v restavracijo... Z manjšim psom je vse bolj enostavno in prilagodljivo.
- Koliko časa dnevno mu bomo posvetili?
- Komu ga bomo prepustili v času dopustov? (Ali ga bomo vedno vzeli s seboj?)
- Ali je kdo od nas alergičen na živalsko dlako?
- Ali smo obremenjeni z vsakodnevnim čiščenjem in ali nas moti že najmanjša "packa" na tleh?
- Ali ga bomo vozili na pasje razstave?
- Ali želimo samčka/samičko (pomembno in seveda odvisno od tega, ali želimo postati vzreditelji posamezne pasme)

Gotovo bi se še našlo kakšno vprašanje, vendar smatram, da so le ta najpomembnejša. Tako smo pri nas, v zvezi z nakupom psa, prišli do naslednjih ugotovitev:

- Psa želim imeti, ker mi predstavlja večno, neizpolnjeno željo. Pripravljena sem na razna odrekanja in zavedam se odgovornosti. Ne kupujem ga sebi ali hčeri za igračo.
- Ker živimo v večstanovanjski, staromeščanski hiši v 4. nadstropju brez dvigala, nikakor ne moremo imeti velikega psa, primerna je srednja ali majhna pasma.
- Pes bo moral v jutranjem in dopoldanskem času sam počakati doma, torej nikakor ne moremo imeti pasmo, kateri ustreza bivanje v zunanjih prostorih in tisto, ki bo potrebovala veliko tekanja in gibanja.

Odločitev je "padla" v začetku meseca aprila 2005. Odločili smo se za nakup Kavalirja Cavalier King Charles Spaniela. Gre za pasmo, ki pri nas še ni tako zelo razširjena in priljubljena, kakor v drugih predelih Evrope, Amerike in Avstralije (Anglija, Francija,...).
Še zdaj sem mnenja, da mi/nam je bil ta korak usojen. Namreč, dan po večeru, ko smo se odločili za nakup Kavalirja, sem pričela z iskanjem pravih naslovov za nakup Kavalirja po internetnih straneh. V Sloveniji sem zasledila le enega vzreditelja te pasme. Toda mladičke so že oddali. Na srečo so me usmerili na vzreditelje Kavalirjev v Zagrebu. Takoj sem poiskala slednjo spletno stran in ugotovila, da so ravno dobili prvo leglo treh mladičkov (2 samički, 1 samček). Stari so bili teden dni in nemudoma sem jim napisala kratko "povpraševanje", da se zanimamo za nakup enega od mladičkov. V parih minutah sem dobila odgovor, v katerem mi je gospa pojasnila, da so enega samčka že oddali in da ima za samički ogromno interesentov. Poleg tega me je prosila, da ji podrobneje navedem/opišem razloge glede tega, zakaj kupujemo psa? Kaj mu bomo nudili? Kje živimo?... Takoj sem se lotila pisanja in napisala eno in pol A4 tipkano stran, kjer sem resnično podrobno opisala našo družino, vrednote, želje v zvezi z nakupom psa. Pismo sem ji posredovala še istega dne. Odgovor na moje obširno pismo sem dobila naslednji dan. Tokrat je bilo pismo vzrediteljice dosti bolj toplo in v pismu nam je dala vedeti, da ima boljšo predstavo o nas in naši želji po nakupu psa. Uvrstila nas je v ožji izbor in nemudoma smo se dogovorili za obisk v Zagrebu. Od veselja so se mi zasolzile oči, saj nisem pričakovala, da se bo vse skupaj pričelo tako hitro odvijati. Naslednji dan mi je sporočila, da so izbrali nove lastnike za eno od samičk, in sicer, izmed prejšnjih interesentov. Tako je bila na voljo le še ena samička. V roku dveh tednov, ko so psički opravili prva cepljenja, smo se odpravili na njihov dom v Zagreb.

Takoj ko smo vstopili, so nas njihovi trije Kavalirji obkolili in pozdravili s poljubčki. Mladički so bili v posebni sobici. Ležali so na topli odeji in spali. Samička, ki je bila namenjena nam, je tudi spala. Iz legla se je skotila prva. Pri treh tednih pa je bila malo manjša od ostalih dveh. Tako je bila krhka, a hkrati ljubka. Ker nisem še nikoli držala psa v rokah, tudi nisem vedela, kako sploh naj primem to majhno, drobno "kepico". Toda uspelo je. Stisnila sem jo k sebi in jo narahlo pobožala, saj je še vedno trdno spala. Vsi trije so ravno pričeli odpirati oči, tako da so jih imeli bolj priprte kot ne. Skratka pri vzrediteljih smo se zadržali 3 ure in bilo je izredno prijetno. Izbrali so nas kot bodoče lastnike te male, prikupne kepice. Polni toplih in prijetnih občutkov, a hkrati zelo vznemirjeni in polni pričakovanj, smo se odpravili domov.

Foto: Ivana Kutela

Foto: Ivana Kutela

II PRIHOD

Dneve, tedne in mesece, ki so sledili, bi lahko prav tako opisala s podobnimi izrazi. Vsak dan, ampak resnično vsak dan, sva bili z vzrediteljico na zvezi (preko elektronske pošte). Zastavljala sem ji razno razna vprašanja, vezana na: pasmo, psa na splošno, vzgojo/nego/prehrano mladička, cepljenja, bolezni, rodovniški list, prevoz mladička čez mejo,... Ona pa me je redno obveščala o napredovanju in odraščanju naše psičke ter mi pošiljala njene slike. Doma je bilo prav tako vse v pričakovanju prihoda pasjega mladička. Nakupili smo pasjo košaro, škatlo (prenosni box), nekaj igračk, povodec, ovratnico, hrano, posodo za vodo in hrano, krtačo za česanje, zobno ščetko, vrečke za pobiranje kakcev... Vse je bilo že pripravljeno, povsod v hčerkini sobi so visele slike naše bodoče Kavalirke, čakali smo le še na njen prihod!

Ponjo smo odšli 21. junija 2005, in sicer v Umag, kjer so vzreditelji peljali pse na razstavo. In s seboj so vzeli tudi našo samičko. Ker se je rodila 31. marca 2005, je bila v tem obdobju starosti skoraj 3 mesecev. Imela je 2.4 kg in bila je na videz še vedno precej drobna, krha, a neznansko lepa. Vzreditelji so krasno poskrbeli za našo vrnitev domov. S seboj so nam dali: odejico za psičko, nekaj hrane, navodilo za nego/vzgojo za prve dneve bivanja z mladičkom. In napočil je trenutek, da odpeljemo našo novo pridobitev domov. V lepem, toplem in sončnem sobotnem jutru smo se odpravili na pot. Lahko rečem, da so bili moji občutki v tem trenutku zelo močni. Bila sem neizmerno srečna, a hkrati malo zaskrbljena nad tem, kako bom skrbela za to malo pasje bitjece. Mogoče so moji tedanji občutki celo malo spominjali na tisti trenutek, ko sem prvič rodila in stisnila hčerkico k sebi. Takrat veš, da nisi sam, da je ob tebi nekdo, ki te 100 odstotno potrebuje in je od tebe popolnoma odvisen.

Skorajda bi pozabila povedati. V naš dom je tako prišla Missy (z rodovniškim imenom Alessandra Victorian Cavalier). Ime smo ji izbrali sami, vzrediteljica je na začetku izbrala ime Sunny a nas je povprašala o tem, kako bi jo mi poimenovali in odločili smo se za ime Missy.

III NEGA / PREHRANA / VZGOJA

Zelo zanimiv je občutek, ko poleg tvojih družinskih članov še nekdo drug "caplja" po stanovanju in se čudno oglaša. Mogoče se sliši smešno ali čudno, vendar če nikoli nisi živel z živaljo na tak način, je to velika sprememba. Četudi se Missy ni veliko oglašala in je le redko spustila kakšen lajež, res pa je, da je neprestano hodila za menoj in včasih sem imela občutek, da je moja senca.

Missy smo njen bivalni prostor/kotiček postavili v dnevni sobi, kjer ima na voljo dovolj prostora za gibanje, hranjenje in igro (cca. 60m²). Na eno stran smo položili košarico, namenjeno spanju; poleg smo postavili box, na drugo stran (ob kuhinji) pa posodici za hrano in vodo (s plastičnim podstavkom). WC prostor smo ji pripravili na hodniku (časopisni papir). Privajanje na čistočo je bilo prve tedne kar naporno. Res je, da je Missy dokaj hitro ugotovila, da mora potrebo opraviti na papir. Kljub temu pa ji je še večkrat "ušlo" na parket in tudi drugam. Največ težav pri Missy je bilo vezanih na časovni razmak med opravljanjem potrebe pri Missy. V vseh knjigah so bila namreč navodila, da pasji mladički lulajo in kakajo (10 do 20 min) takoj po igri, po spanju, po jedi, skratka ta proces naj bi bil razvlečen preko celega dneva. In tako smo z Missy tudi po dvajsetkrat na dan prehodili in pretekli vse stopnice v hiši. Mnogokrat sem jo peljala ven lulat, toda ni vedno uspelo. Predvsem sem imela težave, ker je Missy večkrat
opravila veliko potrebo 1/2 minuti po jedi. Jaz sem ravno pospravila njeno posodico, ona pa je zadevico opravila na papir. Druga težava, da Missy ni postala takoj čista, pa je gotovo dejstvo, da sem bila od 7-15ih v službi, moža prav tako ni bilo doma, hči pa je odšla na poletne počitnice. To seveda ni držalo za prve dneve, ko sem si vzela dopust in sva se obe s hčerko 100 odstotno posvetili Missy. Sedaj, ko je Missy doma čista, lahko rečem, da vse stvari, ki so v knjigi zapisane o vzgoji mladička, ne držijo popolnoma. Določni napotki sicer držijo, vendar prihaja tudi do odstopanj. Podobno je kot z vzgojo otroka. Kot je vsak otrok drugačen in potrebuje svoj pristop vzgoje in motivacije, tako je tudi s psom. Potrebno je le ugotoviti, kaj je tisto, kar tvoj pes potrebuje. V knjigi na primer piše, da mladiček nikoli ne bo opravil potrebe v svoji hiški, na svoji odejici... To v glavnem drži, enkrat pa se nam je pripetilo, da smo Missy pustila samo doma za 2-3 ure in želeli smo poskusiti, da bi počakala v svojem boxu. Ker pa je bilo poletje in zelo vroče, smo ji v hišico postavili poleg tudi vodo. Ko smo se vrnili, je bila Missy čisto mokra. Malo od vode, malo od tega, ker je lulala v hiško in najbrž tudi malo od strahu. Šele pri dobrih 5ih mesecih lahko rečem, da je Missy postala doma popolnoma čista.

S prehrano smo prav tako imeli kar nekaj težavic. Missy ni bila ravno ješča, predvsem pa je želela jesti iz roke (tako so jo razvadili že pri vzrediteljih). Na samem začetku smo ji k briketom dodajali tudi drugo hrano (kuhano meso, korenje, včasih sir, jajček...). Že tako je bila drobna in dejansko, če ji hrana ni zadišala, je pojedla le pikico, kar pa za njen razvoj nikakor ni bilo dobro. Tudi sedaj, ko je dopolnila 10 mesecev, Missy ni velik jedec. Tu in tam ji še vedno dodamo poleg briketov meso ali tuno ali sirček, salamo. Obožuje pa pasje priboljške, klobase in kosti za glodanje. Vodo ima na razpolago tekom celega dne, hrano pa ji običajno ponudimo okoli 16ih. Včasih pa tega obroka ne poje in je potem naslednje jutro tako sestradana, da kar okoli 6ih zjutraj poje cel krožnik briketov. Hranimo jo enkrat na dan, poleg pa ji za nagrado dodamo tudi pasje priboljške. Pri obdobju 3-6 mesecev je imela 2-3 obroke. Dva je vedno pojedla, medtem ko je tretji obrok običajno izpustila. Poleg tega smo Missy v starosti od treh do petih mesecev vključili v pasji vrtec, kjer je potekala socializacija mladičkov različnih pasem, starosti 3-6 mesecev. Poleg teoretičnega dela (vezanega na vzgojo, prehrano in nego mladička) smo imeli tudi praktični tečaj prvih osnovnih ukazov in navodil. Pri učenju smo za nagrado uporabljali hrano, skupaj z besednimi pohvalami, dotikom. Za hitrejši proces učenja pa smo uporabljali tudi "kliker". V tem obdobju je imela Missy čisto pomešan urnik prehrane in opravljanja potrebe, tako da nismo mogli upoštevati nobenih pravil.

Učenje osnovnih ukazov je bilo eno izmed najprijetnejših. S psom je potrebno veliko delati. Predvsem je potrebno, da smo vztrajni, umirjeni, strpni in dosledni in rezultati bodo hitro tu! Missy se je izredno hitro naučila povelja sedi, prostor in pridi. V 10 dnevih je povelja osvojila. Res pa je, da sva navodila neprestano ponavljali, tako doma, kot tudi v naravi, četudi večkrat po nekaj minut (koncentraciji pri psih namreč ne traja dolgo). Hitro sva prišli do faze, ko Missy ni bilo potrebno imeti ves čas na povodcu, ampak sem jo lahko spustila. Predvsem v parku sem jo vedno spustila, na cesti in v mestu pa je še vedno ves čas na povodcu. Res pa je, da je Missy take narave in pasme, da se izredno naveže na gospodarja, da mu je ves čas vdana in zvesta. Nikoli se preveč ne oddalji in ko jo pokličeš, se takoj obrne in priteče. Na začetku je bilo njen prihod potrebno spodbuditi s piskajočo igračko, katero še danes obožuje. Pri 5ih mesecih pa to več ni bilo potrebno. Pri 6ih mesecih je poznala in obvladala naslednje izraze: pridi, sedi, poleg, ne, fuj, teci, hop, čakaj, vrti se, pila, pa pa, papala, klobasa, kuža, muca, veverica, ptički... Z Missy smo se (in se še vedno) zelo veliko ukvarjamo in pogovarjamo. Včasih me mož prav čudno gleda in pravi, da se mu zdi, da preveč govorim z Missy in da pes ne more vsega razumeti. Toda prepričana sem, da ni tako. Ko ji pripovedujem, so njene oči usmerjene k mojim. Glavico običajno nagne v levo ali v desno in občutek imam, da poskuša razumeti, kaj bi ji rada povedala. In to stori vedno. Nikoli ne govorim v prazno. Ko zasliši moj glas, se takoj obrne in zavzeto spremlja mojo mimiko in moje kretnje.
Poleg prehrane in nege je izredno pomembna tudi skrb za zdravje in čistočo psa. Missy smo cepili proti vsem nalezljivim boleznim in proti steklini. Večkrat na leto dobi tabletko proti notranjim zajedavcem (ker ni dobrega okusa, jo pomešamo med hrano). Redno, vsaki dan, jo vsaj 1 krat skrtačimo, saj ima daljšo dlako. Poleg tega ji zvečer umijemo zobke. Ima svojo zobno ščetko in zobno pasto. Na to opravilo smo jo pričeli navajati takoj, tako da sedaj zvečer točno ve, ko napoči čas za to opravilo in se niti malo ne upira. Nasprotno, usede se na tla pred umivalnik in čaka na večerni obred.

Foto: Laura Smrekar

IV ŽIVLJENJE Z MISSY

Sedaj bi rada povedala nekaj besed o pasmi Kavalir, ki pri nas še ni tako razširjena. Seveda bom svoje ugotovitve in mnenja podkrepila na podlagi praktičnih izkušenj z Missy.

Missy je pasme Kavalir (Cavalir King Charles Spaniel). 29. marca je dopolnila 10 mesecev. Ima 4.5 kg in plečno višino 31 cm. Dlaka je daljša, svilnata, bela z rjavimi "flekci". Ima velike, izrazite, globoke, temno-rjave oči in daljša ušesa. Ima rodovnik, toda zaenkrat še nismo prepričani o tem ali bi jo imeli tudi za vzrejo. Ima namreč malo težav z zobmi (nekateri zobje na spodnji čeljusti prekrivajo tiste na zgornji čeljusti). Do dveh let, do takrat jim namreč raste glavica, je možno, da se zobje popravijo.

Missy je krasen pes! Je izredno pridna, nežna, topla, prijazna, brez kančka agresije v sebi, hitro učljiva, strpna in ravno prav igriva. Primerna je tako za otroke, kot tudi za starejše ljudi, za družine kot tudi za posameznike. V Angliji to pasmo pogosto uporabljajo kot dodatno pomoč pri zdravljenju otrok, ki imajo razne psihične težave ali duševne motnje. Njihove lepe, velike, rjave oči naj bi imele močan pomirjevalno-blagodejni in predvsem takojšnji učinek. In če pogledate Kavalirja od blizu, to zagotovo drži! Samo ime "kavalir" ni zaman izbrano. Vse bolj sem prepričana, da popolnoma drži. To je pes, ki ne mara poležavati na tleh. Najbolj po godu mu je sedežna garnitura z odejo in seveda topla gospodarjeva postelja. Težko ga je prepričati, da to ne sme. Po pravici povedano, se nismo posebej trudili, saj nas Missy na postelji prav nič ne moti (tačke ji zato vsak zvečer umijemo). Poleg tega nikoli ni ničesar zgrizla ali spraskala, na primer raznih copat, pohištva, prevlek, odej, nogavic... Od samega začetka je grizla le svoje kosti (gre za posebne kosti, ki se kupijo v specializiranih pasjih trgovinah). Tako smo ji naredili tudi poseben "kraljevski stolček", na katerem sedi, ko mi kosimo ali večerjamo. Ugotovili smo namreč, da če smo bili za mizo in je bila Missy sama, se je zdolgočaseno motala pri nogah in povzdigovala glavo kvišku. Tako smo k mizi postavili višjo pručko (v višini stola), z njeno odejico in od takrat dalje Missy umirjeno leži na njej (včasih grize kost) in uživa v tem, da smo vsi skupaj za mizo. Tudi, ko gremo v restavracijo, velja podobno pravilo.

Missy gre vedno in povsod z nami (kjer je seveda le možno). Tako smo jo meseca decembra, za praznike, vzeli prvič s seboj na daljše, 7 dnevne počitnice, v Kranjsko Goro. Potrebno pa je bilo izbrati pravo namestitev, torej tako, kjer imajo tudi psi dovoljenje za bivanje. Apartmaji so bili že vsi zasedeni, a na srečo smo dobili prosto sobo v enem in edinem izmed hotelov v Kranjski Gori, kjer so psi zaželjeni. Dovolili so nam, da pridemo z Missy, predhodno pa so se pozanimali o tem: za kakšno pasmo gre, ali je velika, ali je šolana... Skratka, manjše pasme kot je pes, več možnosti je, da mu bodo dovolili vstopiti/bivati v hotelu, apartmaju in drugod po restavracijah ter lokalih. Missy je v dopoldanskem času počakala v svojem boxu, okoli 12ih sem prišla ponjo in odšli sva na dolg sprehod. Resnično ni bilo nobenih težav. V hotelu niso dovolili le, da gre v restavracijo, drugod pa ni bil problem. Celo v restavracijo smo jo enkrat vzeli s seboj, na kosilo, in sploh ni povzročala težav. Mirno jo ležala in spala na mojih kolenih. Podobne izkušnje imamo z drugimi lokali in restavracijami. Missy se vedno v času kosila ali večerje umiri in zaspi. Tako zdrži tudi po 5-6 ur, le vmes jo je potrebno peljati lulat. Gostje in osebje jo občudujejo in hvalijo in nisem še osebno srečala človeka, katerega bi motila njena prisotnost v lokalu. Res je prava kavalirka! Naši prijatelji so vsi začudeni. Večinoma imajo vsi majhne otroke ali dojenčke, kateri pa seveda ne morejo biti tako pri miru in umirjeni. Nekateri pravijo celo, da zdaj ko je pes v družbi, vsi gledajo samo njega, pred tem pa so pozornost vzbujali lepi dojenčki.

Missy obožuje človeški dotik, božanje in občutek človeške topline. Ko pridem domov, me toplo pozdravi. Povzpne se na zadnje tačke in skuša doseči moj obraz, da mi da poljubčka. Enako stori z možem ali s hčerko. Zjutraj, ko se pričnem odpravljati v službo, pa se umakne v svoj kotiček, ker točno ve, da bom odšla. Včasih pa smukne k hčerki v posteljo. Če se stisnem k hčerki ali k možu, želi biti poleg... Nikoli pa tega ne pokaže s silo ali z laježem.

Missy peljemo povprečno trikrat na dan ven. Prvič zjutraj, okoli 5.40, saj pričnem že ob 7ih z delom. Nato gresta s hčerko okoli 12-13ih. Daljši in aktivnejši sprehod ima popoldne z menoj. Vedno, če je le možno, greva v Tivoli in na Rožnik, za ca.1.5 uro. V jeseni sva precej tekli, sedaj v zimskem času pa hitro hodiva. V vsakem letnem času sva si poiskali kakšno popestritev za igro. Jeseni sem ji metala kostanj in Missy ga je besno lovila (ni ga jedla). Pozimi pa şo aktuale snežne kepice. Včasih ji jih mečem celo uro, vso pot do doma. V Tivoliju ima že kar nekaj prijateljev. Na splošno pa je do drugih psov zelo izbirčna. Vendar ni bila ves čas taka. To je prišlo do izraza po prvi gonitvi, po sedmem mesecu. Pred tem pa je bila z vsakim psičkom igriva, ne glede na velikost ali pasmo. Seveda je imela pred večjimi psmi določeno mero zadržanosti, kar je tudi pravilno, ni pa se jih bala. Sedaj pa se igra le z redkimi. Pred večjimi psmi ji ni preveč prijetno, še posebej če jih je več na kupu. Pred večjim psom, se vedno (v znak podrejenosti) uleže na hrbet in skrije svoj repek. V primeru, ko pa začuti, da ji je pes po godu, ga povabi k igri. Ko pa ugotovi, da ji pes manjše pasme ni všeč, ga prične odganjati in renči. Kljub njeni nežnosti zna torej pokazati tudi svoj "jaz" in ostre zobe. Vendar, do človeka pa tako nikoli ne nastopi!

Missyina najljubša igra je igranje s piskajočimi, gumijastimi igračkami in raznimi zamaški (plastičnimi). Njena najljubša igračka je bila gumijasta, zelena kokoška. Vsakič, ko sem jo prijela v roke, se je Missy pričela vrteti na mestu in od veselja lajati. Uporabila sem preteklik, ker kokoška danes namreč več ne piska in s tem tudi ni več tako zanimiva. Potem je njeno vlogo prevzel gumijasti kuža "Benny", katerega življenjska pot je bila prav tako kratka (ca. 2 meseca) pa nato piskajoča muha in še ena kokoška. Žogic nikoli ni posebno oboževala, najbrž zato, ker niso piskale. V ta namen, sem ji nazadnje kupila žogico, ki piska in ima dva izrastka, da jo Missy lahko prime. Slednja ji je tudi prirasla k srcu. Najbolj pa obožuje vse vrste zamaškov, samo da proizvajajo zvok/ropot. Kotali jih po dnevni sob gor in dol. Kupili smo ji tudi tako priljubljeno igračo "kong", a je ni posebno zanimala, šele sedaj, ko sem na del konga pripela zamašek, jo včasih privleče iz košare in vali po tleh. Ker Missy spi z nama na postelji, ima svoje igračke in kosti spravljene v košari. Čez dan, ko je sama doma, si vzame iz nje kosti ali igračko. Vsaki dan vsaj 20 min posvetiva igri z njenimi igračkami. Jaz ji mečem, Missy pa prinaša igračke nazaj. Pred mesecem dni sva se pričeli igrati skrivalnice. Skrivam ji njeno "igračko za spanje", in sicer plišasto-piskajočo miško. To igro obožuje in na koncu se tako utrudi, da potrebuje pol ure počitka.

Ves čas se rada stiska in boža. Še posebej pa zvečer. Takrat pričakuje, da se ji nekaj minutk popolnoma posvetimo. Uleže se na hrbet in uživa v čohljanju.

Toliko stvari bi še rada povedala o naši Missy, vendar imam občutek, da sem že prekoračila svojo mero. Missy je res čudežno vstopila v naše življenje in ga neznansko polepšala in to samo v sedmih mesecih. Prepričana sem, da nas bo tudi v bodoče življenje z Missy neskončno zabavalo, izpopolnilo in osrečilo!

Avtor zgodbe: Laura Smrekar