Točno en teden nazaj je zgledalo, da ne bo preživela še ene noči. Stanje je delovalo tako terminalno, da so
ji dali samo 20% možnosti za preživetje še ene noči.
Sedela sem z njo na veterini, v kovinskem boksu, uro za uro, in ji med počasnim kapljanjem infuzije šepetala:
"Aika, daj, potrudi se. Še en božič, še en božič."
Danes je ta božič.
Njeno dlako lahko mečkam med prsti, hranim jo še vedno po malem vsaki dve uri, vendar že lahko sama vstane.
Ne vem, če lahko z besedami opišem občutek hvaležnosti. Kolikokrat lahko en sam pes vstane od mrtvih? En teden nazaj sem upala, ko ni upal nihče več, da se to lahko zgodi še enkrat, tretjič. Ni še v redu, še zdaleč ne in res upam, da se še kaj ne zakomplicira. Ampak danes ne bom mislila na to, danes je božič in še vedno je živa.
Aika
Jana. Vse pravice pridržane.
