Dežurna opica in dve damiMeni se sicer zdi, da življenje s psom večino časa
je zabavno - ko pa kdaj slučajno ni, pa to jemljemo kot nujno zlo, ki spada zraven. Zato sem dolgo razmišljala, ali lahko sploh kaj napišem, da ne bom kar takoj diskvalificirana ... Ker pa 'probat ni greh', naj vseeno opišem naše pasje prigode in nezgode.
Pa začnimo!
Pri nas se imamo fino. Vsaj večino časa. Nekateri člani naše družine so precej kosmati, ena članica - recimo jaz - pa niti ne tako zelo. Nekateri so zelo hitri, drugi malo manj, tretji (spet jaz) pa sploh ne. Vsi zelo radi dobro jemo (khm ... tudi jaz). Nekateri nas že poznate, drugim pa bom s tole zgodbico poskušala prikazati, kdo smo.
Cockta je psička, posvojena v zavetišču Horjul, ki je v moj vsakdan prinesla toliko dobre volje, da si tega nisem predstavljala niti v sanjah, čeprav me psi spremljajo že skoraj vse življenje. Še v tistih nekaj letih, ko doma nismo imeli nobenega psa, sem privlekla s seboj vse, kar je bilo vsaj približno podobnega kužku (no, ali pa muci); vendar je ta dolgonoga kosmatinka vseeno nekaj posebnega.
Da mi vedno padejo v oko prav terierski gobčki, je najbrž kriv naš že davno pokojni foxterier po imenu Biser, ki mi je delal družbo še kot čisto majhni deklici.
Seveda se ga spomnim - pa čeprav moja mama še danes trdi, da to ni mogoče, saj nas je zapustil, ko sem bila stara 5 let, on pa 15. Le zakaj se ga ne bi spomnila, prosim lepo? Spomnim se tudi, da sem ga kljub že omenjenim samo petim letom starosti cela dva tedna iskala, ko so mi rekli, da 'se je izgubil'. Trkala sem na vrata vseh hiš v ulici, spraševala po njem v trgovini ... Seveda ga nisem našla.
(Ja, v tistih časih smo tako majhni otroci lahko šli sami po cesti in v trgovino, ne da bi naše starše zaradi tega kdo prijavil socialni službi.)
Biser in jaz - 'ta velika Pepsi', ko sem bila še majhna. Potem smo se preselili v center mesta in nenadoma je prevladalo stališče, da ''psi niso za v stanovanje''. Jaz pa sem si strašno želela yorkija - pasmo, ki je bila pri nas še čisto neznana. Skoraj v zasedi sem zato večkrat počakala gospo, ki je imela tri (- TRI!) yorkije - in jo gnjavila z vprašanji. Oče mi je s službene poti v tujini moral prinesti knjigo o tej pasmi. Interneta še ni bilo in informacij ni bilo lahko dobiti. Tisto knjigo sem se naučila na pamet in še vedno ob vsaki priložnosti prosila za psa. Pa žal nobene solze niso pomagale. Psa nismo imeli, želja in sanje pa so ostale.
Za takrat bajnih 1000 nemških mark, zasluženih prek študentskega servisa, sem delala kar dolgo - mislim, da več kot pol leta. Redno sem v časopisu gledala oglase, ali bi se slučajno pojavil kakšen yorkshirski terier. Takrat sem že vedela, koliko stane, in sem bila trdno odločena, da ga bom prej ali slej imela. Bila sem ravno 'na frišno' polnoletna in temu primerno polna sama sebe, češ, 'kaj mi pa morete'.
Kdor čaka, tudi dočaka in tako sem nekega dne domov nenapovedano prinesla majhno kepico ... Še dobro, da imamo pri nas vsi res radi pse, ker sem v bistvu tvegala, da me bodo z njo vred postavili pred vrata.
Kepici je bilo ime
Frča in še do danes ostaja najmanjša yorkica, kar sem jih kdaj videla. Ko je odrasla, je tehtala malo manj kot en kilogram in je bila zame (še en) najlepši kuža na svetu. Z mano je hodila na predavanja, skrita v žepu bunde ali pa v torbi. Ker je bila prvi pes, katerega vzgoja je bila prepuščena izključno meni, me je vzgojila po svoje.
Jaz sem se pa pustila - bolj razvajenega psa svet še ni videl. Vse je bilo tako, kot si je zamislila ona. Kaj takega mojim današnjim psom seveda ne pride niti na misel.
Mini Frča - takole so videti yorkiji, če niso počesani. Po daljši bolezni, pri kateri ji nihče ni znal pomagati (veterina za pse je bila v primerjavi z današnjo takrat samo 'V') - mi je umrla v naročju, stara komaj 7 let.
Nikoli prej in nikoli pozneje ob izgubi psa nisem bila tako prizadeta. Za vsakim, ki ga ni več, ti je hudo. Ampak ko je odšla Frča, se mi je podrl svet. Danes vem, da še nisem znala dovolj ceniti tega, da sva vseeno skupaj preživeli kar nekaj čudovitih let; da je zdaj nič več ne boli in da mora to pač pretehtati nad bolečino in mojim neskončnim obupom, ker ji nisem mogla pomagati.
Z yorkiji sem bila takrat že zasvojena in v naslednjih letih sem bila ponosna lastnica še cele vrste njih. Vse so bile psičke in vse so živele zelo dolgo, kot se za pse majhnih pasem spodobi. Namesto Frče je starostni rekord podrla Juna, ki je dočakala dobrih 18 let. Tudi ko je bila že slepa, gluha in brez zob, je ostala dobrovoljček; pa vse do zadnjega tudi prava gurmanka.
18-letna Juna (prva z leve), Sherry in Pepsi Po več kot dvajsetih letih druženja s takimi miniaturami s pentljicami v glavi, in ko sem že mislila, da o psih kar nekaj vem, je v moje življenje neke hladne decembrske sobote precej nenačrtovano padla majhna bomba, za katero se je hitro izkazalo, da ni daleč od atomske:
Cockta. Mala, navihana, na blond pobarvana smrklja z izrazito teriersko glavico, čisto črno šnofljo in za svojo postavo rahlo predolgimi tacami. Iz oči so ji švigali sami hudički in pri miru ni bila niti 5 sekund. Takoj me je osvojila, brezpogojno in za zmeraj. To je bila res ljubezen na prvi pogled; v trenutku sem vedela, da bova naslednjih 15 (upam, da še več) let preživeli skupaj.
Cockta:
''Sem fletna, anede?'' Pridevniki, ki jo najbolje opišejo, so: prebrisana kot lisica, rahlo nora, ekstremno živahna, 's ketne strgana', zvita kot presta, neutrudna, po potrebi bojevita, neskončno radovedna, neustrašna, pogumna, najhitrejša, najglasnejša, najlepša, najbolj pridna - ampak samo, če sama tako hoče. Misli, da je tudi ona yorkica in se proda za jutranje krtačenje. Je tudi priliznjena, zmešana, mehurčkasta, poživljajoča, smešna, leteča, dirkajoča, učljiva, smejoča se ... Vse do današnjega dne me še ni nehala presenečati.
Vsako jutro me spravi v smeh že s tem, kako se preteguje. Na prav poseben način, kot kakšna balerina. Najprej stegne v zrak eno zadnjo tačko, potem še drugo, šele potem naredi 'pasji predklon' kot vsak normalen pes in pri tem zadovoljno gruli ter še malo po mačje zaprede. Vsekakor je to glas, ki izraža neznansko zadovoljstvo in se še potencira, če mi jo uspe vmes še božati po hrbtu. Zgodi se, da se zaradi tega že navsezgodaj na glas smejim - je sploh še kakšen lepši začetek dneva?
V dobrih štirih letih, odkar se je odpeljala s horjulskega hribčka k nam domov, se je malo - ampak res samo
čisto malo - umirila. Zdaj se lahko celo že stuširam, ne da bi bil njen gobček naslonjen na rob banje in ne da hkrati z repkom maha kot majhen ventilator - verjetno zato, da bi se jaz lahko posušila kar brez brisače.
Na začetku je precej spravljala ob živce svoji dve mali sostanovalki,
Sherry in
Pepsi. Kljub svojim letom, ki ju uvrščajo že med pasje seniorje, sta še vedno zelo aktivni in se nikakor ne pustita odriniti ob rob dogajanja. Predvsem najmanjša, Pepsi, ki tehta samo dobra 2 kilograma, pogosto pokaže, da je čisto pravi terier in vodja krdela. Ne, z njo ni šale - ko pokaže svoje tri zobke, ki so ji še ostali, se tudi precej večja Cockta spoštljivo umakne tja, kjer ji je mesto. Sherry ni tako zahtevna - ona je zadovoljna že, če lahko večino dneva preleži na kavču, in to na hrbtu. Ko si zaželi čohanja, z vsemi štirimi 'vesla' po zraku in zraven še kaj pove, dokler ne doseže svojega. Še vedno mislite, da je meni kdaj dolgčas?
Trio adijo Vrhunec vsakega dneva je naš 'ta dolg' sprehod. Zanimivo, kako vse tri točno vedo, kdaj gremo samo na krajši potep za nekaj minut in kdaj bo prava akcija, pa čeprav to še zdaleč ni vsak dan ob istem času. Zelo me veseli, da tudi moji dve mali gospe v letih še vedno res radi hodita na sprehode - oziroma, kot bi se v modernih časih lahko reklo, na pasji Facebook.
Še vedno imata veliko opraviti z vohanjem in radi srečujeta svoje pasje prijatelje. Tudi od njiju se vsak dan kaj novega naučim. Med drugim je zelo dragocena lekcija ta, da je treba uživati življenje in da sploh ni potrebno, da se nehamo igrati, ko smo malo starejši.
Posebej smešne so vse tri, kadar se jezijo. Cockta je najbolj huda na svojo veverico Skineez - imamo že tretjo, saj sta dve končali brez glave. Res pa je, da sta dolgo zdržali. Z eno je hodila celo spat. Kadar se igrava z njo, pokaže vso svojo teriersko bojevitost, trmo in iznajdljivost. Me pa uboga in spoštuje, ko igro prekineva. Naredi sicer tisti svoj angelski obrazek in mi poskuša dopovedati, da bi se nujno morali še malo igrati, saj res nimam kaj drugega početi, poleg tega
''sem pa jaz vendar Cocktica, tako pridna in lepa'', smrklja majhna. Če ne bi imela nobenih izkušenj s psi, bi me - oprostite izrazu - prav krepko peljala sc**.
Pepsi ima najrajši svojo malo nogometno žogo. Pravo, črno-belo, mehko 'fuzbalko', v katero lahko zapiči zobke in mi jo ves čas prinaša. Neverjetno, kolikokrat se ji ljubi teči za njo ... Je pa prav tako. čisto po teriersko huda, ko ji je nočem več metati. Takrat po navadi laja, dokler ne postanem huda jaz.
Sherry pa je zadovoljna že, če lahko večkrat po malem čez dan kaj gloda. Priboljške ima precej skopo odmerjene, saj je rahlo nagnjena k debelosti. Vsi moji obiski imajo zato najbrž občutek, da uboga reva že vsaj 14 dni ni jedla, saj jih gleda z glavo obrnjeno postrani in pri tem milo cvili, lisička mala. Saj veste, kako je to videti
; jaz pa izpadem najbolj kruta lastnica tega sveta.
Glede na to, da sem do pred kratkim imela zelo, za vse normalne ljudi res zelo čuden delovni čas, smo morali dostikrat ven ob precej nenavadnih urah ter smo se pogosto z avtom kam odpeljali tudi sredi noči (npr. v vrtec ali pa nazaj domov iz le-tega); so si moje psičke verjetno mislile, da sem jaz malo čez les. Kar so mi dale tudi vedeti z različnimi pogledi. Od tistega št. 1:
'pa kaj je s tabo, a ob treh zjutraj me boš iz postle vlekla' do številke 16:
'o, super, si prišla po nas, gremo v Tivoli - aja, shit, najbrž ne, saj je noč'. Pa še kakšen bi se našel ... recimo št. 23:
'ej, babe, spet se ji je zmešalo, ob polnoči špagete kuha, gremo žicat' - in potem so vse tri sedle v vrsto in pridno čakale. Tudi če ura ni prava - špagete imamo pri nas zelo radi. Parmezan pa še bolj.
Zdaj mamo drugo težavo: ker delovnega časa trenutno sploh nimam (ampak o tem ne bomo, ker ne gre v tole zgodbo) - me imajo na momente že rahlo poln kufer, saj smo večinoma vsak božji dan od jutra do večera skupaj. In v bistvu prvič v življenju doživljam to, da je pes lahko tudi vesel, ko vidi, da nameravaš iti enkrat za spremembo tudi brez njega po opravkih. Namesto da bi mi nabijale slabo vest s pogledi užaloščenih srnic, ob katerih se človeku trga srce, kot so to počele prej, me zdaj samo mrtvo hladno opazujejo s kavča in niti z ušesi ne trznejo, ko rečem: ''Noooo, čuvajte hišo, sej kmal pridem'' -
''Ma ti sam bejž,'' si mislijo, in to tudi precej nazorno pokažejo. Priznam - to doživljam prvič. In mi je dobra šola - tudi mi lahko s svojo ljubeznijo dobesedno davimo pse, a se tega ne zavedamo.
Razkošje v travi Vse tri moje razvajenke imajo še eno skupno lastnost: so velike zmrzljivke. Čeprav gremo pozimi ven tudi v najhujšem mrazu (seveda ustrezno oblečene), je takrat nesporna zmagovalka naša temno modra grelna odeja, na katero se udobno namestijo po tem, ko pridemo nazaj. Če jo slučajno pozabim vklopiti, me pride vsaj ena opozorit tako, da me mahne s taco po gležnju. In seveda je zraven tudi pogled - recimo mu št. 17:
'halooooo, stara, dej mal možgane vklop'!
Moderno je tudi sončenje, kjerkoli se da. Na travi, na kavi, na baklavi ...
Ker bi se one sončile dobesedno do nezavesti, moram to idilo običajno kar jaz prekiniti in jih nagnati v senco, ko se mi zdi, da se bodo skuhale.
Dopoldansko sončenje Zdaj pa že lahko pridemo do naslova natečaja 'Življenje ni vedno zabavno' in se dotaknemo še 'temne strani meseca'. Hja ... V prvi vrsti mi sive lase povzroča to, da bi Cockta na smrt rada tekla za vsakim kolesarjem in mopedistom - hitreje ko pelje, bolj je navdušena. Na meni pa je, da jih zagledam že veliko pred njo in ji to preprečim. Ona bi kar ves čas tekla za čemerkoli: za vranami, golobi, vevericami ... Cel vrag ji pogleda iz oči, ko pridemo v kakšen gozd. Tam se najprej ustavi, zavzame bojno pozo in začne po zraku premikati smrček - jaz pa jo kar vidim, kako razmišlja: ''Mmm, srnica ... zajček ... Dej spust me, da si grem po kosilo ...'' Za vsak slučaj naj povem, da ves njen pogum v sekundi splahni, ko se sosedov maček (ki zelo rad izziva, to je res) po 10 metrih teka obrne proti njej, zapiha in ji pokaže levo taco s kremplji ... Takrat Cockta ni več videti kot mogočen lev, temveč kot en majhen piščanec. Še posebej, če jih s tisto taco po nosu tudi dobi.
Mula.
Med manj zabavne stvari vsekakor uvrščam tudi vedno pogostejše obiske pri veterinarju. Malo zato, ker sta Sherry in Pepsi že v letih, ko je že na splošno dobro občasno preveriti, kako je z zdravjem - malo pa tudi zato, ker sem jaz nepoboljšljiva paničarka in v vsaki najmanjši vedenjski spremembi vidim potencialno hudo bolezen. Da o starostnih bulicah sploh ne govorim - no, te je celo res priporočljivo občasno strokovno pregledati. Kar bi jaz, pasji hipohonder, vsekakor naredila tudi brez priporočil. Kaj to pomeni za debelino denarnice, ve vsakdo, ki ima doma psa, muco ali katerokoli drugo žival.
Naslednja težava je, da smo na stara leta postali malo izbirčni. Briketov, ki so bili še prejšnji teden dobri, se mali dve precej kmalu naveličata in se samo z gnusom obrneta stran. (K sreči pridejo čez nekaj časa spet v poštev). Sužnja torej postreže druge brikete, kombinira s konzervicami, ki tudi niso vse dobre, s pečeno kokico (ta je bila zmagovalka, dokler nismo pri Sherry ugotovili alergije), z meskom iz juhe, ki ga podarijo mesojedi sorodniki ... Na koncu se izkaže, da bi vse tri še najraje jedle kar moje špagete. (Ja, saj malo jih dobijo ... ''Kaj se smeješ, a ti jih pa neb' dala al' kaj?!'')
Tako - to smo mi: družina dveh aristokratk, ene nore akrobatke in njihova dežurna služabnica. Imamo se fajn in upam, da bomo še dolgo skupaj; v zabavnih in malo manj zabavnih časih. Po dežju vedno posije sonce in s toplimi kožuščki okoli nas je vse lažje. Je tako?
Moje princeske Avtorica zgodbe je Pepsi.
Foto: Pepsi in družinski album
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje ni vedno zabavno".
Nagradne kategorije A + B + C.
Jana. Vse pravice pridržane.
