Včeraj smo imeli pogreb. Z vsem, kar spada zraven. Zapustila nas je naša mala Julija, ena od morskih pujsk.
Pujske so že vse v letih, ko se kaj takega lahko pričakuje, pa vseeno
.
Uradno so one last moje mlajše omladinke, ki je bila nadvse vesela, ko je k nam prišla Pepi in si ravno njo izbrala za svojega človeka, ker pač s pujski si ne moreš ponoči deliti postelje. Z eno muco je to seveda zelo enostavno.
Pepi zleze k njej v naročje, ko se uči, ko afne gunca na računalniku in ko gleda tv. Kadar se slučajno odloči priti k meni v naročje, sem cela medena. Ker ima tamalo rajši kot mene. Ker je moje naročje večkrat zasedeno kot njeno in Pepa to ve. In je ne moti, ona ima svojega človeka in je zadovoljna. Moj ego bo pa tudi preživel.
Včeraj ni nobena od živalc prej povedala, da je kaj narobe. Ko smo ugotovili, da Julije ni več, pa so začutili, da je čas za terapijo. Pepi se ni dala odlepit od naše mlajše omladinke
. Ves čas je visela na njej ali z nje. Dokler tamala ni vedela, da Julije ni več, je bila Pepa kot ponavadi. Potem pa je začutila vibracije in je neumorno tolažila svojo človekinjo.
Saj sem vedela, da je tudi ta muca posebna in mora bit pri nas.
O Nike ne bomo zgubljali besed. Ona je svoj del terapije opravila odlično. Ta muca je včasih strašljivo brihtna.
Ko si žalosten, ves čas hodi okrog tebe ali se usede predte in komunicira. Na vsak način ti hoče preusmerit pozornost. Samo govori ne. Pa še to včasih, če dobro prisluhneš.
Jana. Vse pravice pridržane.
