Veliko psov se boji majhnih otrok, oziroma jim je ob njih neprijetno, ker je vse na njih drugačno. Oblika, oglašanje, vonj,... Močno dvomim, da se vaš pes "sekira" glede izgubljenega položala, enostavno ga je strah, oziroma do otroka čuti nezaupanje. Na žalost se to težko spremeni, dokler otrok dovolj ne zraste, ker so "mali človečki" pač glasni, nekoordinirani in ob stiku s psom velikokrat še grobi ("udarjanje" namesto božanja, vlečenje za kožo/dlako) - ker pač drugače še ne znajo. Dokler je psu okoli otroka tako zelo nelagodno, se bosta zelo težko spoprijatejila. Torej po mojih izkušnjah smo v takih primerih veliko bolj uspešni, če se namesto z spoprijateljevanjem raje ukvarjamo s čim manj stresnim sobivanjem. Pes bo vse manj in manj obremenjen z otrokom, če bo otrok pač zraven ko se mu dogajajo prijetne stvari hkrati pa med njima ne bo vsiljenih direktnih kontaktov. Torej recimo - namesto da se otrok trudi z metanjem hrane, lahko hrano bolj natančno in na dovolj veliko razdaljo da pes še ni napet, meče eden od staršev. Lahko pa otrok psa nahrani, če se mu pes sam približa.
V naslednjih mesecih bo to kar izziv za vas, ker bo otrok vedno bolj mobilen in s tem še bolj "ogrožal" psa. Vseeno menim, da je izredno pomembno, da ves čas zagotavljate, da se pes počuti varno in da ju ne silite v kontakt če psu ni do tega. Kar včasih pomeni tudi to, da ga preventivno umaknete v drug prostor, ko je otrok najbolj aktiven. Če razlog ni ljubosumje, ampak strah, lahko psu prav odleže, da mu ni potrebno biti ves čas v isti sobi z "malim tornadom".
Jana. Vse pravice pridržane.
