Potopis: Via in Toskana
Letos sva se končno odločila obiskati Toskano, kar sem si že dolgo želela. Kaj pa Via? ja seveda gre z nama, brez nje ni dopusta. In smo se odpravili na precej dolgo pot. Večkrat sem morala pogledati na zadnji sedež, ker je Via v avtu tako pridna, da me večkrat zgrabi panika, če je sploh še tam.
Pot je bila dolga, Via nič kaj navdušena
Ampak ko se zjutraj zbudiš v to lepoto je tudi dolga pot zanemarljiva
Plan kaj obiskati sem seveda že zdavnaj pripravila. Najprej so bile na vrsti Firence. Središče Toskane.Najprej smo porabili več kot uro da smo našli parkirišče. ker je gužva neznanska in parkirnih mest premalo, so se domačini očitno odločili, da se tretji pas lahko uporablja kot parkirišče, če si ti kam mudi. Saj vem, to je pač promet v večjih mestih. Še dobro da nisem jaz vozila, ker ne bi prišli nikamor.
Pasja ovratnica na vratu + oprsnica za vsak slučaj, povodec z dvojnim zapenjanjem ter rumen trakec za primer če Italijani vedo kaj je projekt "malo prostora prosim" in smo šli. To je moja oprema za "nevarne" situacije.
Mesto je fantastično in ti jemlje dih na skoraj vsakem koraku. Katedrala Santa Maria del Fiore (Duomo) navduši vsakega, še tako velikega laika umetnosti in zgodovine.
Starodavni most Ponte Vecchio.
Via se je v tej gužvi kar dobro obnesla, ampak malo se je sprostila šele ko smo se odpočili v bližnjem parku.
Naslednji dan smo se navsezgodaj zjutraj odpravili proti Pisi, da vidimo svetovno znani stolp.
Polje čudežev
Lucca, nadvse simpatično mesto. Stari mestni del obdaja široko 4 km dolgo obzidje, ki danes služi kot široka sprehajalna pot oz. kot en dolg ozek park. Tu sem prvič videla psa brez povodca. Glede na to kako me je skrbelo glede potepuških psov, moram reči da nisem videla niti enega, vsi imajo svoje kuže na povodcih, drekcov na cestah ni, in kar je še bolj zanimivo mislim da sem v vseh mestih videla le 2 prostoživeči muci. Nima pojma kaj so naredili z vsemi mački, ampak preprosto jih ni. V primerjavi z dalmatinskimi mesti, kjer se mačke kar gnetejo okoli lokalov z hrano. Lucca, s svojim trgom polnim lokalčkov in sprehajalno potjo me je tako navdušila da sem si rekla, tu bi se pa dalo živeti.
Volterra - še eno starodavno mesto, ki stoji na visokem gričku. Opisi po internetu ga opisujejo kot temačno mesto, brez turistov. Ker sem brala knjige o vampirjih pisateljice Stephenie Meyer sem ga morala videti. No, jaz sem ga doživela vse prej kot temačno. Že pot do tja me je navdušila, dejansko začutiš pravo Toskano, z polji, grički, majhnimmi mesteci. Potem sva imela pa še neverjetno srečo/nesrečo, da je ravno na tisti dan potekla dirka starodobnikov 1000Miglia. Malo preveč za našo Vio. Ozke ulice so se trle turistov, stari avtomobili so hupali in pokali. reva se mi je prav smilila. Čez največjo gužvo sem jo nosila, potem pa smo zatočišče našli v parku, ki se na nahaja prav na vrhu mesta.
San Geminiano, kjer so bogataši gradili stople, danes jih je ostalo le nekaj
Via je zopet dokazala, da nama neglede na njene nerešene težave, lahko dela družbo kjerkoli. Šli smo na kavo, je ležala pod mizo, šli smo na kosilo, je ležala pod mizo, vsepovsod naju je spremljala, pridna, res da na trenutke znervirana, ampak sva se vedno potrudila, da sva našla kakšen miren kotiček, da se je malo odpočila.
najbolj pozitivno me je presenetil pozitiven odnos do psov. Kamorkoli greva, vedno prej vprašava če lahko vstopiva v lokal, teraso,.. z psom. vsi smo naju čudno gledali, češ kaj sprašujeta, seveda pes je dobrodošel. ne rečem, da bi vsi psi lahko hodili po lokalih, ampak načeloma mora vsak lastnik vedeti česar je pes sposoben in česar ne in ne vidim nobene težave, če kuža umirjeno spi pod mizo, medtem ko poješ-popiješ nekaj.
The end...