Moj Sapucay

Sem skopirala:

Sapucay se je najvec zadrzeval v najini spalnici, ki je istocasno pisarna. V njej je imel kletko, igrala pod stropom, rad pa je preletaval iz igral na najvisjo polico na steni ali pa na naju ali na posteljo. Ta polica je za vrati sobe, ki mejijo na kuhinjo. So pa v steklu in se vidi skozi. Vsakic ko sva sla oba v kuhinjo ce ravno ni bil na enem od naju je takoj priletel na polico in kukal cez sipo, da naju je videl. Polica je pod stropom in nasploh je bil rad na njej. Na drugi strani vrat je pa kotilnica s psico ki je v hisi samo ko ima mladice, se pravi zadnja dobra dva tedna. Sapucaya je vedno ignorirala, pa vseeno ni nikoli ostala sama z njim. Ce sva sla na dvorisce je sla psica ven, vecer pred tem sva sla v center in psico pustila zunaj, kljub temu da je bil Sapucay v najini odsotnosti v kletki. Vrata nasplosno vedno pod kljucem in pred odhodom sem vedno 5x preverila ce je vse dobro zaprto. V bistvu sem obsesivno pazila nanj. Tudi ce je bil moz z njim v sobi jaz pa v kuhinji, sem non stop cekirala kaj pocne, tudi ce ni bilo zivali v sobi. Z mackama ni bilo nobenih problemov, pa sem jih vseeno locevala ce sem sla iz prostora, cetudi za minuto. V sredo sem pometala sobo, pometla smeti na kup na sredini sobe in sla v kuhinjo po smetisnico. Sapu je cical na kletki. Psica je spala za vrati, torej prakticno 3 metre od naju. Sapu pa na kletki na drugem koncu sobe, ki je velika. Ko sem odhajala iz sobe je letel za mano in pristal na polici. Naslednji trenutek pogledam nazaj, je odletel na svoje vrvi pod stropom. Se rekla sem "pa kam gres zdej". Ves srecen in nedolzen se je gugal na svoji vrvi. V kuhinji pograbim smetisnico in slisim krik. Letim nazaj v sobo, prasica ga je imela v gobcu, zakricala sem in takoj ga je spustila. V istem trenutku me je presinilo da mu je morda polomila krila ali nekaj pacin gremo hitro k veterinarju. Ampak stisk je bil premocan. Poskusal je dvigniti krila, cez par sekund pa zaprl ucke. Ni mi jasno, vstala je neslisno in sla ocitno potiho do njega, ce bi tekla tja bi jo jaz slisala, on pa odletel..ce je prisla pocasi jo je ocitno cakal, ker se psov ni bal. Niti nevem kako ga je dosegla, ker je bil visoko. Govorim o nekaj trenutkih in prav zato ne razumem, prasica hinavska. Spala je, ce ji nebi obrnila hrbta bi jo imela na oceh. Ce bi bil vsaj bolan in bi racunala s tem da morda ni ozdravitve, si pripravljen na kaj takega, ceprav vseeno boli. Se z mackama nobenih problemov, sta ga ignorirala oz. celo imela respekt pred njim. Ampak nacin kako je umrl, grozno, z glavo bi udarjala od steno da se mi nebi ves cas pred ocmi pojavljala slika njega, kako poskusa dvigniti krila. Ni si zasluzil tega, res ne. Prisezem, da nobeni zivali 100% ne zaupam in prav zato je bila kontrola neprestana, kako je mozno? Ljudje me tolazijo da je za kaj takega dovolj ze mezik z ocmi, nevem. Upam da mi on lahko oprosti, kajti sama si ne bom nikoli. Pravijo mi naj si kupim drugo papigo, da mi bo pretezko gledati prazno njegovo kletko..kako lahko? Se tezje bi bilo, ne morem ga kar nadomestit, nocem druge papige, v njej bi ves cas iskala njega. Nebi se mogla na isti nacin posvecati drugi papigi, ni posteno do njega. Edino kar imam od njega so spomini, slike in videi, pa peresa ki sem jih zbirala od menjavi. Eno pero imam ponoci pod vzglavnikom in upam da se pojavi v sanjah. Ostala pa spijo z mano v skatlici. Tako zelo boli, on je bil kot en mali clovecek, prisoten v vsem in sodeloval v vsem. Iz dneva v dan je kazal spremembe, zdaj je ze priletel name ko sem ga poklicala. V postelji je sel pod kouter in se igral pod njim in me zgeckal, sploh se ni bal majhnega prostora in teme. Ko sem prosila lupcka sem ga dobila, crkljal me je in vcasih celo pocesal..vsasih je pogruntal take da sva samo gledala in nisva mogla verjeti, da je kaj takega sploh mozno. Razumel je vse in znal je vse. V sredo sem iskricala in izjokala duso, mislim da je vecina mene odsla z njim. Zdaj pa mi ne preostane nic drugega kot da probam sfolgat vsak nov dan in zgodaj zaspati, ker vem da bo scasoma bolecina vsaj znosnejsa. Mislim da samo moj moz razume vse skupaj, tudi on ga je poznal v duso in bil je najin otrok, dejansko. Tezko je stopit v hiso ker ne krici, vsakic ko prideva domov, slisal naju je ze ko sva odpirala ograjo 100 m stran na vhodu v posest. V supermarketu je tako tezko iti na oddelek s sadjem..vedno sem kupovala "eno za mamico, eno za atija in eno za Sapucaya". Boli, nevzdrzno boli in ne morem narediti nicesar, da bi ga dobila nazaj.