Vsi moji in še kdoLeto in pol sem ju opazovala. Zaprta sta bila v svoji majhni kletki, bila sta skoraj zastonj in nihče se ni zmenil zanju. Bila sta samo malo bolj "fensi" goloba, grlici, in ne eksotične ptice iz daljnih koncev sveta. Po letu in pol nisem več zdržala. Kupila sem kletko, kupila sem grlici in se odločila, da ju oddam nekomu, ki bo zanju imel boljše pogoje kot jaz, čeprav so bili tudi moji pogoji boljši od tistih v trgovini.
Galifoto: No Jinx Prišli smo domov, moj Gordon je bil nad prišleki neskončno navdušen - kaj je lepšega, kot da mu prinesem ptice? In potem krivica vseh krivic - preden sem odprla kletko, je moral ven iz sobe! Psa sem torej spodila ven, odprla kletko in ... nič ... Ptici ne letata. Seveda ne, kako pa naj bi, če sta bili leto in pol zaprti v svoji mini kletki in se tega nikoli nista naučili. Pa smo začeli, počasi in vztrajno, z urami krepitve kril in pozneje letenja. Najprej sta me pridno kljuvala, ko sem se jima z roko preveč približala. Vendar sta sčasoma ugotovila, da jima moja roka noče nič hudega, in sta jo z veseljem pričakovala, ker je bila v njej bodisi hrana bodisi sta bila na njej odnesena iz kletke na letalne urice. Začelo se je z zamahi kril na mojih rokah, ki pa so bili prešibki, da bi ju kam odnesli. A iz tedna v teden se je kazalo izboljšanje in enkrat - polet! Sicer le en meter, pa vendar, Gali je poletel! Villa pa kmalu za njim. Kmalu sta sobo obvladala kot svojo letalnico, pridno sta opravljala svoje zakonske dolžnosti in Villa je enkrat na mesec izlegla jajce ali dve, ki sem jih striktno odstranjevala. Pod takimi pogoji ni potrebna niti ena grlica več! Gordon ju je sprejel za svoja ptiča in lahko sta se celo sprehajala po njem. No, vse to seveda pod mojim budnim očesom.
Gordonfoto: No Jinx In tu se je delo zame začelo. Ptici sta letali, imeli normalno telesno težo, bili zadovoljni, samo jaz nisem bila - zanju sem si želela zunanje-notranjo voliero, da bosta občutili vsaj malo svobode, če že nikoli ne bosta povsem svobodni. Grlice v ujetništvu doživijo tudi 25 let, našla sem celo poročanja, da je grlica umrla pri več kot 32 letih. Tako se je začela misija. A kaj, ko nihče noče imeti grlic. Rejci bi ju sicer vzeli, ampak tam jima gotovo ne bi bilo bolje kot pri meni. Življenje je teklo dalje. Gordon se je prekmalu poslovil od mene in prišel je g. Pes. Že kot mladiček je sprejel grlici za svoji. Saj ni imel druge, ko pa sta bili navajeni na pse in se nista pustili motiti, če je bil v sobi, v kateri sta bili spuščeni, tudi on. Saj to je kosmata steza za pristajanje, mar ne?
Mali g. Pesfoto: No Jinx G. Pes je odraščal, grlici pa sta še kar imeli rezidenco pri meni doma. Nekega dne je g. Pes le še bruhal in ni mogel kakati. Odpravila sva se k veterinarju, ki mu je dal injekcijo proti slabosti in naju napotil domov. V dobri veri sva torej odšla domov, a naslednji dan s psom ni bilo nič bolje. Zopet v avto in k veterinarju. Po temeljitem pregledu so ugotovili, da ima v črevesju tujek in da potrebuje operacijo. Dobro, ni kaj. Pes je mlad in zdrav, torej bo že. Pustila sem ga na veterini in odšla domov med svoje živali, da bi me bilo manj strah. Kombinacija perja in mehkega kožuščka činčil je bila prav pomirjajoča. Čez nekaj časa je končno zazvonil telefon. "Gospa, pes je zbujen, z njim je vse v redu, lahko pridete ponj." Od srca se mi je odvalil tako velik kamen, da so poročali o potresu v Ljubljani. Prišla sem na veterino in se pozanimala, za kakšen tujek je sploh šlo. Gospod mi je malce v zadregi povedal, da je iz psa potegnil rabljen tampon. Kaj?!? Kako tampon?! V glavi se mi je odvijal film, v katerem so tovrstni odpadki vedno v zaprtem košu, ta koš pa nikoli ni bil prevrnjen. Kako pod milim soncem je prišel do njega? Na sprehodu zagotovo tudi ne. Kako, kako, kako? Ok, oddahnila sem si vsaj nad dejstvom, da kirurg ni bruhal v odprto trebušno votlino mojega psa, ko je to reč vlekel ven iz njega. Pred nama z g. Psom pa je bila nova naloga - iz nobene posode ali koša se ne sme vzeti ničesar brez mojega dovoljenja. Izjemi sta posoda za hrano in vodo, iz katerih se tudi ne sme vzeti ničesar drugega kot hrano in vodo! Pa sva se šla - najljubša igrača v koš in fuj, ne, ne smeš vzeti ven. Najljubša igrača v lavor in zopet prepoved. Najljubša igrača v posodo za hrano - ne, ni govora. Najljubša igrača na tleh - igra, raztur, užitek! Na pasjem prostoru - uživancija živa! K sreči je g. Pes hitro dojel, da tudi če mu na primer žogica po nesreči pade na vrh polnega koša papirja, to ne pomeni, da jo lahko sam vzame od tam.
Priden g. Pesfoto: No Jinx Gali in Villa sta se medtem pridno oglašala in se hihitala, kot to znajo samo grlice. Novega doma ni bilo na vidiku, se je pa v mojih mislih porajal nov "projekt". Maček. Kuncev ni bilo več, Tarasov (činčila) prijatelj Daimon se je poslovil od nas in čas je bil za novo živalco v naši druščini. Začela sem torej brskati za mačkom. Mačji prijatelji so me svarili, da sem čisto preveč pasja za mačka, ampak jaz se nisem pustila motiti. Preveč pasja? Ja, res sem bolj pasja kot mačja, ampak to še zdaleč ne pomeni, da bi mi šel maček doma na živce, ker se mu ne da ničesar dopovedati in tako dalje in tako naprej. Morda mu bom lahko dopovedala še več od mačjih, ker sem pač pasja in posledično mnogo bolj dosledna od mačjih. In sem šla na lov za mačkom. Odločila sem se, da si želim mladega, a odraslega mačkona, torej samca (ne me vprašati, zakaj, ker ne vem). Ne sme se veliko oglašati, ker bi me to motilo (dobro, če bi se, bi pač se, človek se vsega navadi), sprejeti mora psa in uporabljati mačje stranišče. Po dolgem iskanju me je prijateljica opozorila na Sama v Zavetišču Horjul. Samec, mlad, odrasel. Poln samega sebe, ki ve, kaj hoče, in to tudi pokaže, samozavesti za izvoz, so le nekatere besede, s katerimi ga je opisovala Smetka. Ok, si rečem, to je to. Prijateljica me je opozorila, da naj se pripravim na temeljit pogovor s Smetko, ker ne da svojih varovancev prav vsakemu. Ni problema, si mislim, nimam česa skrivati, živalim je pri meni dobro, tudi Samotu bi bilo. Zlasti pa ne morem vplivati na njeno odločitev, sem, kar sem, ona je, kar je, in če se ji bom zdela v redu posvojiteljica, kar zagotovo sem, bom Samota dobila, drugače pa morda kakega drugega njenega ali pa pač nobenega horjulčka. Psihično pripravljena sem torej poslala e-pošto v zavetišče, opremljeno s fotografijami in opisom sebe kot lastnice in seveda mojih živali. Predvsem pa je sporočilo vsebovalo tisoč in eno vprašanje o Samu. Nekaj dni pozneje sem poklicala. S Smetko sva se pogovorili in povedala mi je, da ga lahko dobim, če ga želim. Vendar sem potrebovala dan ali dva za temeljit razmislek in dokončno odločitev. Seveda sem ji povedala, da če ga bo vmes oddala, pač tako je, nimam kaj.
Tarasfoto: No Jinx Prišel je petek, 6. marec, in kocka je padla. Poslala sem SMS, da bi prišla po Sama, če je še na voljo. Samo je še na voljo in lahko pridem ponj. Moje veselje je bilo neizmerno! Odpeljala sem se na hribček, kjer me je pričakala Polona z belo puhasto kepo v naročju in mi jo predala. V rokah sem držala svojega prvega mačkona in zdelo se mi je, da mu je dobro, Poloni pa kljub vsemu malce hudo, da mala vodo polivajoča in vsem nagajajoča baraba odhaja od nje. Po opravljenih formalnostih smo se odpravili proti domu. Samo je takoj, ko smo prišli domov, prišel iz boksa in prav nič prestrašeno pregledoval svoj nov teritorij.
Samo: "O, glej, pes, dober dan!"
Pes: "Khm, ok, zdravo, a ti misliš bit' zdaj tu? Ok."
Samo: "O, glej, činčila, mah, brez veze."
Taras: "Stran od moje kletke, bela pošast!"
Samo: "Oooo, kaj pa je to? Ptiči. Kaj naj s tem?"
Ptiča: "Gru gru! Gru gru! Hihihihihi!"
Samo: "Glej akvapark - terna! In tale pikasta riba - bingo!"
Šark: "Prijatelj, kje si bil cel moj 'lajf'?"
Akvaparkfoto: No Jinx In Samo je bil doma.
Prvi danfoto: No Jinx Vse in vsi smo bili njegovi in on je bil naš. Hitro je dojel, kaj se sme in kaj ne, in seveda želel in še vedno želi početi predvsem tisto, česar ne sme. Kmalu po tem, ko sem ga dobila, sem zbolela. Zdravniki so me pošiljali od enega strokovnjaka do drugega, še zobozdravnik je dobil nalogo, da me pregleda. Nikakor niso mogli ugotoviti, kaj mi je. Jaz pa sem se počutila kot povožena. Padel je sum na toksoplazmozo. Zdravniki so mi naročili, da pokličem v zavetišče in vprašam, ali je bil maček na to testiran. A na to se da mačke testirati? Ok, pokličem. Samo ni bil testiran in zanj, tudi če bi bil okužen, to ni nevarno. Huh, ok, samo, da je z mačkom vse v redu, noseča pa menda tudi nisem, tako da ni panike. Potem so vrli zdravniki pomislili še na bolezen mačje praske. A lahko zdaj nehamo razmišljat samo o boleznih, ki jih prenašajo mački, in se malo odmaknemo od plota, za katerega se držimo, kot bi bili pijani, ker moj maček je zdrav kot dren, zlasti me pa še nikoli ni opraskal in tudi močno dvomim, da sem dala roke v usta po tem, ko sem mu čistila stranišče! Naredili so vse teste, ni ne eno ne drugo - no, a sem vam rekla? Kaj je bilo, niso vedeli. 'Nafilali' so me z antibiotiki in me poslali na ultrazvok ščitnice. Tako kot sem čudežno zbolela, sem tudi čudežno ozdravela. Medtem ko sem ležala v postelji, pa sem imela veliko časa za maltretiranje mačka. Izkazal se je za učljivega, s klikerjem sem ga naučila sedi, daj buc, daj tačko, prosi, zamijavkaj ... Kako ga ne bi, če pa je bila nagrada slastno dišeč kos palčke ali kak drug slasten priboljšek.
Samo in g. Pesfoto: No Jinx Prišel je čas za prvi dopust, odkar sem ponosna lastnica mačka. G. Pes se je odpeljal na Kras, Samo pa k prijateljici, ki me je nanj opozorila. Najprej se je s situacijo sprijaznil, potem pa si je mali psihič, ker me očitno predolgo ni bilo, spraskal luknjo za ušesi. Seveda sem najprej, ko sem ga dobila nazaj, letela na veterino, ampak ušeska so bila zdrava, rana pa se je tudi kmalu zacelila. Največji napor ga je bilo stalno opozarjati, da se ne praskamo, zdaj ko se rana celi!
G. Pes in pokojni labi od starševfoto: No Jinx In minilo je še eno let. Pes od staršev je bil čedalje slabši, in ko ni več šlo, smo ga odpeljali spančkat. Odšel je mirno. Še zadnjič me je pogledal in potem ga ni nič več bolelo. Kolikor je bilo hudo, je bilo tudi prav. Zaslužil si je takšno mirno smrt, in ne bolečega trpljenja in umiranja na obroke. Starši so začeli iskati novega labradorca.
Še mali NVMPfoto: No Jinx Ko sem šla z njimi na ogled mame, so se mi zasvetile oči. Pa ne zaradi mame, pač pa zaradi zunanje-notranje voliere in ptic v njej! Pozanimala sem se, ali bi sprejeli vanjo tudi Galija in Villo. In po dvanajstih letih je tudi za njiju posijalo sonce. Ko smo šli na prvi ogled NVMP-ja, sta se Gali in Villa preselila v svoj novi dom. Na enem od obiskov pri vzreditelju mi je njegov sin ponosno pokazal njunega prvega potomca, pred kratkim pa se je izvalil še drugi in verjetno njun zadnji potomec. Prvi je barve Galija, drugi pa barve Ville. Predvsem pa so vsi štirje zadovoljne grlice.
Gali v notranjem delu volierefoto: No Jinx Verjetno ne bom zgrešila, če napišem: in tako smo srečno živeli do konca svojih dni!
Gali in Villa s prvim potomcemfoto: No Jinx Avtorica zgodbe je No Jinx.
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje ni vedno zabavno".
Nagradne kategorije A + B + C.
Jana. Vse pravice pridržane.
