Psi pri naši hiši

Preden smo spoznali pasmo bernardinec, smo imeli dva nemška ovčarja, Bena in Kinga, ki sta si bila po karakterju čisto različna. Ben je bil učljiv in nenapadalen, King pa je bil čisto nasprotje, zato smo ga morali oddati. Po tem dogodku s Kingom nam oči ni pustil več imeti psa, ker se je bal, da bo postal tudi tak, kot je bil King (napadalen). Vendar se midva z bratom s tem nisva sprijaznila. Neko soboto je bil na televiziji film BEETHOVEN, v katerem je nastopal tudi pes po imenu Beethoven (pasme bernardinec). Jaz sem se dobesedno zaljubila v to pasmo. Tudi brat je gledal ta film in tudi njemu je bil pes po izgledu zelo všeč. Nihče od naju pa ni vedel, kakšen je karakter psa, zato sva začela raziskovati po raznih knjigah o pasmi bernardinec. Potem je Boštjan zasledil na progi (kjer pobira mleko), da se na neki kmetiji prodaja bernardinec. Boštjan je hodil vsak drugi dan k njemu, da bi se ga navadil in odločil se je, da ga bo kupil. Ko smo ga šli iskat, smo bili vsi malo živčni, saj nismo vedeli, kako se bo obnašal v novem domu, vendar smo vedeli, da bo užival. Meni se je zdelo njegovo ime nekoliko hecno (LUKA), saj je tako ime tudi mojem bratrancu . Ko smo se peljali domov, me je bilo strah, saj me je gledal, kakor da me bo pojedel (saj ni bil mladiček, ampak ze odrasel pes). Star je bil 12 mesecev, oz. 1 leto. Na nov dom se je hitro privadil. Ima velik pesjak, kjer uživa, kadar ga ne spustimo. Z  Boštjanom sva dala delati pesjak in utico, ki jo vidite na sliki:

Njegova hiška z razgrizeno streho (njegova mojstrovina)

Pa zakaj si me zaprla v pesjak!

To sem pa jaz, Luka.

Tukaj pa grdo gledam. (raje me pustite pri miru)

Vsak dan dobi za zajtrk in večerjo brikete, včasih pa tudi kakšen priboljšek (surovo meso, jajce…).  Najbolj uživa, ko se vozi s kombijem in kadar podi muce. Luka uboga tudi osnovne ukaze (daj tačko, kako pijana baba leži, ne in še kaj...).
Ko smo spoznavali pasmo bernardinec, smo videli, da je ta pasma zelo prijetna in smo se odločili, da kupimo še eno samičko, da bi potem parili in imeli mladičke (čeprav nismo vedeli posledic nerodovniške vzreje).  Brat je pripeljal k nam pisičko po imenu PIKA. Poimenovali pa smo jo tako zato, ker ni imela čisto črn smrček, ampak eno pikico roza. To lahko vidite tudi na sliki:


Mama in moji bratje in sestre


Pika (6 tednov)


Oče in mama od Pike (Car in Bela)


To sem jaz, Pika (prihod)

S Piko sva se igrali, hodili na sprehode, saj mi jo je brat podaril. Potem pa sem tudi odkrila, da se v Šenterneju začenja mala šola (KD Šenternej).  Pozanimala sem se in jo vpisala v malo šolo. Tam sva bili nadpovprečni (še posebej zaradi tega, ker so bernardinci znani po tem, da morajo vajo 80* ponoviti). Pika je dobivala enako hrano kot Luka, le da je na začetku dobivala po 4 krat na dan. S Piko sva postali najboljši prijateljici. Pika in Luka imata veliko prijateljev: Gajo (berenska planšarka), Orka (berenski planšar), Tia (border collie), Oli, Rik (bernski planšar), Pat (labradorec)... Z boleznimi se zaenkrat še nismo srečali, saj sta naša pesjana zdrava. Potem pa sva se z bratom skregala in mi je Piko vzel. Takrat sem mislila, da se mi je svet porušil, saj je bila Pika najboljša prijateljica, kar sem jih kdaj imela. Vendar se jaz kar tako ne vdam in sem jo začela na skrivaj obiskovati. Vedela sem, da Pika ne bo več moja. Starši so bili jezni na brata, vendar niso mogli narediti nič, saj je brat že polnoleten in je on kupil psičko. Zdaj smo se pa s starši odločili, da bomo kupili kratkodlakega bernardinca. Za to nas je navdušila kratkodlaka bernardinka Bina (res smo jo videli samo na slikah, vendar nam je zelo všeč).
Na koncu pa še malo slikic od Luka in Pike:

To sem pa jaz, Luka.

Spim

Luka v pesjaku


Počitek


Pika in Andreja


Igranje z Gajo

Avtor spisa: Ksenja Košljar
Avtor fotografij: Ksenja Košljar