Pes in dojenček

[AngSeter]

Prvo vprašanje glede na to, da bo pes spuščen čez dan... Imate ograjeno?

[vesoljka]

"Ljubezen do psov" in "veriga" v istem zapisu preprosto ne gresta skupaj, pika. Me sploh ne zanima, da je omenjena alternativa pesjak, ki je za omenjene - izrazito družinske - pasme bolj slaba tolažba.

Najprej otroka, nato psa. Zdaj se vam zdi vse mogoče in v glavi imate tako popolno nasmejano fotografijo vseh vas štirih, ko pa pride otrok, boste pa znali ugotoviti, da ne boste vedeli, kam v vsakdan vključiti še obveznosti do psa, sploh, če bo ta samo zunaj. No, razen, če je zaposlen le mož, vi a boste do nadaljnjega skrbeli doma za otroke in živali. Če bosta zaposlena oba, pridete z otrokom iz vrtca ob npr. 16h, pred 20h otrok že spi. V vmesnem času bi še kaj skuhali, predvsem pa bi bili radi skupaj z otrokom. Kaj pa s psom? Sploh, ko so dnevi krajši in hladni (kar je večino leta)? Pred službo/vrtcem ga boste počohali v temi, enako, ko boste prišli domov, in se mu potem ob 20h koliko posvetili? Zagotovo ne vsaj za eno uro, kolikor bi si jih zaslužil med preostalimi 23-imi..

[Joanfaca]

Pozdravljena oba,

najprej odgovor na prvo vprašanje: ograjeno nimamo, ravno to je težava. Psa si zaradi sosedov ne upam pustiti spuščenega, ker jih je nekaj izredno občutljivih na "mojo zemljo" in "mojo lastnino", poleg tega ne marajo, da kakšen pes hodi po njihovem dvorišču, ker potem razburja njihovega psa, ki je seveda ves živčen, ker ga še v življenju ni nihče izpustil iz 2x2 pesjaka :/ Ravno zato sem razmišljala o elektronski ograji, vendar vem, da imajo nekateri pomisleke, ker naj bi bilo to mučenje živali, spet drugi poročajo, da se je njihov pes po dveh tresljajih navadil in zdaj ve, do kje sme. Prednost je seveda v tem, da imam s.p. in delam od doma, ravno tako je doma tudi tašča, tako da psu pozornosti vsekakor ne bo manjkalo. Nekaj mesecev sem pazila očetovega psa in sem ga imela pod nadzorom spuščenega vsak dan pol dopoldneva in skoraj celo popoldne, tako da sem se že nekoliko navadila, da je psa treba pač imeti pod nadzorom (odraščala sem namreč v bolj samotnem kraju z izredno prijaznimi sosedi, tako da se še privajam, da pes tukaj pač ne more biti ves čas spuščen, kot je bil pri meni doma). Navajena sem sprehodomv in igre.

Bamfel, najlepša hvala za obširen odgovor. Verjamem, da nekaterim res ustreza imeti psa v hiši in da je za nekatere pse to najbrž res edina možna rešitev. Sama žal tega ne morem. Spomnim se svojega otroštva, ko sem vsak dan komaj čakala, da pridem domov iz šole, ker sem vedela, da me doma čaka moja bernska planšarka. Sploh ni bilo pomembno, kakšno je bilo vreme. Mama je vedela, da hočem ven in tako sem cele popoldneve preživela z njo zunaj, četudi je scalo Valjali sva se po snegu, skakali po lužah in dirkali po soncu. Pozno popoldne oz. zvečer sem jo nahranila in počesala in šla jaz noter, ona pa v svojo uto (privezana je bila zgolj in samo ponoči in še to bolj zaradi njene varnosti, kot pa kaj drugega), kjer je počakala do naslednjega dne. Nikoli ni lajala, če ni bilo nevarnosti oz. neznanega človeka, tudi potepala se ni, ker ni imela potrebe. In ravno to si želim tudi za svojega otroka - najboljšega prijatelja, s katerim bosta skupaj odraščala in rastla

Vesoljka, kot sem omenila že zgoraj, delam od doma, kar pomeni, da imam zelo fleksibilen urnik, poleg tega je doma tudi tašča, ki lahko priskoči na pomoč ob dnevih, ko imam nekoliko več dela. Praktično vedno je nekdo doma, smo pa vsi veliki pasjeljubci. S taščo se moram še celo pogovoriti o nakupu novega pa, ker še vedno ni povsem prebolela smrti prejšnjega, čeprav je minilo že 10 let In verjemi, da tudi meni ne dišita niti veriga niti pesjak, ker tudi meni ne bi bilo lepo, če bi morala zaprta/omejena gledati druge, kako se sprehajajo naokoli. Ravno zato razmišljam o elektronski verigi, o kateri pa bi rada slišala še kakšno mnenje na podlagi izkušenj, preden se dokončno odločim.

Lep pozdrav,

Joanfaca

[rava]

Najprej malo naštudiraj ta forum in predpise in boš videla, da pes sploh NE SME biti spuščen.
Značaj sosedov nima tle nobene veze.
Tvoj pes nima kaj hodit okoli njih. To je tudi predpisano in tudi sankcionirano z globami.

Res naštudiraj kaj je korektno skrbništvo psa, preden se spraviš v situacijo, ko boste vsi nesrečni, na koncu pa ponavadi grdo nastrada pes.

[rava]

Kaj več bodo izkušene pesjanarke povedale (jaz sem mačja - z izključno notranjimi mački seveda), ampak to niso pogoji za psa.
Nasvet je iskreno dobronameren  , ker po moje res nima smisla, da se spravljaš v težave s prijavami inšpektorjem, tožbami ali pa tem, da se ti kdo spravi na psa, ga pretepe, poškoduje ali celo zastrupi.

[Jana]

Pogosto opažam pri odločitvi za psa povsem napačen pristop, tako tudi tule. Morda se motim, vendar skozi vsa sporočila Joanfaca dobim občutek, da ni zavedanja, da kar tako noben pes ne 'spada' v familijo oz. k otroku, da je do tja, kjer lahko zaživimo polno z otrokom in psom, pot zelo dolga in traja lahko tudi nekaj let, včasih pa se sobivanje, kot smo si ga predstavljali, ne glede na naš vložek, nikoli ne zgodi. Ok, ni nujno in ne vedno, vendar računati, da bo pes kar tako postal tole: "Zdi se mi, da bi starejši pes bolj pazil, po drugi strani pa se starejši pes morda ne bi tako rad igral z otrokom.", je povsem neodgovorno.

Za katerokoli pasmo in kateregakoli psa velja, da je treba v prvem letu ali še dlje (odvisno od mnogih dejavnikov, vsekakor pa najbolj od pripravljenosti in sposobnosti lastnika) zelo veliko vložiti v psa, torej v njegovo vzgojo in socializacijo, šele potem lahko računaš na to, da bo življenje steklo v utečen ritem. Najprej bo pes lulal, kakal, grizel, trmaril, uničeval ..., kot pasji otrok, potem kot pasji mladostnik, potem pa se šele začel obnašati kot zrel pes, seveda, v kolikor se vanj 'vlaga' čas, energija, potrpljenje in znanje. Pes je kot otrok, pravzaprav. Če vanj v mladosti vlagaš samo hrano in mu nudiš bivalni prostor, bo verjetno zrastel in se razvil v samosvojega, lahko zelo nesocializiranega posameznika, s katerim bo sobivanje nadaljnih 10+ let sama muka, pogosto take pse do njihove smrti 'odložijo' v pesjak. Če pa z njim dnevno delaš, ga učiš in usmerjaš v prvem letu ali nekaj dlje, lahko zraste v krasnega sopotnika, s katerim bo nadaljnje bivanje poezija. Bamfel je razloge, zakaj psa imeti v hiši, super predstavila.

Torej, ne gre za to, katera pasma bo zunaj 'pasala k otroku', temveč za to, koliko ste pri hiši pripravljeni 'vložiti' v vzgojo in sobivanje s psom. Ne v varstvo in fizičen nadzor (da gledaš čez okno, ali pes še leži na pragu), temveč v sobivanje, ki vsebuje poleg fizičnega varstva tudi vzgojo. Namreč, takega psa, ki bi ga izbrali s poličke po karakteristikah, ki bi jih prebral na listku na hrbtni strani, in bi bil na kocino enak, kot tisti iz naših spominov, ni nikjer. Noben pasji mladič se tak ne skoti. Vsakega je treba 'narediti'. Tudi takega psa, ki bi ga 'dali' k otroku, pa bi se igrala ali pazila drug na drugega, ni. V vsakem primeru morajo starši otroka oz. lastniki psa vložiti veliko naporov v oba - psa in otroka - da se ne zalomi in da pes ne pristane umaknjen od družine.

Glede elektronske ograje postavljam vprašanje: Kakšen je vaš backup plan, če se bo elektronska ograja izkazala za neučinkovito tudi pri vas, kot se je že pri drugih (če bo tudi vaš pes ugotovil, da ima ograja omejitve, ki jih lahko sam preseže)? Hipotetično: Kupili boste psa in kupili elektronsko ograjo, le-ta pa ne bo učinkovito delovala, pes bo začel uhajati, fizične ograje ne morete postaviti. Pesjak, ketna ali kaj tretjega?

Ne poznam psa, ki bi kar sam od sebe čakal pri odprtem dvorišču na karkoli. Poznam pa pse, ki pohajkujejo okrog v vsakem trenutku, ko dobijo priložnost. Večinoma velja, da pse s svojim neograjenim dvoriščem najbolj vzgajajo prav priložnosti - do prve priložnosti še nekako gre in ima človek še občutek, da pa ne bo uhajal. Ko si pes v svoji glavi 'prvič odpre vrata', je konec. Potem imamo na izbiro: a.) dogproof ograja, b.) nekajkrat večje napore vložiti v popravljanje napake ali 'dvoriščnega' psa nikoli več ne bomo imeli, c.) pristanek psa v pesjaku ali na ketni.

Psu na neograjenem dvorišču ne grozijo samo nevarnosti s strani sosedov, torej batine, strup in podobno. Grozijo mu tudi avtomobili. Argument, da se tam vozijo samo sosedi, je bučka, saj poznamo nekaj zgodb, ko so pse povozili lastniki na svojih dvoriščih. In ne samo to, pes brez nadzora ogroža druge - lahko sosed na cesti (tudi na vaški ali res orto lokalni) pade s kolesom, ko mu prišiba izza grma vaš pes, lahko se pri tem poškoduje, poleg redne kazni za psa brez nadzora vas lahko še toži in lahko boste celo življenje plačevali odškodnino za njegove poškodbe ... Domišljija naj dela na polno, pa si vseh variant, ki se lahko zgodijo psu, ki ima prost izhod, nikoli ne boste mogli izmisliti.

Povsem narobe je predstava iz zgodb, filmov, svojega ali življenja drugih lastnikov, ki jih poznamo ali se jih spomnimo iz preteklosti. Sploh ponavadi neverjetno idealiziramo izkušnje iz svojega otroštva. Vem, ker to počnejo tudi moji otroci, ob čemer vedno znova pozabijo, kdo se je s psi v resnici ukvarjal, da so oni lahko skupaj počeli karkoli. Varovanje tujega psa nikakor ni enako kot skrb 24/7/365 za lastnega psa, ki vsebuje vzgojo, vzgojo, vzgojo, vsakodnevno rutino, veterinarje, oskrbo med boleznijo, pa varstvo, ko gremo na dopust, odgovornost, ko pes povzroči škodo v družini ali drugim ... Ko gledate tujega psa, kako se igra z otrokom, kako lepo spremlja lastnika na sprehodu ali kako mirno leži na neograjenem domačem dvorišču, ne vidite in se ne zavedate, koliko ur vzgoje in treningov ter kakšna medsebojna interakcija med lastnikom in psom je bila vložena v preteklosti in je verjetno tudi naprej vsak dan.

Nekako mi ne gre skupaj tole: otroku bi privzgojili ljubezen do živali tako, da bi njegovega/vašega psa privezovali pred hišo ponoči in ko ne bi imeli časa? Psa bi pustili na verigi (vrvica ponavadi pač ne zadrži psa, če želi oditi) in od njega pričakovali, da se bo igral z otrokom, ko bo vam pasalo in ko ga boste z verige sneli? Glede na svoje, nekaj 10-letne izkušnje življenja s psi in vmes tudi dvema otrokoma, si tega preprosto ne znam predstavljati.

Za začetek bi predlagala, da najprej razčistite sami s seboj (cela družina), koliko ste v psa pripravljeni vložiti, pa tudi, koliko ste pripravljeni vložiti v otroka, da bo bivanje s psom uspešno. V vsakem primeru, ali kupite psa pred rojstvom otroka ali po njem, sta za uspešno sobivanje vzgoja obeh (ne samo psa) in nadzor nad obema nujna. Otroci in psi ne postanejo prijatelji, ki jih lahko prepustiš skupnemu odraščanju, kar sami po sebi. Še posebej ne, če je pes zunaj.

[uraa]

Psu je dosti bolj pomembna prisotnost človeka kot pa to, da ima ''čim več prostora in tekanja za igro''.
Imam izkušnjo, kakšen odnos lahko vzpostaviš, če pes biva v boksu in če je pes zraven tebe, v stanovanju/hiši. Čisto druga zgodba in dokler tega ne doživiš, si lahko misliš, da se samo pretirava in nabija.

Tudi moja mama je prej ves čas govorila, da ''pes pa res ni za v stanovanje''. Po kakšnem tednu dni je spoznala, kako zelo se je motila.