Soška zgodbaŽivljenje ni vedno zabavno. Pa še kako je to res! Sploh, če si majhen črn pes, ki ga že vse življenje nekam prestavljajo. Najprej vržen iz nekakšnega doma na neko koruzno njivo, potem odpeljan v neznano, na neki hribček ... Tam niti ni bilo tako hudo, bil sem v družbi bratov in sester, nežne roke so me božale in v bistvu mi nič ni manjkalo, a kaj ko niti tam nisem imel pravega miru. Komaj sem se za silo udomačil in že so me spet strpali v avto ter odpeljali neznano kam. Saj tudi to ni bilo hudo, spet me je mehka roka celo pot čohljala in objemala ter mi govorila, da sem njen. In mi obljubljala toplo posteljo ter polno skledo, prijatelje, varnost in - dom. Dom!
Moj pravi dom!Dobil sem dom, ljubezen, prijatelje in vse, kar mali črni pes potrebuje. Najbolj všeč mi je bilo, da sem bil ves čas z Njo in da sem počasi začel verjeti, da mi sedaj res ne bo treba nikoli več nikamor drugam.
Ja, verjel ... Verjel sem, ker nekaj časa res ni bilo treba nikamor. Poležaval sem v svoji topli postelji, za šalo preganjal svoja dva mačka, jedel, kadar sem bil lačen, tekal po gmajnah in gozdu, občasno hodil v šolo, nihče me ni peljal neznano kam.
Do nekega dne, ko so se odločili, da moram z njimi na Počitnice. Pa so me spet strpali v avto in odpeljali neznano kam. Lulati na neznano travo, spati pod neznano nebo, srečevati neznane ljudi, spotoma pa so mi zatrjevali, da je to dobro, da je svet lep in da je zanimivo spoznavati nove stvari. Vsaj dvakrat na leto …
... In tu se začne moja zgodba. Moja soška zgodba.Zgodba o tem, kako nezabavno je življenje malega črnega psa, ki si želi mirnega življenja brez skrbi.
Nekega vročega dne sta si Ona in On zamislila, da se gresta hladit k reki Soči. Veselo sta pakirala stvari iz našega doma, kar sem zgroženo od daleč opazoval. Ni mi bilo jasno, zakaj Ona spet prenaša naokoli moj šolski nahrbtnik, posode za mojo hrano, moje povodce - saj vendar ni dan za šolo. Pa me je peljala v avto in smo šli 'novim dogodivščinam naproti', kot je veselo rekla. Seveda - nove dogodivščine, že ob samih besedah me stiska v želodcu in grlu. Nove dogodivščine namreč pomenijo nove grozote, nove neznane ljudi in kraje, novo travo za lulanje in nove strahove, o tem sem bil trdno prepričan. A Ona je bila odločna in moral sem z Njima.
Kot sem predvideval, smo prispeli v popolnoma neznane kraje, kjer se ves čas naokoli sprehajajo grozna bitja z zvonci okoli vratu ter z rogovi na glavi in kjer ljudje govorijo v nekih čudnih jezikih. Spravila me je iz avta in me poslala lulat. Na čudno zeleno travo, kakršne pri nas doma ni, potem pa mi je pred našo, menda varno novo 'hišo' postregla z večerjo, ki se je seveda nisem upal niti pritakniti. Kdo ve, kaj me danes še čaka, morda strahote, zaradi katerih bo treba hitro bežati, pa bi me poln želodec samo oviral!
Po nekaj mučnih urah, ko sem moral trpeti sprehajanje nekih čudnih tujih nog okoli naše 'varne hiše', odhajanje in prihajanje Mojih dveh, čudne zvoke, ki so me sumljivo spominjali na grozljivo bučanje Velike vode s prejšnjih Počitnic, sta se končno odločila, da gremo spat. Z največjim veseljem sem smuknil v naš novi 'dom' - šotor, na domačo dekico, ki tako lepo diši po Njej. Na mojo grozo se je Njen odločil, da bo spal kar zunaj, pod zvezdami, ker bi rad zgodaj vstal in se še pred sončnim vzhodom odpravil na nevarno pot nekam v višave. Mojega mirnega počitka je bilo ob tej novici seveda konec. Saj je lepo spati z Njo v 'varni hiši', a kaj ko zunaj med vsemi mogočimi strahotami leži drugi najljubši človek v mojem pasjem življenju! Kako naj bi mirno spal - seveda sem dolge ure trepetal za Njegovo življenje.
Na srečo je sredi noči začelo deževati in On se nama je pridružil pod platneno streho 'varne hiše'. Šele zdaj sem si oddahnil in vsi trije smo objeti zaspali. A sreča ni trajala dolgo ...
Ko sem se zbudil, sem ugotovil, da sva z Mojo sama. To sem seveda na glas povedal, Ona pa me je še okregala, češ da morata biti v kampu do jutra mir in tišina. Potem je končno razumela, kaj hočem, in sva šla ven. Lulat, kakat in preverit, ali je še vse na svojem mestu, ter menda fotografirat zgodnje jutro. In z grozo opazit, da ni več ne Njega, ne našega avta. Zelo zabavno in varno početje, če Njo vprašate, jaz pa vam povem, da že dolgo nisem doživel večje groze. Lulat me je namreč peljala na nevaren kraj, kjer bivajo velike kosmate pošasti, ki se oglašajo v meni nerazumljivem jeziku in množično, kot protestniki v Londonu, topotajo proti nič hudega slutečemu psu! To pa še ni vse - Moja si je zamislila, da je prav takrat, malo pred šesto uro, pravi čas za 'nemške' vaje poslušnosti. Držati 'prostor' in 'sedi', medtem ko se ti izza hrbta približuje cel trop nevarnih protestnikov! In Ona, ki vse to še čisto mirno fotografira!
Na srečo se me je spet usmililo nebo in začelo je deževati, kar jo je končno odvrnilo od tega kaskaderskega jutranjega sprehoda. Tako sva šla lepo nazaj v 'varno hiško' počakat, da naliv mine, in iskat informacije o Najinem izginulem članu.
Potem pa se je začelo ... Bliskanje, grmenje in njeno preklinjanje. Tokrat nisem bil kriv jaz, tokrat je bilo krivo 'vse prazno'.
Po vrstnem redu:
- prazen, premočen vžigalnik (tako zelo bi se ji prilegla ena cigareta),
- skoraj prazen telefon (tako pametno bi bilo poklicati Njega in ga odvrniti od plezanja po mokrih skalah)
- in skoraj prazna baterija v fotoaparatu (tako pametno bi jo bilo dati polnit že prejšnji večer, da bi lahko dokumentirala moje trpljenje).
S škripajočimi zobmi in z zadnjimi atomi baterije telefona Mu je poslala sporočilo. Z grdimi besedami si je pred 'varno hišo' poskušala prižgati tisti čik, pa ji ni uspelo. Fotografirala je najino bedo, dokler ni izpraznila baterije. Potem se je vdala v usodo in šla nazaj k meni spat. Godrnjaje, kako zanič bodo te počitnice, če bo ves dan tako deževalo, kako je lačna, ker sta sinoči pojedla ves kruh, kako je bedno življenje brez delujočega vžigalnika in kako jo skrbi za Njega, ki hodi sam nekje po kozjih stezah. Končno je zaspala, jaz pa sem še celi dve uri čuval najino 'varno hišo' pred bliskom, gromom in strelami.
In končno odrešitev, nehalo je grmeti, Ona se je zbudila in se mi celo nasmehnila. Priden Roko, mi je rekla, priden pogumni pes! Potem pa so se ji oči zaiskrile zaradi dobrih stvari v naslednjem vrstnem redu:
- nekdo zunaj je v ognjišču zakuril, kar je pomenilo, da bo prišla do ognja za svojo jutranjo cigareto,
- nebo se je zjasnilo, kar je pomenilo, da bo šla lahko vsaj lulat, ne da bi bila premočena kot cucek,
- nehalo je grmeti, kar pomeni, da si bom upal z Njo ven na zrak,
- prišel je SMS od Njega, da je spremenil načrte in se bo zaradi slabega vremena raje držal 'turističnih' poti namesto planiranih 'nevarnih' (potem pa je telefon dokončno izpregel),
- pripeljal je kombi - potujoča trgovinica s svežim kruhom, štrudeljčki in pivom.
In življenje je nenadoma postalo malo bolj zabavno. Na zajtrk k ognjišču je šla sama in mi dovolila, da sem ostal v šotoru ter še malo zadremal. Potem se je nebo razsvetlilo in Njen obraz tudi. Iz šotora je zbezala mene, povodec, vrečko priboljškov in pohodniške čevlje ter me prepričala, da bo lep in zabaven dan in da morava na sprehod. In sva šla. Na začetku je bilo res videti zabavno, na poti sva srečala neke ljudi z majhnim kosmatim psom, ki je vzbujal upanje, da bi se z mano rad igral. Pot smo nadaljevali skupaj, z novim znancem sva malo pokramljala in družno polulala nekaj šopov trave ob poti. Saj niti ni bilo tako slabo, dokler ... Dokler nismo prišli do mesta, kjer je bila pot dobesedno odsekana. Pod nami strašansko globok prepad, poln vode, nad nami širno nebo, vmes pa nekaj kosov lesa, povezanih skupaj z nekakšno žico dvomljivega izvora. In to naj bi bila pot naprej. Pogledal sem Njo in naše nove znance ter upal, da je tudi njim jasno, da tole pač ni pot, temveč neka čudaška umetniška inštalacija, ki je namenjena zgolj za gledanje.
O, kako sem se zmotil! Moja, ki se boji lestve, dreves in stopnišč, si je nataknila masko zadovoljnega nemškega turista, zavpila 'poleg' in me potegnila za sabo. Z odločnimi koraki je zalomastila na tisto leseno inštalacijo, da je zadeva začela poskakovati gor in dol ter nihati sem ter tja. Jaz pa, edini, ki sem se trezno zavedal nevarnosti njenega početja, sem se poskušal na mestu vkopati na bregu strašnega prepada in jo poskušal prepričati, naj ne sili v nesrečo. Toda Njena trma je bila tokrat večja od moje, pod nemško komando sem, ponižan in prilepljen k tlom, moral prehoditi nekaj najdaljših metrov groze v mojem življenju. Viseti med nebom in vodo, odvisen zgolj od nekaj slabotnih deščic in jeklenic, groza vseh groz!
Za nama so prilomastili še drugi in brv se je začela zibati še močneje, da mi je postajalo kar slabo, pred očmi so mi plesale podobe otrok, ki sta ostala doma in bosta žalovala ob izgubi matere in ljubljenega psa, pa moje prijateljice Bajke, ki me nikoli več ne bo videla, vseh mojih sošolcev, ki bodo naslednji vikend namesto nemške šole imeli komemoracijo v moj spomin ... Ja, življenje je pa res 'zabavno'!
Ko sem že skoraj sestavil svojo oporoko, sem opazil, da spet stojiva na trdnih tleh! Trava, pot, drevesa - preživela sva! Od sreče sem skočil v zrak in najraje bi oddirjal nekaj radostnih krogov, če me ne bi zadržala na povodcu. Zabičala mi je, da moram hoditi čisto počasi in previdno, saj je pot naprej mokra, ozka, spolzka in nevarna. In da se z zlomljenimi nogami pač ne bo mogla odpeljat na urgenco. In naj bom priden in miren, kot moj novi znanec šelti Kale (ki so ga seveda ves čas najhujših nevarnosti lepo nosili v naročju - ni čudno, da je bil priden). Razočaran nad t. i. 'novimi dogodivščinami', sem poklapano capljal za Njo, ki se je počasi kot polž vlekla čez korenine, kamenje in potočke na ozki gozdni potki in me ves čas opozarjala na nevarnosti. Kakšne nevarnosti - korenine se preskoči, skale prepleza, potočke pa popije, če hočeš 'zabavne dogodivščine', si je treba upati, kajne.
Na nekem še posebej blatnem in spolzkem delu se je odločila, da ne zmore več, in odpela povodec. Svoboda, svobodica zlata, končno nekaj zabave! Od veselja sem naredil (skoraj) salto in oddirjal svobodi naproti. Gor in dol, spet gor in dol po stezici, hop čez spolzke korenine, okoli enega drevesa, drugega in tretjega, čez drn in strn naravnost do reke. Hop v vodo in na pesek, krog čez reko in nazaj na pot, spet gor in dol in gor in dol, tace so letele kar po zraku, z repom sem krmaril kot stari galeb, končno, končno se je začela dogajati ta obljubljena 'zabavna pustolovščina'!
Nenadoma sem Jo zaslišal, da se smeji in Kaletovi družini razlaga, da sem si prvič v življenju upal stopiti v reko. Da sem sicer velika boječka in me v vodo ne spraviš za noben denar. Da ne maram ne morja, ne vaškega kala, ne globokih luž. Da ne more verjeti, da dejansko tečem po reki, po Soči, ki ima zgolj deset stopinj, in da sem moker do pasu. Da sem končno postal 'vodni pes'. Pa da ima kot zakleto ravno zdaj prazne baterije v fotoaparatu in tega čudeža ne more dokumentirati.
Svojim ušesom nisem mogel verjeti - kdo je vodni pes? Jaz, da hodim po reki? Dajte no, po vseh nevarnostih, ki sem ji danes preživel, se bo še norčevala iz mene. Voda, kakšna voda do pasu? Jaz že nisem bil v vodi, kje pa ... Morda sem čisto slučajno, po pomoti stopil v kakšno lužico. Po Soči pa nisem tekal. Morda so videli koga drugega, jaz že nisem bil. Jaz vode vendar ne maram! Če že, vodo samo pijem, to pa je tudi vse!
Razjezila me je s svojimi namigovanji, zato Je nisem hotel niti pogledati več in sem raje povabil kolega Kaleta na divjanje. Hotel sem mu pokazati, kakšne kroge mora znati odteči pravi ovčarski pes in kakšne ovinke se da polagati na mehkem soškem pesku. Mislim, da me ni ravno razumel, saj je počasi skakljal pred mano, da sem se v nekem ovinku spotaknil čezenj, on pa jo je preplašeno ucvrl svojim v naročje in užaljeno bevskal.
To je bil za Mojo zadosten razlog, da je igro prekinila in me poslala na 'prostor' z obrazložitvijo, da grobe igre ne dovoli in da naj se kar malo ohladim in umirim. Zabava pa taka! Kale je lahko bevskal in nabijal iz varnega naročja, jaz pa sem moral 'po nemško' od daleč opazovati, kako se drugi zabavajo. Celo hvalili so me Kaletovi, kako sem priden in miren, tiho in ubogljiv, Ona je seveda ponosno na dolgo in široko razlagala o Nemški šoli, o forumu, o tem, da mora biti pes priden in miren ter da 'življenje ni praznik'. Ah ... To naj bi bile počitnice? Zabavne počitnice?
Kar vesel sem bil, ko je zaukazala odhod domov na kosilo, pogrešal sem že svojo skledo, predvsem pa svojo 'varno hišico', naš šotor. Pot nazaj je bila seveda enaka kot pot naprej, čez grozno škripajočo visečo umetniško inštalacijo. Sem pogoltnil tisti cmok v grlu, sklonil glavo in Ji sledil. In vrečka s priboljški se je spet radodarno odprla, vsaj nekaj ...
Ljubo doma, kdor ga ima, sem si rekel, ko sva prispela k šotoru, in na njeno povabilo 'na pivo' k Ani se nisem hotel niti odzvati. O, ne, po vseh preizkušnjah me ne boš zvabila še med lesene mize, polne tujih ljudi in strašnih nog v gojzarjih, ki se nevarno sprehajajo psu okoli glave. Doma bom ostal in v miru spal, sem bil odločen.
Ona je kmalu odšla na tisto svoje pivo in končno sem lahko v miru počival in premišljeval o vseh tegobah, ki pestijo nedolžnega malega črnega psa. Kdo ve, kaj sem narobe storil v prejšnjem življenju, da me tole tako tepe z vsemi grozotami, strahovi in drugimi nepotrebnimi preizkušnjami. Pa še Njega ni bilo, da bi me potolažil. Eh, še dobro, da imam vsaj šotor, kamor si ne upajo ne tuji ljudje, ne predrzne rogate živali! Pomirjen sem zaspal, medtem ko se je ona zabavala z znanci in Ano.
In potem je prišla odrešitev, zaslišal sem znani zvok avtomobilskega motorja in prišel je ON, drugi najljubši človek v mojem pasjem življenju! Živ, zdrav in zadovoljen, da me spet vidi! O, kako sem ga bil vesel! Življenje se je končno obrnilo na bolje. Prišel je On in s sabo je pripeljal Avto, ki nas bo odpeljal iz teh tujih krajev!
Spet smo bili vsi skupaj, dan je šel h koncu in vedel sem, da me čaka le še ena noč, potem pa bom spet doma v svoji pravi varni hiši. Doma!
Soča, nasvidenje! Moja pravi, da si najlepša reka na svetu in da so tu doma najbolj srčni ljudje na svetu ter trije najbolj zabavni psi na svetu. Morda res, jaz pa bom rekel takole: ''Življenje ni vedno zabavno, sploh če si majhen črn pes.''
Avtorica zgodbe je Mojca Senegačnik - mamaF.
Foto: Mojca Senegačnik - mamaF
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje ni vedno zabavno".
Nagradne kategorije A + B + C.
Jana. Vse pravice pridržane.
