Pikasto letoMenda že vsi vemo, da mora biti odločitev za psa (seveda tudi za druge domače ljubljenčke) dobro pretehtana. In ja, pet let bo že tega, ko sva s fantom pretehtala, da je ideja zrela, da boljših pogojev ne bo nikoli ... Otrok še nisva načrtovala, tako bo pasja vzgoja v prvem planu, in ko bodo na vrsti otroci, bova imela že umirjenega, vodljivega, lepo vzgojenega psa. Bila sem absolventka, torej mi tudi časa ne bi smelo primanjkovati ... To je to. Kaj si torej želiva? Nekaj zmerno velikega, aktivnega, da se bomo lahko potepali po hribih, kratkodlakega (slaba ideja), učljivega. Gledava oglase, prebirava zavetiške strani ... Kljub tehtnemu premisleku, se nisva želela preveč evforično lotiti iskanja.
Mali TobiIn potem pride stričev rojstni dan in TA-DA ... Za rojstni dan dobi psa?! Potem, ko je bilo izrecno rečeno, da ga ne želi, ker se po smrti prejšnje psičke z ženo nista več pripravljena vezati. Ja, življenje s psom je res krasno, a nedvomno terja določene odpovedi. Psa nisva dobila midva, temveč moji domači (odraščala sem namreč pri stricu in teti). In najina pasja zgodba je splavala po vodi. Vedela sem namreč, da bodo doma psa obdržali in da se nihče ne bo pretirano ukvarjal z njegovo vzgojo, da bo pač vaški pes, pri katerem ni nič narobe, če koga oblaja, ki te pelje na sprehod ... In ker sem bila absolventka z dovolj časa, sem sklenila, da poskrbim za čim lepše Tobijevo otroštvo. Preostanek poletja sem preživela pretežno pri domačih, kjer sva se s Tobijem veliko igrala in se učila o osnovah poslušnosti, ki so bile nove za oba. O pasji šoli tako ni bilo govora. Da potrkam, Tobi je danes krasen pes, žal mi je, da ne morem bolje izkoristiti njegovega potenciala, da z njim preživim premalo časa, a občudujem ga vsako minuto, ko sem z njim. Je krasna velika in nežna neroda, ki bi se z veseljem še kaj naučila.
Mali Tobi
Tobi odraščaKo je Tobi že dobro prerasel svoje otročarije, sva s fantom zopet začela razmišljati o čisto svojem psu. Tako sva se nekega dne odpeljala pogledat nezaželeno pikasto gmoto, premlado za oddajo, necepljeno, nerazglisteno, ki mora čim prej od doma. Bila je plod ljubezni med menda čistokrvno dalmatinko in vaškim labradorcem. Nisva videla ne mame, ne bratcev in sestric, ne pogojev, v katerih je rasla. Ko sva klicala, da jih prideva pogledat, so nama jo menda kar določili ter nama jo ob prihodu potisnili v roke. Šokirana sva jo odpeljala.
Sky 1. danDoma sva na srečo imela že vse pripravljeno za psa. Sladko malo pikasto dete me je seveda takoj očaralo. No, da je premlada in da nima pojma, kaj je veterinar, nama je uspelo izvleči iz lastnikov šele naknadno - po veliko telefonskega gnjavljenja, dokler je bila številka sploh dosegljiva ... Ni me motilo, da imam zdaj sama s tem stroške, le smilila se mi je, ker zanjo ni bilo poskrbljeno. Pa smo se šli cepit. Dali smo urin v kontrolo in prisluhnili veterinarki pri napotkih, medtem ko smo čakali izvide. Izvidi so čisto običajen dan obrnili v paniko. Urin je bil tako redek, da je veterinarka posumila, da revica nima dobro razvitih ledvic. Takoj smo šli na ultrazvok. Uf, ledvice so, kjer morajo biti, na prvi pogled je tudi drugo videti v redu. Zakaj torej sploh ne zgoščuje urina? Tistega dne je zagotovo niso mogli cepit, saj je bilo treba pikico najprej pozdraviti. Da gre poleg nezgoščevanja tudi za vnetje, sploh ni bilo dvoma. Dobili smo antibiotike, opazovali smo količine popitega in imeli pogoste kontrole urina pri veterinarju.
Pred njenim prihodom sem vedela že vse o pasjem lulanju ... Kar smo imeli, je bilo vse prej kot predvidljivo. Mala, še ne štirikilogramska kepica je dnevno popila več kot dva litra vode! Lužica tu, lužica tam, nemogoče je bilo teči iz drugega nadstropja pred blok, lulala je kar naprej. Mešalo se je meni, skrbelo je veterinarko, pojedli smo antibiotike, vnetje je izginilo, pili in lulali pa smo še vedno neprestano in povsod. Po več kot mesecu dni skrbi je nekega dne popila manj kot liter in naslednji dan le dobrega pol. Izvid je bil, kakršen mora biti, in to je bilo to. Čudo vseh čudes, nihče ne ve, kje je bil problem, na srečo je izginil.
Sky v hribih
Prijatelja
Sky piflarkaKončno smo zaživeli pravo pasje življenje, kot smo si ga želeli. Mala je odraščala v pravo energijsko bombo. Brž ko sva opravili cepljenja, sva se odpravili v malo pasjo šolo, se tja vozili s trolo, se na vikend domov peljali z vlakom, bila je pravi mali pasji genij, lepo socializirana, polna malih trikcev, željna učenja, le sedenje na kavi ji nikoli ni dišalo in počasna hoja na povodcu je bila prava muka tako zanjo kot zame. Pa vendar sva odraščali skupaj in v pravo smer.
S fantom sva vedno vedela, da je najin dolgoročni cilj zapustiti Ljubljano in se vrniti v domače kraje. Iskala sva si službo, ki nama bi to omogočila. In on jo je res dobil. Spakirali smo ter zapustili naše velemesto. Začasno smo se nastanili pri njegovih domačih. Povem vam, lepoto življenja s psom lahko kazita predvsem dve stvari - pasja bolezen in vsiljevanje tujih idej o pasji vzgoji. S pasjega stališča ne bi mogla izbrati slabšega trenutka za selitev v tujo hišo. Pubertetnica je takoj začutila mojo nemoč na tujem terenu in še danes bijem bitko z mlini na veter ter čakam na dan, ko bomo zaživeli na svojem.
Sky piflarka
''Zakaj imaš psa zaprtega v hiši, naša je bila vedno zunaj pa ni nikamor pobegnila?'' Mogoče zato, ker ni ograje, ker je niti ne smem postaviti in psa ne želim puščati brez nadzora? Čista bedarija. Naj ostane pes v hiši, ko me ni, ker ne želim, da mi kdo očita, da ima delo z njim, in ker mora dolgoročno biti navajen tudi mirno počakati. Čista bedarija. Če ga že odpirate, ko me ni, prosim, da to storite, samo kadar je mirna. Je jokala, pa smo jo spustili ... Vedno joka, ko vaju ni, pa spraskala je vrata ... Zakaj pa teh težav prej nikoli nisem imela? No, bom ponovila vajo z mirnim čakanjem ... Mhm, pa ja. Sploh če psu vsakič uspe izsiliti, ko mene ni zraven. Prosim, da je ne kličete po imenu, če to ne pomeni, da mora nemudoma priteči, in to tudi dosežete. Imava odličen odpoklic in prosim, da to spoštujete. ''Sky, ja, Sky, ja kje si bila, ja, Sky, kaj pa delaš?'' Saj najbrž veste, da povelje za sedenje ni ''sedi, sedi, sedi!'' v piskajočem tonu? Kaj pa to, da se psa ne pelje na sprehod tako, da teče pred tabo in ti skoraj izpahne roko? Kaj, peljali ste jo na sprehod in je pobegnila? Aha, in pred tem ste jo metali v vodo? Zdaj pa res ne vem, a sem res padla na glavo in se mi že nekoliko blede.
Ob vsem metanju polen pod noge sem še očarana, da imam vsaj solidno poslušnega psa, da uživava skupaj v pasji šoli in vsi trije štejemo dneve do življenja na svojem.
Avtorica zgodbe je primorka84.
Foto: primorka84
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje ni vedno zabavno".
Nagradna kategorija A.
Jana. Vse pravice pridržane.
