A day in a life:
Dan se začne sredi noči. Baje. Ob enih ponoči pride omladinka: mami, jaz mam 2,7 (sladkorja v krvi). Me katapultira iz postelje: a boš mleko ali kruh? Sej sem že jedla, ampak, a sem lahko malo pri tebi? Ja, seveda si lahko. Itak me Nike opazuje z regala in se dela, da je tam tako zelo fino spat, da sploh ne bo prišla k meni na stiskanje. Malo je užaljena, ker jo popoldne pobašem v transporter in greva k vetu. Zato me kaznuje tam, kjer ve, da me lahko.
Zjutraj je nočna avantura že pozabljena, ker je tega enostavno preveč in ne moremo iz vsake epizode cirkusa delat. To spada zraven in ni druge. Po zajtrku nekosmatih in kosmatih se razkropimo vsak na svoj konec. Danes moram prej iz službe, sicer ne bom uspela urediti vsega, kar me čaka popoldne. Torej grem prej domov po Nike, ki se že ne pusti kar tako prijeti in zbasati v transporter, čeprav ji inhalacije dobro denejo. Ji obljubim, da je danes po vsej verjetnosti zadnjič, ker o prehladu ni več ne duha ne sluha.
Prideva na VF, se usedeva v čakalnico, pride zraven zdravnica in se usede zraven naju.
Predebatirava vse o Nikinem cepljenju in potem vpraša, če je v družbi drugih mačk? Ja, seveda. Kdaj pa je bil on cepljen? Ja, lani junija in julija... Me pogleda full grdo in reče: potem ste pa zamudili!
O, jebelacesta, saj res! Pozabila sem na cepljenje po enem letu
.
TAKOJ ga pripeljite, takoj jutri! Kdaj mora dobit naslednjo tableto za razglistenje? To pa vem: 18.10.2012. No, vsaj to.
Odnese Nike na snifanje in me pusti, da se žrem.
Vmes zvoni vsaj trikrat moj telefon, temu se reče fleksibilni delovni čas.
Dobim Nike in nama ni treba več priti. Ampak, reče, jutri pa prinesete drugega mačka!
Vzamem transporter in NE preverim, kako so ga zaprli. Na ovinku s Tržaške na Prešernovo mi nekaj trikolorno kosmatega zleze na sprednji sedež. Jezuskristus?
!!!!! Kako si pa ti ven prišla?
Nimam kaj, sem na levem pasu, gužva, kje je kakšna avtobusna postaja?
Pri naslednjem semaforju stojijo policaji, urejajo promet in upam, da ne bodo opazili, da na moji zadnji polici leži muca, ki ni plišasta!
Se ustaviva, se pusti dat nazaj v transporter, ampak pove, da ji vožnja načeloma ni všeč, niti na zadnji polici avta.
Doma jo odložim in grem na drug konec Lj. Hvalabogu opravim prej kot sem mislila in se že peljem na tretji konec Lj, kjer se ubadam z ogledovalci stanovanja, ki ga je treba prodat. Oča so zgasnili na desetdnevni izlet in tako se pojam z agenti in ogledovalci.
Malo pred deveto zvečer se vlečem čez domače parkirišče, razmišljam o tušu, ali bo Nike prišla danes k meni (evo je, leži zdajle zraven in se umiva
), pa slišim: gospa, gospa!
Kliče me starejša soseda iz sosednjega vhoda, pravi muco sem našla. Kakšno muco? Belo. A ima kdo pri vas tako muco? Ne, pri nas pa ne. Kje ste jo našli? Tukaj, na parkirišču. Pravi, sem jo nesla domov in je mleko pila
. Sploh ne komentiram. Vpraša gospa, kaj naj naredim z muco? Nihče je ne pozna, od nikogar ni. Ima pa ovratnico in ni divja, se pravi, živi v stanovanju. Kaj naj zdaj z njo, koga naj pokličem? Ok, lejte bova poklicali zavetišče. Pa nima denarja na telefonu. Nič hudega, saj bom jaz. Moj telefon utripa rdeče, lih da ne crkne, prazna baterija.
Kličem seveda Smetko, samo njeno številko imam v mobiju. Ona ima tudi fleksibilen delovni čas, ko jo kličemo ob nemogočih urah
. A je Horjul tudi zavetišče za Ljubljano? Ne, Gmajnice so. Hvala, kličemo Gmajnice.
Pa jih ne, ker telefon dokončno umre
. Ok, gospa, dejte mi svoj telefon, jaz grem gor poklicat Gmajnice in jim dam vašo telefonsko. Ampak, reče gospa, a vam lahko pokažem muco? Dejte no, sam mal. In leti v svoj blok. Stojim pred blokom ko vasovalka in res, se prikaže gospa na oknu: muce ni več!
Oboh, a je mogoče pod posteljo zlezla? Čakte mal. Pa še mal vasujem pod oknom. Jaaa, slišim, tukaj je.
Se odpravim proti svojemu vhodu, evo nje za mano. LEJTE jo muco
Res, muca bela, z daljšo dlako, zelo košatim repom, samo okoli oči ima nekaj, kar je videti kot zaspančki.
Se spet odpravim, joooooj, jooooj, slišim teto tarnat, ona že skoraj joka. Kaj pa je? Nimam ključa. Kako nimate ključa? Ja, sem tok ven letela, da nisem ključev sabo vzela
. Ajme meni! Gospa, pozvonite enemu od sosedov, saj vam bodo odprli. Aja, sej res. In gre teta pomirjena z opletajočo muco v rokah.
Doma nahranim telefon, pokličem Gmajnice, se vse zmenimo.
Nato pokličem še gospo, ona vsa vesela, joj, pravi, ja, so me že klicali, pridejo po muco čez eno uro. Bi bilo škoda, da bi jo kdo povozil, je taka lepa mlada mačka. Ja, si mislim, ampak kaj hudiča pa lastniki delajo? Bi pričakovala, da bo kakšen totalno histeričen osebek letal okrog in klical muc muc muc, pa nč
Je rekla gospa: hvala vam, bog vam bo povrnil
. Saj mi je že, gospa, mi je že!