Flipova zgodbaVečkrat se zgodi, da stvari izpadejo najboljše takrat, ko nekaj ne načrtujemo.
Želja po psu me je spremljala že od malih nog. Vendar smo živeli v bloku in menda nismo imeli pravih pogojev zanj. Ko smo se pogovarjali, da bi se preselili v hišo, na deželo, je bilo moje prvo vprašanje: ''Bom lahko imela psa?'' Ker je bil odgovor pritrdilen, je bilo vprašanje o preselitvi z moje strani rešeno. Vendar smo psa planirali šele spomladi, ko bi mu uredili boks in se pripravili nanj. Konec avgusta sem šla na vsakoletne počitnice k teti v Strunjan in en večer smo odšli v Koper, kjer se je v sklopu poletnega festivala predstavljalo tudi Obalno društvo proti mučenju živali. Imeli so stojnico, kjer je bil tudi rjavo-bel mešanček in ob njem list, na katerem je pisalo - sem Flip, posvoji me. Po tem, ko sem šla že trikrat mimo njega in ga božala, me je prostovoljka vprašala, ali se zanimam zanj. Pa sem malo oklevala in rekla, da bolj težko, že zato, ker sem iz Slovenj Gradca in ne vem, kako bi ga spravili domov. Vseeno sem vzela številko, kamor bi lahko poklicala, če bi se odločila za posvojitev. Drugo jutro sem poklicala starše, ki so mi na moje neizmerno veselje odgovorili, da lahko psa pripeljem domov pod pogojem, da bo bival zunaj, v boksu. Na dan mojega odhoda sem šla po Flipa, ki je dolgo pot domov v kombiju prenesel kar dobro. Nekaj tednov je spal v garaži, kjer nam je hitro pokazal, da jo moramo malo pospraviti - zgrizel je namreč pedala od koles
. Nato mu je ati postavil krasen boks, ki ima boljšo kritino kot naša hiša
. Prve dni se me je držal kot klop, ves čas mi je bil za petami. Kmalu pa je pokazal, da se po njem pretaka lovska kri in da ima željo po raziskovanju sosedovih parcel, zato je od takrat naprej na sprehodu vedno privezan ter tudi okoli hiše pod strogim nadzorom.
Flip očitno ni imel dobrih izkušenj s psi, kar se je na žalost stopnjevalo pri nas. Sosedi so imeli rotvajlerja, za katerega niso imeli ne znanja ne potrebne volje, da bi se z njim ukvarjali. Tako je enkrat po koncu sprehoda mamo in Flipa pri ograji pričakal on in napadel Flipa. Ugriz v glavo, panična mama, šivanje in posledično Flipov strah do večjih psov. Še zdaj me strese, ko se spominjam najinih sprehodov po tem. Najprej sem morala doma preveriti, ali je sosedov pes slučajno spuščen - če je bil, sem morala sprehod prestaviti. Če sem lahko šla, sem celo pot oprezala, da ne bo od kje pritekel za nama, ko sem se bližala k hiši, pa še večji strah, da le prideva varno domov. Čez dobro leto pa nov napad - na sprehod ga je peljala sestra in ugriznil ga je še en sosedov pes. Tokrat v sprednjo taco, spet k veterinarju, šivanje ... Še vedno mi je žal, da nismo ob vsakem napadu poklicali policije. Vendar sama takrat še nisem bila tako 'podkovana', starši se pa tudi niso hoteli prepirati s sosedi.
Bobi. To pa je bil edini pes, katerega je imel Flip rad. Še en sosedov pes (ja, precej sosedov imamo
), za katerega lastniki niso skrbeli. Kadar je Bobi slišal naš avto, je že pritekel in nas čakal doma. Na sprehodu sem po navadi imela dva psa, Flip mu je pustil jesti iz svoje sklede, igrala sta se, da ju je bilo veselje gledati. Dokler Bobija nekega dne ni bilo. Smo ga iskali, čakali ... a ga ni bilo.
Flip je še nekaj časa ob imenu Bobi pogledal in z iskrivim pogledom zaman iskal prijatelja.
Rečem lahko, da zaradi vsega tega Flip danes ne mara pasje družbe. Če je le možno, se ob srečanju s psom umakne, gre v svoj boks in si misli: ''Pustite me pri miru.'' Včasih sicer peljem na sprehod zraven zlato prinašalko, ki jo tolerira oz. se Flip pretvarja, da ne obstaja.
Še vedno pa imam oči na pecljih, če bo od kod prišel spuščen pes. Včasih ima zraven celo lastnika, ki ga opozorim, naj psa priveže. Vendar vsi vemo, da določeni lastniki svojih psov ne obvladajo. Tako je bilo tudi predlani poleti, ko sva bila v gozdu in sem nekaj metrov stran zagledala spuščenega rotvajlerja (pa ne tistega od prej, in ne, nočem delati antireklame tej pasmi) in prosila lastnika, da ga priveže. Pes se je brez opozorila zagnal v Flipa, pritekel je tudi lastnik in ga povlekel dol. Flip je bil tako prestrašen, cvilil je, vendar na srečo ni bilo nič hujšega. Besno sem rekla lastniku, naj ima vedno privezanega psa, on se mi je opravičeval, jaz pa nisem mogla zadržati solz.
No, ni vedno vse tako napeto. Čeprav bo novembra praznoval 10 let, je Flip še vedno navdušen nad sprehodi (če le ne dežuje, takrat se mu nič ne da), rad plava v rekah, pozimi obožuje sneg ali preprosto poležava zunaj. Igrač ne mara, zanimivo mu je le, če ga jaz lovim.
Letos, ko je bila huda zima, sva z očetom sklenila, da bo zimo preživel na toplem, v drvarnici v hiši. To je bilo veselje. Najprej je ležal na lesenem podu, pokritem z brisačo. Hitro je potegnil podse odejo, ki je bila v kotu na krompirju. Včasih ga je oče zvečer še pokril z brisačo
. Vsak večer sem šla sedet k njemu, mu kaj povedala, ga prečohala. Sedaj, ko je že v zrelih letih, je postal bolj miren, bolj 'scartlan', pravi seniorček. Res si ne znam predstavljati življenja brez psa. V zadnjem letu, ko sem bila na trenutke čisto na tleh, me je vedno potolažil, spravil v boljšo voljo. To pač znajo tile naši kosmati terapevti. Želim si, da bi izkoristila vsak trenutek in cenila čas, ki nama je še ostal.
Avtorica zgodbe je uraa.
Foto: uraa
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje ni vedno zabavno".
Nagradni kategoriji A + B.
Jana. Vse pravice pridržane.
