Dva tedna je danes, kar te ni več
Ne neham mislit nate, na vsakem sprehodu mi je ena roka odveč.
Švrki moj, moj mali Meseček
Bilo je tako na hitro....4.10. mu je zrasla bula med lopaticami, naslednji dan se je pojavila še ena na glavi- obe dobesedno čez noč. In natekle bezgavke na vratu. Smo šli pokazat veterinarki 7.10., ki je vzela vsebino bule. Do 13h sem mencala doma, da sem lahko poklicala.
Limfom s kožno obliko raka. Terapije ni. Da imamo še mesec do dva. Ampak ker je star, gre bolj počasi to.
Zjokala sem se, obvestila Gala, Predraga na Silbo. In se odločila, da mi bomo pa vsaj tri mesece zdržal.
Po kortikosteroidnih zdravilih je Švrki kar poletel. Lizi nič ni bilo jasno, kako mi kar naenkrat tako dobro in hitro gremo. Smo šibal med kapljicami dežja v zlatem listju in solze so kar same tekle. Kljub temu, da sem vedela, da so zdravila, sem se zahvaljevala nevemkomu za deja vu mojega Švrka, za privid, ki so mi ga omogočila.
Kar dobro nam je šlo. Nabavili še gobe, pa močno beljakovinsko hrano. Spet sem na veliko kuhala.
17.10., sobota popoldan, ni hotel preveč jest. Smo spekli jajček in ga je pojedel z veseljem. Po počitku pa so mu zadnje nogice začele kar narazen lest. Večerni sprehod je bil le do drevesa pred hišo, potem sem ga nesla nazaj. Ponoči me je zbudilo tiho jokcanje, ker ni mogel vstat. Z mojo pomočjo popil nekaj vode, potem sem ga odnesla dol na vrt, da se je polulal.
18.10., nedelja....prav počasi se je parkrat odgegal do vode, na dve do tri ure je začel nekaj brundat in sem vedela, da mora lulat. Niti enkrat se ni polulal noter! Jest ni hotel nič.
Predrag je šel na ladjo in hitel domov. Prispel je ob 4.30 v ponedeljek zjutraj. Švrk ga je sicer pogledal, ampak veselil se ga ni...
19.10. ob 8.45 smo šli....padal je dež...domov sva prišla sama s Predragom.
Hudo je, še vedno. Čeprav vem, da je zdaj na varnem in mu je lepo.
Nič ne pomaga dejstvo, da je bil z nami več kot 17 let. Kot najboljša čokolada, ki ti je nikoli ni dovolj, mi bi še
Zelo, zelo radi te imamo