Menjam kavč za ljubezenV trgovini sem srečala znanko, s katero skoraj vedno steče debata o živalih, njihovih potrebah, našem obnašanju do njih ter o njenih kosmatincih in mojih željah po njih.
"Poslušaj, a ti pa ne bi imela ene muce? Nujno potrebujejo domove, pri sosedih imajo leglo šestih in ne vedo, kam z njimi."
Dva telefonska pogovora pozneje, približno sto srčnih udarcev na minuto več in dva kilometra dlje je bilo potrebnih, da sta se našla najina pogleda. Mali puhasti muc, ki je ravno mlatil pasji briket, ki ga je našel, in ob tem hudobno godel nad preostalimi bratci in sestricami, ki so s taistim briketom imeli svoje plane. Malce pozneje se je iz odločnega mačkona prelevil v pohlevnega malega otročiča in mami muci s tačicama objel gobček ter jo nežno grizljal po obrazu. Uspelo mu je, kar ni uspelo marsikateremu moškemu v mojem življenju. V pičli minuti mu je uspelo ukrasti moje srce.
foto: Katarina P. Herček Nič pretirano dobrega ni obetal tisti navadni torek. Dan kot vsak drug. Zvečer sem sedla k računalniku, da bi na hitro preletela tistih nekaj strani, ki jih običajno preverim, a tudi to početje me je pustilo ravnodušno. Nezbrano sem brskala, klikala, odpirala in zapirala - vse do majhne, na stolu čepeče mucke, ki me je v trenutku prevzela. Kaj ko bi se naša družina povečala za eno mačjo dušo ... Lahko bi, Maks je del dneva sam, morda bi mu odgovarjala družba male mačje dame.
foto: Zavetišče Zonzani Preseljena v hišo, malo hišico, ki je bila najin življenjski cilj, sva bila pripravljena na psa. Bila bi že prej, a pamet je bila močnejša od src, dan, ko bi kuža lahko postal realnost, ter dan, ko bo kuža tudi zares prišel, pa se je zdel že res blizu. Vitek, kratkodlak, drugačen kuža, hrt, ki meša moje želje že od nekdaj, bo. Prelistala bova legla, govorila z vzreditelji, planirala, 'čekirala', analizirala, filtrirala in 'bukirala' ... Dokler tistega sobotnega popoldneva nisem sedla k računalniku in začela brskati po straneh Zavetišča Horjul ter med Poloninimi varovanci. In vzelo mi je sapo! Majhen, smrkavec v bistvu, me je z vesoljskimi očmi gledal ven iz slike in v istem trenutku je bilo pri nas slišati le še jok in smeh hkrati. "Moj boš, sonček, dovolj sem samokritična, da znam presoditi, kaj ti lahko nudim, in da se zavedam, da ustrezam postavljenim pogojem. Moj, Peni, moj!"
foto: Zavetišče Horjul Pravijo, da je v velikem srcu vedno dovolj prostora še za kakšnega, ki potrebuje dom. In jaz imam zagotovo kosmato srce, saj sem želela domov pripeljati še enega, to pot višjega in večjega, vsekakor kavčarja. Eno pasje bitje, pozabljeno od vseh.
Pripeljati sem ga želela iz oddaljene Španije, kjer grdo ravnajo s španskimi hrti. Lačne in pretepene odmetavajo na pasje deponije, jim odrečejo gostoljubje, ko je lovska sezona zaključena, in jih po tradiciji ubijajo na sprevržen in okruten način. Enega izmed njih bi. Ni pomembno, kakšnega, le muce mora marati, drugo bomo že nekako. In sem ga zagledala. Slika na strani italijanskega društva za pomoč hrtom, suhega, prašnega, a tako zelo dostojanstvenega. Stoje pred boksom v španskem zavetišču sta dve medeni očki iskali prav mene.
foto: Zavetišče Albacete, Španija 
foto: Zavetišče Albacete, Španija Maks, ki sva mu ime nadela po gospodu poznih let, ki je oba na neki način prevzel. Mene s svojimi policijskimi zgodbami, ki jih je otrokom iz ulice in v precej razširjeni obliki pripovedoval večkrat pred večerom, da smo pogosto pozabili zapreti usta, mojega soproga s svojo pojavo, smislom za humor in voljo do življenja, ko mu je slednje odpovedovalo.
Mali muc je postajal večji in lepo mu je bilo. A dan za dnem so se po malem začenjale kazati težave. Napačna hrana, morda težave, ki so bile le v njegovi glavi, morda nekaj čisto tretjega, a dejstvo je bilo, da mora muc k veterinarju. Po treh obiskih in kar nekaj skrbeh pozneje je bila ugotovljena alergija na vse hišne alergene. Medrol v žepu, nova hrana v vrečki in muc je lahko znova zajemal življenje z veliko žlico.
foto: Katarina P. HerčekMucka, danes ji je ime Miša, peščene barve, velikih okroglih oči, smešno kratkega repa in čokoladnih ušesc, je bila le ena izmed petih v leglu, ki jih na tem svetu nismo potrebovali, še manj načrtovali. Načrtoval ni niti lastnik, pa bi moral. Moral bi sterilizirati mamo muco in bi ne bilo novih mladičkov, ki pozneje s krvjo plačujejo za drobec hrane, varno zavetje, dostojno življenje, ki ga pogosto niti ne spoznajo.
Mama muca je imela leglo mladičev skrita v grmovje ob neki hiši. Udarjena od avtomobila in mrtva je pred očmi svojih malčkov obležala le meter stran in ostali so sami. Človek, ki mu ni bilo prav vseeno, jih je odpeljal v zavetišče ter jih prepustil njihovi oskrbi. Tri tedne pozneje, ko so trije mačji palčki že odšli, je mala mačica ostala s dvema bratcema v premajhni kletki sama.
V času obiskov v zavetišču sem stala pred njeno kletko in v rokah mečkala njeno fotografijo. Natisnila sem jo v upanju, da bi malčica lahko postala naša, in ob klicu v zavetišče, kjer so mojemu upanju ugodili, so solze sreče našle pot na plan.
Tako zelo majhna je bila videti na njej, ko pa sem jo opazovala v resnici, je bila videti še manjša. Bratec, čisto črn fante, ji je ležerno ležal na glavi in zdelo se je, da mala sploh ne pride do zraka. Drugi od dveh bratcev je kot Tarzan visel dol s stropa kletke in vsem opazovalcem grozil z vojno. Pihal in renčal je kot kak velik tiger, a glej ga, zlomka, ob nežnem prigovarjanju je v trenutku pozabil na svojo jezo ter zapredel ob nežnih dotikih prstov. Postopek posvojitve ni trajal prav dolgo in obljuba, da jo lahko odpeljem domov, je držala. Zdaj je mala muca lahko zapustila svojo kletko, zapustila življenje v leglu, predvsem pa je lahko zapustila življenje, ki ji je streglo po glavi, zapustila mačje solze in prazen trebušček, zapustila je lahko vse, kar je do takrat spoznala, in si za popotnico domov odprla nov, svež in nepopisan list življenja.
foto: Katarina P. Herček Peni je v svojih mladih mesecih doživel dovolj neprijetnosti kar za vse življenje. Jesti kisle kumarice, biti zaprt v omari in ostati čisto tiho, biti pri miru in prisiljen v nekaj, česar mlad kuža ne zmore, pusti grde praske vsaj na srčku, če ne tudi drugje. Malček je bil oddan iz legla v dom, ki se je izkazal za neprimernega, in sreča v nesreči je bila, da je pristal v zavetišču pri Poloni, kjer si je lahko oddahnil od vsega hudega ter počakal name. Danes je velik kuža, velik po srcu, znanju in svoji nežni ter blagi duši. Spremlja me vsak dan, ko ni z mano v resnici, je z mano v mislih. Je naš dežurni zdravnik, prihiti na pomoč v delčku sekunde, tolaži me in se stiska k meni, ko čuti, da mi je hudo, mi umiva obraz, ko po njem tečejo solze, in je neskončno nesrečen, če sem nesrečna jaz. Ter je vesel, noro srečen, ko smo veseli preostali, in nam to tudi pokaže. Brez njega bi bilo moje življenje prazno, brez njega ne morem in nočem. In, pomislite, nekdo ga je imel priložnost spustiti v svoje življenje, pa tega ni storil. Za vedno sem mu hvaležna.
foto: Katarina P. Herček Najk, takrat še Keiko, je bil rezerviran na moje ime, in ko je prišel dan njihovega odhoda iz španskega zavetišča, me je grozno tiščalo v prsih. Fant bo s petnajstimi drugimi psi potoval tri polne dni. Natlačeni bodo v transporterje, zaprti v temo kombija in se bodo vozili. A vse je boljše, kot njegovo preteklo življenje, ko je begal pred dominantnimi samci in hudimi samicami. Ko se je pretepal za grižljaj hrane in bil rojen za ljubezen, a deležen le zlobe. Razmere, v katerih ne preživijo dolgo. Ne zmorejo.
Psi so španskim lovcem le številke, stroji za tek, dolgoprogaši, s katerimi se ponašajo enkrat, morda dvakrat v letu. Ko je lova konec, jih odvržejo, polomijo, pretepejo, ubijejo. Redko, praviloma nikoli psov ne odpeljejo v zavetišča, kjer bi jim poskušali najti dom. Pogosteje so zapuščeni sredi ničesar ali odpeljani na pasje deponije, kjer imajo natančno odmerjene dni, ko jih še oskrbujejo in jih brez milosti pokončajo, ko se ta čas izteče.
Najk je bil najden na ulicah v Albaceteju, v severozahodnem delu Španije. Taval je in ni se želel približevati ljudem, a vztrajnim prostovoljcem zavetišča je uspelo privabiti ga k sebi. Suhega, umazanega, z odrgninami, ki so nakazovale na krutost njegovega življenja. Odpeljali so ga v zavetišče, kjer je bil kastriran, oskrbljen, kjer je lahko spal in bil deležen hrane vsak dan. A žal je tudi v zavetišču pogosto hrana le kruh. Suh kruh, ki si ga lahko privoščijo, za briketirano hrano največkrat ni denarja. Kako dobro, da so me tisti dan začarale medene oči iz fotografije, da sem ga zdaj pričakovala, ko se je počasi zibal v poltemi kombija in prečkal meje držav, prečkal meje med krutostjo in srečo, ki jo je zaslužil.
Odpeljala sem se ponj. Pot je bila dolga in nemir je naraščal z vsakim kilometrom. Bala sem se, da ne bom zdržala in bom hlipala kot majhen otrok, ko ga oblijejo solze in se ne zna umiriti. Ko smo prispeli na lokacijo v Modeni, kjer potekajo posvojitve psov, ki prispejo iz Španije, prav tako tudi psov iz Irske in Anglije, je nemir v meni presegel okvirje zmožnega in čustva so šla svojo pot. Prispeli so. Kužki so mirno spali v senci v svojih transporterjih, več sto ljudi se je zbralo na drugi strani. Minute so se vlekle kot leta in težko sem odgovarjala na vprašanja in poglede posvojiteljev, ki so svojim psom dom ponudili že kdaj prej. Z lahkoto si lahko izločil tistega, ki je na svojega psa iz Španije še čakal, saj je brez barve in napetega obraza prestopal na mestu in imel pogled uperjen k spečim psom. Vročina je bila neznosna in težko smo pričakovali sklepni trenutek.
In se je začelo. Dve predstavnici društva sta glasno klicali imena psov in hitrih korakov, z izrazom olajšanja na licu, so k njima pristopali posvojitelji. Prvo ime, drugo ime, tretje, četrto ... Moje potne roke so krčevito stiskale ovratnico in povodec, ki sem ju pripravila zanj, in težko sem dihala. Dolgolaska se je naključno obrnila v mojo smer in v italijansko obarvanem narečju glasno zavpila: "Keiko?" Po moji hrbtenici je stekla elektrika, v ušesih mi je zvonilo in skoraj bi s sabo vzela gospodiča, ki je stal pred mano. "Yes, here, I'm coming ..."
* sem odgovarjala, ko sem hitela premikati noge. Stal je na robu avta, stiskal se je h gospodu, ki je od spanja na pol omotične pse podajal dekletoma pod avto in zrl v množico obrazov pod sabo. Le kaj se je takrat odvijalo v njegovi glavi? Ocenjen na 2,5 leta starosti je kuža v življenju skusil že precej slabega. Množica ljudi, ki ga je obkrožala, bi ga utegnila prestrašiti, kriki veselja, stiski in solze, adrenalin drugih psov bi lahko nanj vplivali narobe. A niso. Dolgin je stal nepremično, z visoko dvignjeno glavo, radovednim pogledom, in ko mu je na vrat natikala ovratnico, so me zapekle oči. Zaskelele. Kot me zdaj. Spustili so ga na tla, mu pripeli še povodec in lahko je zakorakal k meni.
Kleče na kolenih si v tistem trenutku in v življenju nasploh nisem tako zelo želela objeti nikogar, ga poljubiti in mu zaželeti dobrodošlico v preostanek življenja. Končno sem ga stisnila, potipala kosti, preštela rebra. Zlati fant je nagnil glavo ter se naslonil obme in čas se je ustavil. Jezik, v katerem sva govorila, je bil takrat smo najin. V delu sekunde sem začutila vse njegove stiske, strahove. Ni se tresel, a je stal precej okorno. Potreboval je čas, da bi lahko dojel, da je življenje v enem samem trenutku spremenilo barve, da ga čaka od tukaj dalje le dobro, boljše, najboljše. Šepetala sem mu, da je moj, on pa je iz trenutka v trenutek postajal mehkejši, in čeprav sem vedela, da ga moram odpeljati stran, me noge niso ubogale. S težavo sem se dvignila, zakorakala in za sabo sva kmalu pustila vse, kar je tam moralo ostati.
* "Ja, tukaj, prihajam …"
foto: Katarina P. Herček 
foto: GACI - Društvo za pomoč odsluženim hrtom, Italija 
foto: GACI - Društvo za pomoč odsluženim hrtom, Italija Najk je pes zame. Len, ko želim biti lena jaz, sočuten, ko ga potrebujem, glasen, ko me je strah, igriv, ko je pozno popoldne, in nežen, ko gre dan h koncu. Kako se prebere, če napišem, da ga ljubim? Da, pasje ga ljubim!
foto: Katarina P. Herček 
foto: Katarina P. Herček Avtorica zgodbe je MaksiMaša.
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje ni vedno zabavno".
Nagradne kategorije A + B + C.
Jana. Vse pravice pridržane.
