Kako je živeti z rottweilerjem?

K10 - Moje odraščanje s Tori

Moje odraščanje s Tori

Mislim, da sem postala obsedena s psi že v maminem trebuhu. Že kot majhna sem bila mahnjena na pse, vsakega sem morala pobožati. Še preden sem stopila v šolo, sem poznala več pasem kot kdorkoli. Svoj nos sem tiščala v pasje knjige, se ''gulila'' pasme psov, občudovala slike, ter si skušala zapomniti čim več stvari o prehrani, vzgoji in šolanju psov. Več kot pol stvari takrat še razumela nisem.
S svojo sosedo sem se najraje igrala ''psa''. Seveda sem bila najbolj navdušena, če sem jaz predstavljala psa. Lajati sem znala tako, da je bilo slišati, kot da prav res laja pes. Ko je mlajši brat shodil, sem ga začela privezovati in si mislila, da je moj pes. Ker sem ga privezala za vrat, tako kot se pripne psa, so me starši opozorili, da ga lahko privežem le za roko. Pa sem jih ubogala. Velikokrat sem se tudi sama igrala psa, se privezala za hišo in lajala. Noro. Kmalu sem spoznala, da je tako privezanim kužkom kaj kmalu dolgčas.
Nato so nekega dne sosedje dobili srednjo šnavcerko, barve poper in sol, po imenu Ina. Cele dneve sem preždela pri njih in se zunaj s psičko igrala. Spoznavala sem, kaj je v resnici imeti psa. Zavidala sem vsem, ki so psa imeli, jaz pa ne. Ker sem toliko časa preživljala pri sosedih, so se moji starši mogoče ustrašili, da me bodo izgubili (malo heca) in mi po tehtnem premisleku obljubili psa.

Pri svojih sedmih letih sem dobila svojega prvega psa, rottweilerko Orio.
Po psičko smo odšli v Tržič k osebi, ki je vedno imela dobre rottweilerje (RW). Razen… Kupili smo RW z rodovnikom, žal pa se je kasneje izkazalo, da psička v resnici ni RW po standardu. Rodovnik, tetovirna številka, vse to je imela, a žal ni bilo vse v redu. Oče je klical in klical, rešilo pa se ni nič. Seveda je Oria ostala pri hiši, kljub temu, da ni bila čista predstavnica svoje pasme.

Oria pred hišo

Najprej je pol leta živela v pesjaku. Kadar je bila le prilika, sem jo pretihotapila v hišo. Ker je bilo ime Oria zelo težko za izgovoriti, je bila najprej skrajšano Ori, kasneje pa sem jo preimenovala v Tori.
Seveda sem bila pri sedmih letih še veliko premlada, da bi fizično, kaj šele psihično obvladala RW. Bila pa sem poleg vsega, kar se je dogajalo - nega, hranjenje, sprehodi, mala šola… Za alfo je takrat še priznavala mojega očeta. Samo enkrat sem imela slabo izkušnjo, ko sem padla v sneg in je Tori v igri začela skakati po meni, jaz pa sem dobila občutek, da se bom zadušila, saj mi je sneg silil v usta in nos, pa tudi njena teža ni bila ravno peresno lahka.

Kako bi jo opisala po karakterju? Mislim, da je imela karakter točno tak, kakršen je značilen za RW. Bila je izredna čuvajka, nihče se ni približal k hiši, ne da bi se oglasila, na začetku je imela na ''piki'' poštarja, kasneje, z leti sva to nekako poštimali. Vse, kar se je hitro premikalo (mačka, bežeč pes, bežeč človek) je v njej vzbudilo plenski nagon. Njen obrambni nagon je bil izjemno visok. Enkrat me je prijateljica udarila in psica je skočila nanjo. Do drugih psic je bila tolerantna, v kolikor so se ji podredile. Majhnih bevskajočih psov žal ni marala.

Tori na stopnišču

Kmalu po nakupu Tori smo se preselili v novo hišo. Tukaj je najprej prebivala v garaži in hodniku, kar mi seveda ni bilo prav. Mami se žal ni strinjala, da bi tako velik pes prebival v stanovanju. Celo hecala me je, da bi Tori oddali in kupili psa manjše rasti, če bi želela psa v stanovanju. Slišalo se je mamljivo, toda nisem se dala. Počasi sem Tori vodila v svojo sobo. Najprej za kakšno uro. Nato za nekaj ur. Potem je bila v moji sobi vsak dan, le ponoči, ter kadar nas ni bilo doma, je bivala v garaži. Poleti je bila na terasi, s katere se ni premaknila.
Nato pa…, njena prva noč v moji sobi! Od takrat naprej ni mami nič več rekla, ampak pustila, da je bil pes pri meni. V dnevno sobo, kuhinjo, kaj šele v spalnico ni imela vstopa. No, vsaj kadar je bila mami doma. Če je ni bilo, je imela prosto sprehajanje po celi hiši. Tudi, ko je bil oči zaradi poškodbe na postelji, je Tori takrat dopoldneve na skrivaj preživljala pri njemu v spalnici.

Tori na moji postelji

Kolikor je bilo le možno, sem Tori vzela s sabo, kamor smo šli. Sama, brez pomoči očeta, sem se vedno več ukvarjala z njo in tako je Tori počasi vse bolj priznavala za alfo ravno mene.
Želela sem si psa, ki bi se razumel z vsemi ostalimi psi. Tori je bila na začetku alergična na vse psice, že kot majhna je rada pokazala svojo dominantnost. Z leti sva napredovali in razumela se je z vedno večjim številom psičk. Tako sem dobila možnost, da sem se brez problema dobila z ljudmi, ki tudi imajo psico. Lahko sem vzela v varstvo tudi kakšno psico in ne samo samčkov.

Tori in družba (Neli, Oxa, Tayos)

Pri svojih 12 letih sem prvič rešila kužka. Zavrženega mladička pred šolo. Ob jokajočem pikcu se mi je paralo srce. Padal je dež in jaz sem bila toliko nestrpna, da mi je učiteljica sredi pouka sama dovolila, da peljem kužka domov in pridem nazaj. Že takrat se je Tori izkazala za odlično varuhinjo.
Ko je imela sedem let, se je nezaželjeno sparila z irskim setrom iz sosednje ulice. Mladički so bili štirje in enega izmed njih, psičko Oxo, sem obdržala. Tori je bila kot mati izredno pozorna in skrbna.
Ko sem čez nekaj let poleti domov prinašala vedno več zavrženih kužkov, je pokazala, kaj vse premore. Brez strahu sem jih pustila skupaj, saj sem vedela, da zna dati občutek varnosti.

Tori na levi in 2 rešenčka v sredini

Vseskozi je bila izredno zdrava. Se je pa zgodila nesreča, da ji je zdrsnilo z balkona in se je njena tačka zataknila za ogrodje ograje. Ne vem kje sem dobila toliko moči, da sem njenih slabih 50 kg potegnila nazaj na balkon. Tulila sem sicer kot zmaj, vendar sem ohranila trezno glava, poklicala očeta in zasilno porihtala tačko. Takoj sva jo z očetom peljala k dežurnemu veterinarju, ki pa ni mogel kaj dosti pomagati. Zaradi odprtega kompliciranega zloma golenice jo je naslednji dan čakala operacija v Ljubljani. Tačka se je lepo zacelila, čeprav je nekaj časa po tistem še kdaj pa kdaj pošepavala.
Bila je nora na vodo, samo da jo je zagledala, sva obe leteli…
Bila je nora tudi na svoje igrače in še pri svojih 13 letih se je vsak večer zabavala z njimi. Bila je izredno ubogljiva in navdušena za delo. Moja želja je bila priključitev enoti reševalnih psov, vendar je bila za kaj takšnega preveč dominantna do drugih psov.

Tori in njena najljubša igračka - pujs

Poziranje pred nestrpnim odhodom v vodo

Ko je bilo Tori 12 let, je najprej začasno prišel k hiši rešenček Tayos, kasneje je pri meni ostal. Tori ga je velikodušno takoj sprejela, medtem ko je druga psička Oxa potrebovala 2 meseca, da se je z njim sprijaznila. Že od vsega začetka so bivali skupaj in moram priznati, da je mladiček pri hiši Tori še bolj pomladil. Postala je prav otročja na stara leta. Ravno v tem obdobju pa me je Tori začela spremljati res vsepovsod. Tudi do drugih psic se je toliko popravila, da je šla na svoja stara leta celo na prva pasja srečanja.
S Tori sem se naučila, kakšna odgovornost in skrb je pes. Verjetno sem bila ena izmed redkih otrok, ki se psa ne naveliča, temveč je ljubezen in skrb za psa vsako leto večja.
Moj nepojasnjen strah, da se bom z leti naveličala skrbeti za psa je bil odveč, saj je bilo ravno obratno. Vsako leto je bila ljubezen do psov večja in močnejša, zahvaljujoč psički, s katero sem odraščala.

Bila je prekrasna psička, pa čeprav ni bila prava predstavnica pasme. Bila pa je MOJA. Moja lučka v temnih dneh, moj sonček izza oblakov. Bila je z mano od osnovne šole, preko srednje, vse do faksa. Vseh 13 let je bila živahna, potem pa je prišel njen čas. Lesk v njenih očeh je izginil, bolezen jo je premagala in vedela sem, da je bolje, da se posloviva. Njeno zadnje leto je bilo prekrasno, obe sva se trudili, ona tako, da je bila izredno pridna, a še vedno živahna, jaz tako, da sem jo skupaj z ostalima dvema psoma vzela vsepovsod. Podirali smo ''rekorde''; ''največ psov v avtu'', ''največ psov v lokalu''… Kljub temu, da sem imela ob sebi kar tri mrcine, nikoli nisem imela problemov. Poleg nje, ki jo v začetku (pri mojih sedmih letih) nisem mogla obvladati, sem kasneje ob njej obvladala še dva psa, ki sta od nje pobrala najboljše lastnosti. Tori se je resnično izkazala.

Tori-in zadnji sprehod; s hčerko Oxo

Avtor zgodbe: Teja Martinovič
Avtor fotografij: Teja Martinovič

MOJA ZGODBA

Moja skrbnica je rekla, naj kar sama napišem svojo zgodbo, da jo bom znala povedati najbolje, pa sem pljunila v tačke in šla na delo.

Naj se najprej predstavim:

Ime mi je Shiva, stara sem 2 leti in 8 mesecev, pasme rottweiler, vendar ker nimam rodovnika in ker kinologi priznavajo samo čistopasemske pse in ne čistokrvnih, mi nekateri rečejo kar mešanka. No, mene to ne moti, mojih skrbnikov pa tudi ne. Resda nisem po standardu pasme, imam namreč ožjo glavo in metuljčkaste uhlje, toda ravno zaradi tega ljudje, ki me spoznajo, pravijo da sem že na videz najbolj prijazna psička, ko pa se jim še ponudim za čohanje, pa vidijo, da videz res ne vara. Pravijo, da imam tudi zelo prijazen pogled. Z njim sem očarala že marsikoga, tudi tiste ljudi, ki so imeli s predstavniki te pasme slabe izkušnje. Moja skrbnika sta name zaradi tega zelo ponosna.

Sama zase pravim da sem čisto povprečna psička; rada se igram, crkljam (najraje zlezem vsem in vsakomur v naročje – tudi gostom) - no, tudi to za predstavnika te pasme ni ravno značilno

, za priboljšek ali igračko naredim praktično vse, kar se od mene zahteva, če pa zadeve ne dobim takoj, naredim pa še kakšen trik več. Včasih sem se bala vode (dokaz spodaj), sedaj pa me morajo pozimi kar stran vleči, saj bi šla z veseljem na plavanje.

Tako sem "oboževala" vodo, ko sem bila še majhna.
Foto: Jožica Barborič

Tu pa še dokaz kako uživam v vodi sedaj...
Foto: Jožica Barborič

...in iz nje z veseljem prinašam raznorazne stvari.
Foto: Jožica Barborič

Imam rada vse živali, od mačk, s katerimi bivam v sožitju, kokoši, konje obožujem, me morajo kar stran vleči od njih, da ne dobim kakšne poštene brce... skratka, jaz pravim, da sem povprečna psička, ostali pa da nisem čisto povprečna. No, v nadaljevanju zgodbe boste izvedeli zakaj.

Hm, kje naj v bistvu začnem... Najbolje, da grem kar lepo od začetka.

18. aprila 2003 sem se skotila mami Tigri. Seveda nisem bila edinka, tako da smo mladički, ko smo odprli očke in začeli tacati naokoli, mami marsikatero zagodli. Bili smo pravi navihanci, vendar naša mama ni bila nikoli jezna na nas. Resda je včasih med zasluženim počitkom kdaj kakšnega nedobudneža nežno s smrčkom odrinila, ker je preveč rinil vanjo ali pa skakal po njej, vendar se nam je že v kratkem pridružila in nas preganjala, se z nami igrala, predvsem pa nas je učila, kako se moramo obnašati v življenju.

V mojem prejšnjem domu so imeli doma kar nekaj različnih živali in mama Tigra nas je naučila, da moramo biti do vseh strpni. Opazovali smo jo in se učili od nje, da muce niso za preganjanje, kokoši niso naš plen itd.

Osem tednov je še prehitro minilo in meni ni bilo povsem jasno, zakaj je vedno, kadar se je kdo pripeljal na naše dvorišče, zmanjkal kakšen bratec ali sestrica. No, v bistvu se s tem niti nisem preveč obremenjevala, saj je imela mama Tigra tako več časa zame.

Na koncu sem ostala samo še jaz, da pa ne bi preveč nagajala mami, sem za družbo dobila "bratca" zlatega prinašalca, podobne starosti kot jaz.

Tako sva nekega dne, konkretno 3. julija 2003, uganjala norčije v velikem maminem pesjaku, mami pa je ležala zunaj na dvorišču. Običajen dan, bi rekli, pa ni bil čisto...

Zopet se je pripeljal avto, ustavil na dvorišču in iz njega sta stopili dve osebi. Z Žakom, zlatkotom, sva prenehala z igro in radovedno gledala skozi mrežo, kdo je prišel na obisk.

Moški, ki je prišel iz avta, je najprej stopil k mami Tigri in jo prečohal, medtem ko je ženska prišla direktno do mreže, ki nas je ločevala. Nikakor ni mogla umakniti oči oziroma pogleda od mene, jaz pa od nje pravtako ne. S prvimi tačkami sem se naslonila na ograjo in jo radovedno opazovala. Kot še danes rada poudarja, je menda šlo za ljubezen na prvi pogled - je že moralo tako biti, če moja današnja skrbnica tako pravi.

Potem me je prejšnji skrbnik spustil ven iz pesjaka. Kaj naj rečem - najprej sem šla k svoji sedanji skrbnici in moja sedanja skrbnica in jaz sva takoj vedeli, da je to TO.

Kmalu zatem me je moja sedanja "mami" vzela v naročje in smo šli v avto. Kam grem, sem se spraševala, vendar sem se kmalu pomirila, saj sta osebi, ki sta me vzeli, zveneli zelo prijazno, mi celo pot razlagali, da gremo sedaj v nov dom, da me tam čakata dve mačji "sestrici", da mi ne bo nikoli dolgčas, da bom živela pri njima v hiši in tako sem med njunim klepetanjem zaspala kljub ovinkasti cesti, ki je še od moje sedanje mami želodec malo obrnila naokoli. Moram pa priznati, da je bil malo kriv tudi moj pasji vonj, ki je bil kar izrazit takrat... sram

Dobila sem tudi že svoje pravo pasje ime in bilo mi je zelo všeč. Shiva. Shiva, Shiva, Shiva... zvenelo je nekako pomirjujoče, prijazno in sem se nanj takoj navadila.

Jaz še čisto majhna.
Foto: Jožica Barborič

Kmalu zatem smo se ustavili in očke so se mi kar zaiskrile, saj je bil pred mano veliiiik travnik.
Zaspanost me je takoj minila in najprej sem morala ves novi teren prevohati, preiskati. Bilo ga je toliko, da sem se kmalu utrudila. Nato smo šli vsi skupaj v stanovanje, kjer sem spoznala mačji "sestri". Malo čudno sem pogledala, kajti ena izmed njiju je bila skoraj tako velika kot jaz. "Mami" je rekla, da bosta muci potrebovali nekaj časa, da se navadita name, vendar sem bila izgleda tako simpatična, da sta že prvi dan pili vodo iz moje in ne iz njune sklede in ko sem spala, sta me prišli celo prevohati. No, kmalu smo vsi trije že skupaj spali.

Moji mačji sestri.
Foto: Jožica Barborič

Takole pa spimo kadar nas zebe.
Foto: Jožica Barborič

Na nov dom sem se privadila takoj, saj nisem ponoči niti 1x zacvilila ali kakorkoli pokazala, da pogrešam prejšnjega. Bilo mi je lepo, ko sem spala ob postelji, še lepše pa, ko sem dobila dovoljenje za spanje na njej.

Vsak dan smo hodili na sprehode v naravo, se igrali, učili, moja skrbnika sta se mi velikokrat skrila, če sem se malo preveč oddaljila in potem sem ju hitela iskati na vso moč, saj sem se na njiju takoj navezala. Po stopnicah mi nista dovolila hoditi in meni je prav prijalo, ko sta me prenašala gor in dol po njih.

No, a me pride kdo iskat in odnest po stopnicah?
Foto: Jožica Barborič

V jeseni sem šla v pravo pasjo šolo. Sicer se ji je reklo mala šola, ampak jaz sem bila prav ponosna, da hodim v šolo in sem to kar najhitreje pokazala s svojo učljivostjo. Učili smo se odpoklic, sedi, prostor in vse tri vaje sem hitro obvladala. Sledila je igra s pasjimi prijatelji, tam pa so se začeli problemi.

Ker smo veliko tekali sem ter tja, se kobalili po tleh, skakali en čez drugega, sem bila vedno po pasji šoli utrujena in začele so se pojavljati bolečine. V šoli sem bila pogumna do zadnjega, doma pa sem od bolečin tudi cvilila.

Skrbnika sta me takoj peljala k veterinarju in prosila naj mi slika kolke, vendar je veterinar rekel, da se pri tej starosti to ne splača in da se kolke slika po dopolnjenem 14. mesecu starosti. Da se menda šele takrat vidi, če je z njimi karkoli narobe. Ker je "mami" vztrajna, se ni dala odgnati ter je vztrajala na slikanju in kljub prepričevanju druge strani, da se sedaj ne splača slikati, da bo to stran vržen denar ipd, je končno dosegla svoje. Ker sem bila tako pridna, me niso uspavali, saj sem na hrbtu ležala čisto pri miru. Kot da bi vedela, da se ne smem premakniti. Sledila je diagnoza - kolčna displazija.

Na vprašanje, kaj lahko storita moja skrbnika, da bi bilo moje življenje brez bolečin, sta dobila en kup napotkov o prehrani, da ne smem skakati, hoditi oz. tekati v hrib ali dolino, paziti na mojo težo, za domov sta dobila zavitek kalcijevih tablet, češ da moram jesti kalcij itd...

Ko smo odhajali, sem čutila, da je nekaj zelo narobe, saj je bila "mami" zelo žalostna. Kljub temu se mi je pogumno nasmehnila in rekla, da bo še vse v najlepšem redu. Njen nasmeh me je pomiril, pa tudi verjela sem ji.

Moje življenje se po tem ni bistveno spremenilo, saj sta me skrbnika že prej zelo pazila, tudi v pasjo šolo sem še vedno hodila, le ko so se ostali psi igrali, sem jaz počakala pri skrbnici.

Ker se je moje zdravstveno stanje slabšalo, smo se zopet napotili na veterino. Tokrat smo naleteli na veterinarko dr. Lucijo Baznik, prekrasno osebo, ki me je najprej prečohala, se z mano poigrala, mi ponudila priboljšek, šele potem prisluhnila skrbnikoma in me pregledala oziroma pretipala. Že po načinu sedenja in šepanju je videla, da je moje stanje resno in nas na podlagi tega napotila k drugemu veterinarju, ortopedu dr. Milanu Matku in rekla, da se z operacijo da mojo težavo povsem odstraniti.

Dr. Lucija Baznik in jaz.
Foto: Jožica Barborič

Videla sem izraz na obrazih skrbnikov in bila tudi sama vesela, saj smo končno dobili žarek upanja. No, sama še nisem povsem vedela, za kaj gre tukaj, ampak če sta moja skrbnika vesela, sem tudi jaz.

Še isti dan je "mami" poklicala na telefonsko številko, ki jo ji je dala dr. Lucija, in se z dr. Matkom dogovorila za ponovno slikanje mojih kolkov pri njem v ambulanti.

Diagnoza je bila precej slaba - imela sem tako hudo obliko displazije, da je bila napoved za prihodnost zelo slaba - pri cca. dveh letih starosti bi jaz že zelo zelo težko hodila ali pa morda niti to ne več.

Potem je mojima skrbnikoma doktor razložil, da se težavo da odpraviti, podrobno razložil kako poteka operacija, kako okrevanje, da je poseg sicer zahteven, ni pa strašen, najpomembnejše pa je bilo to, da kasneje jaz pri hoji ne bi imela nobenih težav več.

To slednje je bilo odločilno in dogovorili so se za datum prve operacije, ki je bila 12. 11. 2003, točno mesec kasneje, se pravi 12. 12. 2003 pa je bil datum druge.

Jaz po operaciji.
Foto: Jožica Barborič

Tako je zgledala operirana stran.
Foto: Jožica Barborič

No, o operacijah ne bom veliko govorila, lahko rečem le, da sta uspeli super, da je dr. Matko dal res vse od sebe da je "popravil" moje kolke, okrevanje je bilo za mojo skrbnico morda še malo težje kot zame, saj je bila vseskozi, več kot dva meseca, ves čas ob meni, me nosila ven na opravljanje potrebe kljub moji že kar visoki teži, se prestrašila ob vsakem mojem cviležu, spala dva meseca na tleh, se zbujala ob vsakem mojem premiku... Ves ta čas sem morala biti tudi na povodcu in obe sva komaj čakali na čas, ko bom lahko spet svobodno hodila naokoli.

Zame dooolgo okrevanje na povodcu.
Foto: Jožica Barborič

Če sedaj pogledam nazaj, je okrevanje dokaj hitro minilo, takrat pa se je tako meni, kot tudi moji skrbnici zdelo, da grejo dnevi zelo počasi.

Toda kmalu je prišel dan, ko sem popolnoma okrevala in dobila dovoljenje, da se lahko sprehodim brez povodca. Kaj naj rečem - bila sem tako vesela, da sem v trenutku naredila nekaj zelo hitrih krogov, praktično sem kar zdivjala po travniku, "mami" pa je cepetala od živčnosti in vpila naj se umirim, da se ne bom še polomila. Vse skupaj imamo tudi posneto na kameri in kadarkoli ta posnetek gledamo skupaj, se moja skrbnika vedno nasmejita. Hja, a mi je kaj za zameriti, če sem tako veselo tekala naokoli po dolgem času življenja na vrvici? In še brez bolečin? Mislim, da ne.

Dr.Milan Matko; doktor, ki je me rešil bolečin in mi polepšal življenje in jaz še malo omotična.
Foto: Jožica Barborič

Če iz te izkušnje potegnem nek zaključek, lahko rečem, da smo vsi trije srečni (čeprav se bo bralo zelo čudno), da smo morali skozi vse to, saj smo se tako še veliko bolj zbližali, se učili eden od drugega strpnosti, začeli ceniti vsak trenutek, ki smo ga preživeli/ki ga preživimo skupaj, zaradi moje težave spoznali krasne ljudi, kot npr. dr. Matka in njegovo celotno osebje, ljudi in kosmatince s takšno težavo, kot sem jo imela jaz itd.

Po tej izkušnji je naše življenje zopet stopilo v normalo. Sprehodi, igranje, učenje, spomladi 2004 ponovno mala šola, saj sem bila v času okrevanja odrezana od pasjih prijateljev in sem bila potem ob vsakem, ki smo ga srečali, čisto otročja, z vso močjo sem vlekla k njemu in se želela igrati, družiti.

Ko je "mami" videla to mojo velikansko željo po druženju s prijatelji, se je odločila, da bo organizirala prava pasja srečanja. To ji je uspelo izvesti preko portala mojpes.net in tako smo se začeli dobivati s pasjimi prijatelji vsak vikend na jasi na Otočcu. Joj koliko kosmatih in repatih prijateljev je prišlo. Tudi nad 30 in to iz cele Slovenije. Sploh nisem vedela, s kom bi se igrala, najraje kar z vsemi, vendar zaradi operacij nisem bila še v popolni kondiciji in sem morala vsake toliko na počivanje. Enkrat so nas prišli snemati celo iz televizije. Res, prav luštno smo se imeli in tako smo spoznali prave prijatelje, tako človeške, kot tudi pasje, s katerimi se še dandanes videvamo skoraj vsak dan.

S pasjimi prijatelji se lovimo v snegu...
Foto: Simon Rakovec

Pa še ena iz zbirke najljubših slik... (Morda ravno zato ena izmed najljubših, ker je takšnih slik, kjer stojim na zadnjih tačkah, zelo malo.)
Foto: Simon Rakovec

Proti koncu se bi rada pohvalila še z uspešno opravljenim B-BH izpitom, rada pa bi kaj delala tudi v prihodnje, saj sem prava hiperaktivka in "mami" pravi, da bi bilo škoda, če bi bila samo "kavč pes".

Počakali bomo še nekaj mesecev, da bom stara tri leta in šli nazaj k dr. Matku na pregled. Takrat nam bo lahko zagotovo povedal, če bom lahko počela še kaj koristnega in zanimivega, kot npr reševanje, kamor bi šli obe zelo radi - moja skrbnica in jaz. Jaz obožujem ljudi in druge živali, vestno uporabljam nos, kadar mi kam skrijejo kakšno igračko ali priboljške in zato pravijo, da bi bila lahko čisto prava reševalka.

No, bomo videli, kako bo. Tudi če ne bo tako, kot si v srcu želimo, verjamem da se bomo vseeno imeli lepo in če ne bomo iskali "ponesrečencev" v reševanju, bomo nos uporabljali pa za kaj drugega. Npr. kako čimbolj naskrivaj ukrasti kakšen priboljšek in podobno

, se še naprej družili s prijatelji in najbolj pomembno - se imeli tako ali pa še bolj radi, kot se že imamo.

Moja skrbnica in jaz.
Foto: Dušan Kastelec

Takšna sem pa danes.
Foto: Jožica Barborič

Shiva
Foto: Jožica Barborič

No, pa smo skoraj pri koncu.

Da ne bom čisto zgrešila nit, o kateri se piše v naših zgodbah, bi rada povedala še to, kako je živeti z mojima skrbnikoma. V bistvu lahko rečem oziroma napišem, da sta moja skrbnika zame najboljši osebi na svetu, sem pa vprašala tudi njiju, kako se zdi njima živeti z mano, pa sta rekla, da sem jima, odkar sem prišla k njima, polepšala vsak dan, kaj dan, vsak trenutek njunega življenja, tudi ko smo šli skozi težko preizkušnjo zaradi mojih zdravstvenih težav pravita, da kar nas ne ubije, nas okrepi. Šele takrat smo spoznali, kako dragocen je vsak trenutek v naših življenjih, kaj pomeni strpnost, ljubezen... šele takrat smo spoznali, koliko eden drugemu pomenimo.

Pravi pasji poljubček.
Foto: Dušan Kastelec

Čisto za konec bi se rada zahvalila vsem, ki ste pomagali na naši poti do sedaj; dr. Luciji Baznik, ker nas je pravilno usmerila, dr. Milanu Matku in celotnemu njegovemu osebju, ker so dali vse od sebe, da sedaj živim pravo pasje življenje brez bolečin, lastnici portala mojpes.net ge. Jani Pahovnik, ker mi je omogočila spoznati prave pasje prijatelje in, kot pravi "mami", najdemo veliko koristnih informacij na njenem portalu ter vsem, ki ste nam in nam še stojite ob strani. Sama se zahvaljujem tudi skrbnikoma Jožici in Dušanu, ker me imata brezpogojno rada (tudi kadar jima kakšno zagodem), me razvajata, skratka - ker sta me vzela za skoraj enakovrednega člana družine. No, sama se počutim enakovredna članica našega "krdela", napisala pa sem skoraj zato, ker pravijo, da moramo biti psi vedno zadnji v družini.

Hvala, ker ste prebrali mojo zgodbo.

Shiva

Avtor besedila: Shiva (pomagala Jožica Barborič)