Dilema

[čarka]

Moj odgovor bo zelo kratek 
Pri 2 (pre)malih otrocih, ki verjetno najbolj navijata za psa, možu, ki očitno res ni ZA, ker takega psa, kot si ga on zamišlja, ni, je odgovor nikar  , v dobro vseh 

[Pepsi]

Se pridružujem mnenju čarke in mameF. Nikar psa! Mogoče kdaj kasneje, ko bodo razmere drugačne.

[bamfel]

Ob tem zapisku mi je prišlo na misel predvsem to, da boš sama zelo težko skombinirala sprehode medtem, ko bodo otroci zaradi viroz mogli biti notri.
 Brez popolne podpore partnerja je res loterija posvojiti psa. Se bo strinjal, da pelješ psa na sprehod, on bo pa čuval otroke? Kljub temu, da ste lahko veliko zunaj skupaj, so dnevi, ko otroci ne morejo ven.
Kaj če bo pes neka hiperaktivna bombica? Kdo jo bo krotil?
Sama sem bila v situaciji, ko sem posvajala psa. Odraslega, z izdelanim karakterjem nisem upala kombinirati z otroci, pri mladiču pa res ne veš, koliko gibanja bo potreboval, ko odraste.
 Moj brat je posvojil mladička. Če bi to psičko imela jaz, bi jo bila prisiljena vrniti v zavetišče, ker štiri ure dnevno nisem sposobna nameniti psu in samo psu. Niso heci vse to breme sprejeti na svoje rame. Če ni popolne podpore v družini, se sama niti slučajno ne bi vrgla v tak podvig. Dolgo sem si želela psa, pa smo čakali na ustrezen dan. In je prišel. In mi ni žal. Prej bi bilo prezgodaj, pozneje prepozno. Je pa včasih težko čakati.
Srečno.

[bamfel]

Sicer je idealno, če so vsi člani družine skladni in se med seboj podpirajo. Vendar ne živimo v idealnem svetu in po mojih izkušnjah se psa nikakor ne sme vzeti k hiši, če je proti gospodinja. Če se ne strinja oče, pa ni tako hudo (itak vse neprijetno delo s psom pade na gospodinjo, mogoče kaj malega na otroke). Psi, tudi mladiči, sploh niso nebogljeni in ponavadi zelo hitro omehčajo trmaste dedce.

Če ima pes ustrezen karakter, to drži. Vsekakor pa bi taka gospodinja ob neustreznem psu ostala popolnoma sama za vse. Tudi prepiri se potem lahko vlečejo v nedogled. Otroka ima pa tudi še premajhna za pomoč.