Behaviorizem in kinologija

[Lanabela]

Vse, kar mi je znano od Piageta se nanaša na psihologijo  ne etologijo, pa eno skrajno čudno evolucijsko teorijo je ven spravil. je pa zanimiv.

[Lanabela]

Sem opazila da mi je pri sporočilu a prejšnji strani izpadlo pojasnilo za tiste tri linke, Na njih strokovnjaki in "strokovnjaki" ki jih je Nikomah v prvem sporočilu označil za "behavioriste" odgovarjajo na razna vprašanja, lepo se lahko vidi  njihovo področje dela. In med kupom navlake se včasih celo najde kaj koristnega.

[Lanabela]

Po mojih opažanjih je ta mentalni potencial psa zelo velik. Ker mi znanstveno izražanje ne gre najbolje od rok, bom raje dala kakšen konkreten primer.
Recimo: Zjutraj popijem kavico, grem malo ven iz sobe, medtem psica ukrade stekleno dozo s sladkorjem in jo skrije. pridem nazaj, psica se obnaša kot da ni nič, jaz ne opazim da manjka doza sladkorja, grem od doma, psica še malo počaka, potem gre iskat dozo, jo odpre, poje ven sladkor. (no zgodba se nadaljuje, ker ne doseže do dna steklo zdrobi in si poreže jezik, ampak to je že dodatek). Po moje je psica 1. vedela, da ne sme vzeti nič z mize, zato je počakala, da sem šla ven. 2. vedela je, da ji bom, ko bom prišla nazaj sladkornico vzela, če jo bom videla, zato jo je skrila. 3. iz izkušenj je vedela, kdaj bom šla od doma + dodala je še nakaj časa za vsak slučaj, če bi mogoče slučajno prišla nazaj. 4. poleg vsega se je še pretvarjala
Podobna, še čisto frišna: zjutraj psica mimo mene  pretihotapi v vežo ježa, ga skrije v omaro, vse ostale psice so zraven in vedo kaj se je zgodilo, normalno pojedo zajtrk, nobena niti ne pogleda proti omari, ko odnesem pete, pa se začne zabava z ježem. velja isto kot v prejšnjem primeru + medsebojno sodelovanje - pretvarjajo se vse skupaj, potem se vse skupaj tudi igrajo. tukaj se mi je najbolj zanimivo zdelo ravno to, da se nobena ni prenaglila, da bi prva dobila  ježa, dokler nisem šla od doma.

Po moje zadeva zahteva celo nekaj malega abstrakcije.
primerov kolikor češ, ampak v nekih kontroliranih laboratorijskih pogojih pa kaj takega ne bi šlo. 

[deteljica]

Po moje zadeva zahteva celo nekaj malega abstrakcije.
primerov kolikor češ, ampak v nekih kontroliranih laboratorijskih pogojih pa kaj takega ne bi šlo.

Ja jaz imam primer dolgoročneg anačrtovanja in abstrakcije pa še kontroliranj anagonov zraven.
Moj samec se je z leti naučil ,da gonečo psico odstranim iz skupnega boksa, takoj ko pokaže zanimanje zanjo.
Tako se je pri njegovih osmih letih odločil ,da ne bo pokazal zanimanja za gonečo psico tako ,da bi kdo lahko to opazil- nič poponoma nič . Nikoli na sprehodu ali ko sem bila priostna jaz ali kdorkoli od znacev ali mimoidočih - pes in psica se nista zanimala drug za drugega. zato sem spregledala zčetek gonitve ,ki je bila z amojo psico itak  tipično neopazna. Ampak psica je bila potem breja. Kar pomeni,da sta na skrivoma le imela veselice.
Naj poudarim, d aj esicer samec prejšnje gontve zelo natančno opozoril na predgonitev in potem stopnjevano na gonitev s pozornim dvorjenjem in spremljanjem psice v njeni senci, ko pa so se bližali pravi dnevi je paril vse po vrsti- vključno s kočo in sedeži avtomobila.
Da ne bi kdo mislil ,da je bilo to zaradi zmanjšanega nagona ob večji starosti - do tujih psic se je tudi takrat  in se še sedaj pri 14 letih vede skrajno pohotno.

[Marjetka]

Mislite, da je pes sposoben pomisliti: "Joj, zakaj nisem rajsi clovek?" 

[Nikomah]

Ja jaz imam primer dolgoročneg anačrtovanja in abstrakcije pa še kontroliranj anagonov zraven.

Jaa, saj to gre pravzaprav eno z drugim... To je ta kompleksna mentalna slika "ineligentnih" bitij. Prilagajanje svojega vedenja je torej tudi znak "ineligentnosti"- in po tej logiki pridemo do tega, da so "inteligentna" prav vsa živa bitja...
Seveda pa mi govorimo še naprej o psih

[Nikomah]

Lanabela, tvoji primeri so zelo ilustrativni (in zabavni)
In tole:

Pri komunikaciji z živalmi je problem v povsem drugačnem načinu razmišljanja, poenostavljeno rečeno, mi razmišljamo v pojmih, živali v slikah. Pri psu konkretno je problem še v tem, da so te "slike" večinoma na podlagi voha in ne vida. Poleg tega smo ljudje v primerjavi z živalmi zelo slabi opazovalci. Prav značilno je, da pri komunikaciji z živaljo, ki jo imamo za nižje razvito od živali pričakujemo, da se bo ona naučila našega jezika (vsaj kašne besede), mi pa pogosto spregledamo najbolj očitne pasje "besede".
Ali ste opazili, kako psi svoje signale pretirano poudarjajo, kadar skušajo kaj po svoje dopovedati človeku? Prav tako kot mi skušamo psu kaj vcepiti v glavo s kratkimi, jasnimi povelji.

, se mi zdi odličen razmislek!
Se ti ne zdi, da lahko na podlagi tvojih opisov sklepamo, da pasjo mentaliteto sestavljajo praktično vsi ("višji")kognitivni procesi, ki so lastni človeku? Če jaz na hitro razmislim, ne najdem manjkajočega...
Edino, kar si upam z gotovostjo trditi, je, da se psi (živali) ne zavedajo lastne smrtnosti in s tem tudi ne razmišljajo o smislu bivanja. (kar implicira tudi dejstvo, da nimajo metafizičnih predstav, torej da ne razmišljajo o "presežnem" - o Bogu in takem).
Živijo bolj po budističnih načelih - tu in zdaj. 

Pes po moje niti slučajno ne pomisli, kako bi bilo fino biti človek. Ne razmišlja na tak način. Se mi pa vse bolj dozdeva, da je pes prav tako kot človek prepričan, da se vse na svetu dogaja ravno zaradi njega.

Jasno!...  ...