Zgodba o Vii

[Iska]

Če vam samo za primer povem, da jo je moj zadnjič zjutraj peljal ven, in je bila še luna na nebu, prestrašeno je gledala luno in vlekla domov. Mislim a je to normalno al kaj

 
Lana ima podobne fore 
Grmenja se tudi ful boji in ga je povezala z dežjem, tako da jo včasih težko spravim ven na dež, čeprav ne grmi, pa ji ni problem bit mokra. Se moram prav delat, da ne opazim, da jo je strah in čez čas se ponavadi sprosti. So pa dnevi, ko bo vlekla nazaj domov in pika. Take so naše najljubše kosmate reve 

[viamia]

  mislim, da bi lahko sestavile kar en zelooo dol seznam neumnosti, ki se jih naši peskoti bojijo . In to naj bi bili neki potomci volkov. a si predstavljate že, da alfa samec volčjega krdela vsako jutro pregovarja in poskuša na vse načine da bi njegov volkec jedel. pa kaj še... No pri nas smo uvedli nagrado, če poje vse brikete . Ko sprazni skledo pride do mene, me mal pobeza, da grem pogledat, in če je prazna dobi priboljšek. kakšen višek razvajenosti

[luna7]

Hahaha, spat na pasji blazini....ampak! Ni slaba ideja!

[viamia]

Moj simpatičen sodelovec, labi Max.
  O kom pa ste vi mislili, da govorim? Res je en tak velik medo, nežna duša v ogromnem telesu. Via ga ne mara, ko ga je prvič videla ga je hotela ugrizniti v rep Najboljša je, ko me celo prevoha, ko pridem domov, stoji čisto pri miru in me samo šnofa.

[Mačja]

Ooo mama Via, a si ti gorska reševalka  ? da imaš take čedne sodelavce?? 

[viamia]

Helou, helou, mi se pa javljamo s dopusta  Končno smo ga dočakali. Do sedaj smo se malo sončili...


Pa malo senčili...


Potem me je pa včeraj znova presenetila človeška krutost, ki očitno res nima meja. Šli smo na izlet v mesto in, ko smo se vračali, je na razmeroma hitri cesti sredi ničesar, na ravnini, kjer vsi vozijo 100 in več nekaj skakalo po cesti. Tovornjak pred nami je zaviral in najprej sem pomislila srna. Ne. Premajhno je. Maček. Ne preveliko. In potem zagledava psa. Moj je hitro ustavil ob cesto, jaz sem tekla. K sreči, res sreči v tistem trenutku ni bilo nobenega avta, kuža pa se je odzval na moj klic in pritekl k meni. V tistem trenutku ko sem ga pograbila me je oblil mrzel pot. Mladiček je, star mogoče 2 meseca. Mala punčka, ki se mi je od strahu polulala po roki. Kaj pa zdaj. Ker na otoku ni zavetišča sva šla k veterinarju po nasvet, oni bodo že vedeli. Hvala bogu za pametne telefone in internet, ker v tistem trenutku nisem imela listka z naslovom s sabo. Veterinar pa tako, po dalmatinsko, sicer jo je pogledal, ker ima precej vneto oko, dal neke antibiotike in kortikosteroide v inekciji ter tabletke proti zajedalcem. Najbližji azil je v Splitu, kamor nama je ne priporoča peljati, niti v tistega v Šibenik. razmišljal je da bi jo imel on, ker naj bi bila nek Posavski gonič in bi jo uporabljal za lov. A ne, tale baba gre z mano v Slovenijo potem bomo pa že videli, kaj bo z njo. Če ji ne bom uspela najti dobrega doma bo pa ostala pri meni. Sicer nimam pojma kako bom to izvedli, glede da gre za mladička ampak tu sigurno ne bo ostala.

[SinM]

A ne, tale baba gre z mano v Slovenijo potem bomo pa že videli, kaj bo z njo. Če ji ne bom uspela najti dobrega doma bo pa ostala pri meni. Sicer nimam pojma kako bom to izvedli, glede da gre za mladička ampak tu sigurno ne bo ostala.