DALMATINEC - predstavitev pasme

D A L M A T I N E C

NA SPLOŠNO O PASMI DALMATINEC

Dalmatinec je srednje velik pes, katerega osnovna barva je bela z značilnimi črnimi ali rjavimi (jetrnimi) pikami. Dlaka je kratka, trda, gosta, gladka in svetleča. Izredno skladno grajen in mišičast pes, pri teku hiter in vztrajen. Po značaju je bister, prijazen, vdan, zelo prilagodljiv, inteligenten, čuječ, uravnovešen in družaben pes. Je prijeten pes z dobrimi naravnimi zasnovami. Značilnost dalmatincev je tudi izjemen smisel za čistočo. Uporaben je predvsem kot družinski pes ali spremljevalec, saj je zelo umirjen in se dobro prilagodi tudi življenju v stanovanju, vendar je hkrati tudi zelo aktiven pes in ga je zato treba v tem primeru voditi vsaj na dolge sprehode. Dalmatinec potrebuje ogromno gibanja in če mu le tega primanjkuje, postane nesrečen in težaven za okolico.

KLIP- Multipla Key To My Heart Foto: Mojca Fabjan

Posebnost dalmatincev je, da se skotijo popolnoma beli in šele po tednu ali dveh dobijo prve pikice, ki vsaj približno nakazujejo, koliko bo opikan kot odrasel pes. In še ena zanimivost – ko je dalmatinec vesel, se smeji.
Povprečna življenjska doba dalmatincev je od 11 do 13 let, nekateri pa doživijo tudi 15 ali 16 let.
Plečna višina samcev se giblje od 56 do 61 cm, pri samicah pa od 54 do 59 cm.

SENA si ogleduje svoj zabojnik za kotitev Foto: Stanko Zorec

ZGODOVINA

Strokovnjaki se strinjajo, da gre pri dalmatincu za zelo staro pasmo, vendar se ne morejo zediniti o njegovem izvoru. Prve slike, kipi in gravure dalmatinca so se najprej pojavile v Evropi (grške freske), Aziji in Afriki (egiptovski reliefi). Velikokrat so bili psi najdeni v raznih potujočih ciganskih taborih, tako da je težko določiti domovino dalmatinca, vendar pa je njegov zunanji videz nespremenjen že tisočletja.

Med 15. in 18. stoletjem so ga imenovali tudi »bengalski brak«, po čemur lahko sklepamo, da so njegovi predniki prišli iz Indije. Cerkveni zapisi iz 14. stoletja in iz leta 1719 uvrščajo izvor tega psa v mediteranske države. Znane so tudi slike italijanskih slikarjev iz 16. stoletja, na katerih so upodobljeni dalmatinci in sicer v spremstvu plemičev.
Italijanski zoolog Aldrovandi je v 16. stoletju prvi omenil psa, ki je bil podoben današnjemu dalmatincu.

SENA - Multipla ExpressYourSelf na dan kotitve Foto: Stanko Zorec

Nekateri strokovnjaki trdijo, da pes dalmatinec izhaja iz Dalmacije. Vendar je tudi mnogo virov, ki so mu pripisovali najmanj dvanajst narodnosti in tega psa imenovali tudi »anglež«, »angleški kočijaški pes«, »gasilski pes«… itd..

Šved Carl Von Linne, ki je v 18. stoletju raziskoval domače živali, ga je smatral kot pasmo iz Dalmacije in ga je prvi poimenoval »dalmatinec« in tako je to ime ostalo, čeprav še danes ta povezava ni dokazana. Na osnovi primerjalne anatomije strokovnjaki sklepajo, da pripada ta pasma praobliki lovskih psov in sicer imenovani »canis familiaris intermedius« - pepelnati pes, ker so bili njihovi ostanki pogosto najdeni v odlagališčih pepela.

Pravkar poleženi Senini mladički Foto: Stanko Zorec

Prav tako so ga uporabljali kot ovčarskega psa, vendar je bil odličen tudi v boju proti podganam in drugi golazni. V 19. stoletju se je izkazal kot izredno zdržljiv spremljevalec in varuh poštnih kočij s konjsko vprego pred cestnimi roparji. Velikokrat so ti psi tudi spali skupaj s konji v hlevih. Na pomembnih umetninah pa so dalmatinci skoraj vedno naslikani v družbi plemičev in konj. Bogataši do si v tistih časih zlahka privoščili dalmatince, da so jih zvesto spremljali med vožnjami s kočijo.

Dalmatinci so bili znani kot neustrašni spremljevalci gasilcev pri gašenju požarov in zaščitni znak marsikatere gasilske postaje. Lovci so ga uporabljali kot ptičarja, slednika, prinašalca in pri lovu na merjasce. Zaradi izvrstnega spomina in dobre učljivosti je veliko nastopal v cirkusih. Njegove sposobnosti so botrovale, da je bil skozi celo zgodovino vsestransko uporaben pes.

Mladički pijejo mleko pri mami Seni Foto: Stanko Zorec

SPLOŠNI VIDEZ

Glava:

Glava je dolga, na vrhu delno ploščata, delno zaobljena z dobro izraženim stopom ter v sorazmerju s telesom. Na glavi je dobro označeno čelno kolence, dolg in močan gobec ne sme biti koničast. Koža na glavi ne sme biti nagubana. Na videz je dalmatinec pozoren in inteligenten ter nakazuje trden značaj. Oči so bistre, srednje velike, okrogle in temne (če so pike črne) ali jantarjeve barve (če so pike rjave ali jetrne). Enako velja za barvo robov vek. Modre oči so velikokrat znamenje gluhosti. Čobi sta tesno ob čeljustnicah. Zobje, ki morajo biti popolni, tvorijo škarjast ugriz. Smrček je črn (pri črnih pikah) ali rjav (pri rjavih ali jetrnih pikah). Dolžini gobca in vrha lobanje sta približno enaki. Visoko nastavljena srednje velika ušesa v obliki črke V (z zaobljeno konico) visijo tesno ob glavi. Ušesa so tanka, na dotik pa nežna in gladka.

Približno 2 tedna stari Senini mladički Foto: Stanko Zorec

Vrat:

Vrat je dolg in gladko prehaja v ramenski del. Zgornja linija vratu je rahlo vzbočena, koža na vratu je priležena.

Trup:

Hrbet je širok in mišičast, ledveni del precej razvit. Prsni koš je globok, prostoren in zmerno širok. Rebra so dobro obokana. Trebuh je mišičast in srednje pritegnjen. Ledveni del je kratek, mišičast in rahlo vzbočen. Pleča so položna in mišičasta in lepo prehajajo v prednje noge.

Senini mladički pri 3 tednih Foto: Stanko Zorec

Rep:

Rep je naraven podaljšek hrbta in ni nameščen prenizko. Je srednje dolg, šilast in s širokim korenom. Pri gibanju je rep rahlo usločen, ne sme pa biti zvit. Rep naj bi bil posut z drobnimi pikami.

Luna na morju Foto: Špela Boljka

Prednje noge:

Prednje noge so od vseh strani ravne. Plečnica je tesno vezana na prsni koš, pleča so mišičasta. Podlahet je pokončna in ravna, dlan je tudi pokončna, a nežna. Šape so mačje (vzbočeni in prilegajoči prsti).

Zadnje noge:

Ozka in izrazito mišičasta stegna, stopala so krepkejša od dlani. Sklepni koti so prej strmi kot položni.

PIKA spi na svoji igrački Foto: Štefan Lončar

Dlaka:

Dlaka dalmatincev je po celem telesu trda, gosta, kratka in priležena.

Barva:

Osnovna barva je bela. Dalmatinci so lahko posuti samo s črnimi ali samo z rjavimi pikami. Pike morajo biti čimbolj okrogle, približno 2-3 cm velike in se ne smejo prelivati med seboj ali pa tvoriti madežev. Po telesu so pike večje kot na glavi, repu in nogah.

Napake:
-   večbarvne pike hkrati
-   pike, ki tvorijo madeže
-   rjave pike, ki so blede ali celo rumene
-   prenežna ali prekratka glava
-   premalo priležena uhlja
-   pomanjkljivo zobovje
-   nadgrizavost
-   podgrizavost
-   nepopolno spolovilo
-   telesna višina več kot 62 cm

Klip Foto: Mojca Fabjan

ŽIVLJENJE Z DALMATINCEM

Dalmatinec je primeren za hišnega ljubljenčka ali spremljevalca, pa tudi za razna tekmovanja, kot je na primer agility. Ker je inteligenten pes in zelo vdan svojemu »človeškemu« krdelu, ima zelo rad človeško družbo. Poleg tega velja tudi za zelo čistega psa in nima značilnega pasjega vonja. Včasih je problem le, ker vsakodnevno izgublja dlako, kar pa lahko ublažimo z rednim krtačenjem. Dalmatinci imajo zelo kratko dlako in so občutljivi na pretiran mraz ali hudo vročino.

JOHNY Foto: Jasmina Juvančič

To je občutljiva pasma, ki okrog sebe potrebuje človeško družbo. Dobesedno uživajo v pozornosti in ljubezni svojih lastnikov. Pri dalmatincih, ki so privezani na verigah in prepuščeni sami sebi, pride do vedenjskih motenj. Torej se nikakor ne smemo odločiti za dalmatinca, če se nimamo namena ali časa ukvarjati se z njim, kar pa seveda velja tudi za druge pse.

Sena Foto: Stanko Zorec

Dalmatinec mora biti s svojimi ljudmi, pa naj bo to kjerkoli: v hiši, stanovanju, na kmetiji… - pomembno je, da ima dovolj gibanja in pa seveda pozornosti. Najbolj idealno je seveda ograjeno dvorišče, po katerem se pes prosto giblje, vendar moramo vseeno poskrbeti še za najmanj dva dolga sprehoda dnevno, da zadostimo njegovi potrebi po gibanju. Če mu ne omogočimo dovolj dolgih sprehodov z igro, se velikokrat zgodi, da si tak pes vzame »svobodo« sam in postane nepoboljšljiv raziskovalec okolja (brez našega nadzora, seveda).

Problem je le, ker gredo dalmatinci na potepe tako daleč, da se največkrat, kljub dobremu vohu, preprosto izgubijo. Mnogo nesreč se zgodi, ker v nepravem trenutku stečejo čez cesto. Zato je pomembno, da je pes vedno pod našim nadzorom in da mu na ovratnico namestimo obesek, na katerem je naša telefonska številka.

MOND Foto: Petra Kozin

ODLOČITEV ZA DALMATINČKA

Če se odločimo za dalmatinca, moramo najprej dobro spoznati pasmo iz knjig. Ni dovolj le, da je všeč otrokom, ker so gledali risanko »101 dalmatinec«. Ko kupiš žival, prevzameš veliko odgovornost za njeno zdravje in življenje. Tudi dalmatinček ni igrača, poleg tega hitro raste in kaj kmalu ni več podoben tistim štručkam iz risanke. V veliko primerih otrokom potem ni več zanimiv, starši nimajo časa zanj in tako žalostno konča v kakšnem zavetišču ali pa kar na cesti. Res je, da dalmatinec ni primeren pes za družine z majhnimi otroki, ker jih v svojem navdušenju lahko poškoduje (udari z repom ali prevrne) – dalmatinci namreč dobesedno obožujejo otroke. Poleg tega pa moramo poskrbeti tudi za to, da otroka naučimo, da psa ne draži in ga ne sili v neprestano igranje – majhni psi namreč nujno potrebujejo miren kotiček za počitek. Nikar ne kupujmo dalmatinčka otrokom zato, ker bi jih želeli naučiti odgovornosti, saj niso sposobni sami skrbeti za psa. Seveda pa ga tudi nikoli ne kupimo nekomu za darilo!

Ko kupujemo dalmatinca, naj bi si ogledali čimveč legel. V teoriji je to lahko, vendar je v Sloveniji povprečno le 5 rodovniških legel na leto. Pri nas se namreč nikoli ni poznala popularnost Disneyevega filma, kot se je to zgodilo v Ameriki. Prav tako moramo pred nakupom vedeti ali želimo imeti družinskega psa ali psa za razstave. Vendar je tudi tu težava, če se odločimo za razstavnega psa – pri osmih tednih, ko ga bomo prevzeli, ne moremo vedeti, ali se bo res razvil v takega lepotca, kot nam je zagotovil vzreditelj. Zato je dobro, da obiščemo več razstav, kjer si bomo lahko ogledali čimveč rodovniških psov in bomo lažje znali presoditi, kakšne potomce lahko pričakujemo. Pri vsem tem pa je zelo dobro, da poznamo tudi njihov standard.

LUNA Foto: Špela Boljka

Ponavadi si želimo tudi psa, ki bi imel nek določen, zaželen temperament. Temperament dalmatinca je odvisen od njegovega genetskega zapisa in pa seveda okolja, v katerem živi.
Lahko se seveda odločimo, da bomo kupili že odraslega dalmatinca. Zaradi njegove prilagodljivosti bo verjetno trajalo le teden ali dva, da se bo popolnoma vživel v našo družino. Prednost pri nakupu odraslega psa je tudi njegova čistoča in pa to, da je že zdavnaj minilo obdobje žvečenja in grizenja vsega, kar je na dosegu. Poleg tega odrasel pes mogoče obvlada že nekatere stvari, kot so: naučen je, da ne laja; da se ne vzpenja na fotelje, kavče in postelje; da ne skače po ljudeh… ali pa ima celo opravljeno malo šolo in pa druga šolanja za pse. Tudi našo odsotnost (služba, šola) bo tak pes lažje prenašal kot mladiček.

Nadalje se moramo odločiti, ali bomo kupili samčka ali samičko. Če želimo imeti legla, se bomo odločili za samičko. Nekoliko bo treba seveda popaziti nanjo v času gonitve, vendar so samičke že po naravi bolj nežne in vdane kot samčki. Če bomo vzeli samčka, se zna zgoditi, da se bo treba odpovedati čudovitim cvetlicam v vrtu – pri uriniranju namreč samci dvigujejo nogo in velikokrat markirajo prav po rožah in okrasnem grmičevju. Poleg tega je možno, da postanejo v času gonitve psic v bližini dobesedno bolni od ljubezni ali pa celo večkrat pobegnejo od doma. Sicer pa je pri dalmatincih zelo zanimivo to, da so samci večkrat bolj mirni in nežni kot samice, samičke pa bolj čuvajo svoj teritorij kot samčki.

SORA in Simona Foto: Simon Premrl

Dalmatinec je zelo prilagodljiv pes, vendar moramo biti pri odločanju za nakup tega psa vseeno pozorni še na nekaj stvari. Predvsem ne smemo imeti prevelikih pričakovanj do njega. Mogoče smo si zamislili mirnega, nežnega in tihega psa? Ali pa bi radi z njim nekoč tekmovali in potrebujemo takega živahnega? Mogoče živimo sami in nas je strah, pa bi potrebovali dalmatinca, ki bi bil tudi malo čuvaja? V tem primeru je pa sploh priporočljivo, da vsaj enkrat vidimo bodoče starše našega mladička, saj se njihov (še posebno očetov) temperament prenaša na mladiča. Seveda lahko s pravilno usmerjeno vzgojo še vedno spreminjamo vedenje psa do nas, do drugih ljudi in živali ter do ostale okolice, ampak osnovni značaj psa ostaja bolj ali manj nespremenjen.

SENA Foto: Stanko Zorec

Če se bomo pri izbiri malega dalmatinčka pravilno odločili, bomo dobili zvestega, hvaležnega in idealnega spremljevalca v našem življenju.
Bolje je, da se odločimo za rodovniškega psa, ker v tem primeru vemo, kakšen bo njegov izgled, značaj (ki je več ali manj značilen za vse dalmatince), življenjska doba, na kaj moramo paziti pri prehrani, za kakšne bolezni je pes bolj dovzeten…itd. Tako bomo tudi lažje poskrbeli za vse njegove potrebe in pravočasno opazili, če bi se pojavil začetek katere od bolezni, nevarne za dalmatinčke.

Veliko ljudi prepričajo v nakup nerodovniških dalmatincev vzreditelji, ki parijo svoje psice iz čudnih razlogov. En razlog je, da želijo dobiti nazaj denar, ki so ga vložili vanjo ali celo, da želijo svojim otrokom pokazati, kako nastane »čudež življenja«. Taki vzreditelji pasme ne poznajo dovolj, da bi znali najti primernega samca za svojo psičko. Velikokrat pa sta samec ali samica zaradi določenih hib ostala brez vzrejnega dovoljenja, kar pa seveda nevestnim vzrediteljem ne preprečuje, da takšnih psov ne bi parili naprej. Rezultat takšnih paritev pri dalmatincih so največkrat gluhi mladiči. Ostale nepravilnosti se namreč pokažejo kasneje (težave z urinarnim sistemom, displazija kolkov.. itd.)

LOTTI Foto: Tanja Pevec

Ko je naš mladiček končno doma, prevzamemo vso skrb in odgovornost za njegovo zdravje in vzgojo. Dalmatinčke zlahka naučimo osnovnih povelj in že pri treh mesecih so navdušeni, če lahko kaj pokažejo – seveda v zameno za priboljšek. Navajanje na čistočo tudi ni težko, pomembno je le, da našega mladička odnesemo ven po hranjenju in ko se zbudi. Za zunaj opravljeno potrebo ga seveda navdušeno pohvalimo in nagradimo in tako smo tudi mi kmalu nagrajeni s kužkom, ki kar sam steče k vratom, ko čuti, da je čas za potrebo.

Pri dalmatincu velja pravilo, da ga moramo nagraditi za pravilno opravljene stvari, nikoli pa ga ne smemo kaznovati, če je naredil kaj narobe. Ker so dalmatinci inteligentni in imajo zelo dober spomin, še po več letih ne pozabijo prizadejane krivice.

Dobro je, da si za našega dalmatinčka nabavimo kovinsko ali plastično kletko, v kateri bo varen tudi takrat, ko ga ne bomo mogli nadzorovati. Sicer pa imajo vsi psi nagon po brlogu in prav tako zatočišče bo ta kletka predstavljala za psa.

Pripravljen na igro Foto: Mojca Fabjan

NEGA DALMATINCA

Nega našega psa mora biti vsakodnevna in skrbna. Z nego namreč krepimo stik med nami in psom. Tako se bo naš dalmatinček počutil in pa tudi izgledal lepši in bolj zdrav. Ponavadi psi uživajo pri krtačenju in negi nasploh. Dalmatinci nimajo značilnega vonja po psih, zato ga lahko okopamo le nekajkrat na leto in še to takrat, ko je res zelo umazan. Drugače pa ga je priporočljivo zvečer najprej skrtačiti s ščetko za kratko dlako, potem pa obrisati z brisačo, ki smo jo namočili v vodo, v katero smo kanili malo najbolj nežnega otroškega šampona ali pa jabolčnega kisa. Kis prežene s kože dalmatincev kakšne neprijetne vonjave, hkrati naredi dlako svetlečo, pomaga pa tudi pri preprečevanju alergij, ki so pri dalmatincih pogoste.

Mond Foto: Petra Kozin

Proti klopom, bolham in garjam se najbolj obnesejo ampule, katerih vsebino psu nakapljamo med dlako na hrbtni strani vratu. Lahko pa seveda uporabimo posebno ovratnico, le da ponavadi odganja samo bolhe, ne pa tudi klopov.

Priporočljivo je, da našemu psu pristrižemo kremplje vsaj enkrat na teden. Tako preprečimo, da bi postali kremplji predolgi in da bi ga ovirali pri hoji. V krempljih se namreč nahaja živec in paziti moramo le, da ga pri striženju ne ranimo – posledica je močna krvavitev in bolečine. Ponavadi imajo dalmatinci bele kremplje in je ta živec lepo viden. Če redno krajšamo kremplje, se živec počasi umika. Psi nad krajšanjem krempljev ponavadi niso navdušeni. Najboljše je, da kupimo posebne klešče z rezilom, ki krempelj lepo odreže, ne da bi pri tem povzročile pritisk na živec.

Ušesa mu moramo pregledati in očistiti enkrat tedensko. Če so zelo umazana, lahko na paličico za ušesa nakapamo malo nežnega otroškega olja in tako lažje odstranimo umazanijo iz njih.

Zamišljen pogled Foto: Mojca Fabjan

Pazimo, da se našemu ljubljenčku ne prične na zobeh nabirati zobni kamen. Dati mu moramo dovolj umetnih ali govejih kosti, posebnih kosti za nego zob ali pa posušenega črnega kruha – vse to pomaga, da si pes z grizenjem odstranjuje obloge na zobeh. Paziti moramo le, da mu ne damo piščančjih kosti, ker se lomijo pod ostrim kotom in tako lahko poškodujejo sluznico v prebavnem traktu našega psa.

Pomemben je tudi zunanji videz in obnašanje našega psa – dalmatinci so že na pogled veseli in živahni. Če naš dalmatinec ne izgleda tako, ali pa je mogoče na videz predebel ali presuh, ali pa nima apetita, lahko že pomislimo, da je z našim psom nekaj narobe. Če bomo pazljivi na take znake in takoj ukrepali, bomo ugotovili, da je dalmatinec pes, za katerega ni težko skrbeti.

Lotti Foto: Tanja Pevec

ZDRAVJE

Ko izberemo dalmatinca, se moramo zavedati, da obstajajo nekatere hibe in bolezni, ki so značilni za to pasmo psov (pasemska predispozicija). Naštela bom nekaj takih težav in kako se spopademo z njimi.

Gluhost:

Dedna gluhost se pojavlja pri približno 12% dalmatinčkov. Pravijo celo, da ni niti ene linije dalmatincev, ki ne bi dala vsaj enega gluhega mladiča. Problem je, da imajo lahko gluhe potomce celo psi, ki normalno slišijo. Vestni vzreditelji z BAER (Brainsteam Auditory Evoked Response) testiranjem ugotovijo pravilen sluh psa in gluhih psov ne vzrejajo. Prav tako testirajo tudi mladičke in le tako so lahko kupci prepričani, da njihov pes sliši na obe ušesi. Zelo pogosto se namreč dogaja, da dalmatinec sliši le na eno uho. Ker tak mladiček nima orientacijskih težav, ko ga pokličemo, včasih napačno sklepamo, da je z njegovim sluhom vse v redu. Takega psa lahko v celem leglu odkrije le strokovnjak. Ravno zato takih psov ne bi smeli vzrejati, saj se gluhost dedno prenaša na potomce. Dokler ni bilo BAER testov, so lahko pri dalmatincih ločili le pse, ki slišijo in tiste, ki so popolnoma gluhi. Problem pri gluhih dalmatincih je, da so včasih tudi nevarni za družino in okolico. Pri neprijetnih in nepričakovanih dražljajih večkrat refleksno reagirajo z ugrizom, saj se prestrašijo, še posebno med spanjem. O takih ugrizih poročajo ljudje, ki so sicer zadovoljni z gluhim dalmatinčkom.

Putika:

Kristali sečne kisline, ki se izločajo v sklepih, povzročajo to nevarno in boleče obolenje. Dalmatinci imajo namreč včasih probleme s presnovo beljakovinskih snovi. Pomaga dieta z manjšo vsebnostjo mesnih beljakovin.

Klip Foto: Mojca Fabjan

Kamni v sečnem mehurju in ledvicah:

To obolenje je bolj značilno za samce kot pa samice pasme dalmatinec. V primeru, da pride do formacije kamnov v sečnem mehurju, jih samice lažje izločijo skozi urinarne poti. Včasih pa je potrebna operacija. Strokovnjaki so razvili kar nekaj zdravil in zdravilnih diet za preprečevanje formacije kamnov pri psih, vendar je kot zelo koristna pri tem problemu pokazala dieta na bazi pšenice, soje in koruze. Koristno je, da čimprej prepoznamo začetne znake teh težav, ker je kronična obolenja težko zdraviti. V laboratoriju lahko v urinu psa takoj odkrijejo drobne kristale, ob pravilnem zdravljenju pa lahko zaustavimo napredovanje te bolezni.

Problemi s kožo in dlako:

Razne alergije, ki se kažejo v problemih s kožo in dlako dalmatincev, se lahko poslabšajo v poletnih mesecih. Le redko lahko praskanje in drobne rdeče pikice pripišemo npr. bolham ali pa alergiji na pike komarjev. Kot najbolj primerna hrana za dalmatince, ki imajo probleme s kožo, se je izkazala mešanica suhe ovčetine, riža in zelenjave. S pravilno prehrano lahko namreč kožne težave zelo omilimo ali celo odpravimo.

Do alergij sicer lahko pride tako, da pes vdihne cvetni prah, da se alergen prenaša s slino ob ugrizu bolh ali pa da pride njegova koža v stik z nekimi drugimi dražečimi dejavniki. Včasih je razlog za alergijo tudi stres, ker se pri tem tvori povečana količina steriodnih hormonov. Včasih pa povzročita alergijo tudi vlažnost in vročina zraka. Psu lahko pomagamo tako, da ga z raznimi pripravki zaščitimo pred bolhami, uporabljamo posebne šampone za občutljivo kožo in jih ne kopamo prepogosto.
Po nekaterih podatkih naj bi bilo približno10% alergij pri dalmatincih reakcija na hrano, ostalih 90% pa posledica vdihovanja cvetnega prahu in drugih alergenov.

Displazija kolkov:

To so degenerativne spremembe v kolčnem sklepu in nagnjenost k tej bolezni je dedna. Prizadeti so predvsem mladi in hitro rastoči psi večjih pasem. Anomalija kolčnega sklepa nastane zaradi nesorazmerja med prehitro rastjo okostja in mišično maso. Če se značilno šepanje psa pojavi pred njegovim 6. mesecem, je ta bolezen zagotovo dedna. Šepanje po 6. mesecu pa pomeni, da so lahko za displazijo krivi tudi drugi dejavniki, kot na primer hranjenje mladiča s preveč energijsko in beljakovinsko hrano ali pa prevelika telesna obremenitev. Nekateri psi ne kažejo znakov displazije tudi takrat, ko so odrasli. Displazijo lahko najbolj zanesljivo ugotovijo z rentgenskim slikanjem kolkov pri 12. mesecih. Psa zdravimo z analgetiki, kortikosteroidi in počitkom, za težje primere pa preostane operacija.

Sora lovi snežno kepo Foto: Simon Premrl

ŠOLANJA DALMATINCA

Ker želimo imeti psa, ki bo socializiran in lepo vzgojen, moramo seveda poskrbeti za vzgojo in šolanje. Ker je dalmatinec zelo inteligenten in samosvoj, potrebuje trdo in dosledno roko pri vzgoji – popuščanje se namreč pri tej pasmi ne obnese. Za začetnika je skoraj nujno, da s svojim psom obišče malo šolo in kasneje še kakšen tečaj šolanja. Dejstvo je, da je potrebno tako bistre pse dodatno zaposliti, saj jih dolgčas in osamljenost ubijata. Poleg tega pa znajo ravno iz dolgčasa zakriviti kakšno škodo, saj želijo na vsak način pritegniti pozornost.

Pika Foto: Štefan Lončar

Včasih pomaga že, če ga že kot mladička vzamemo povsod s seboj, kamor je le mogoče, da ima čimveč stika z drugimi psi in ljudmi, predvsem pa z novo okolico, ki mu nudi nešteto informacij. Tako se bo navadil tudi na mestni hrup in na dotike drugih ljudi. Ko bo odrasel, vse podobne situacije zanj ne bodo predstavljale stresa.

Luna Foto: Špela Boljka

Za mojpes.net pripravila Mojca Fabjan.
Tekst in fotografije so avtorsko zaščiteni. Vsako kopiranje, ki ni v skladu s pogoji uporabe spletnega portala mojpes.net (točka 14), je strogo prepovedano.