Mislim, da je čas, da spet kaj nepišem o naši Bindički
Ker smo trenutno brez začasnika, sva se imeli čas malo bolj posvečati druga drugi in priznam,
da me je moja babika prav prijetno presenetila
. Vidi se, da jo puberteta zapušča, postaja
vedno bolj naša in popolnoma prilagodljiva hišna žvau, ki absolutno spoštuje Čaro, kljub tamu, da ji ne
bi bil noben problem hierarhije postaviti na glavo
. Ampak tega ne naredi in tudi zato jo imam
vedno bolj rada
.
Na sprehodih že uspe ignororati ljudi, do malih psov, tudi če je spuščena, je OK, celo zabremza na klic
in jih z zaprtim kljunom samo na daleč opazuje, še vedno pa jo znervirajo veliki in bognedaj tudi glasni
mimoidoči kosmatinci
. Če je pes skuliran in jo bolj ali manj ignorira, nama sicer uspe na "sedi" samo
gledati mimohod, brez uporabe ONE, ki pa edina zaleže, če se sreča s sebi enakim histerikom
.
Tudi z otroki je OK, seveda pa jih mora spoznavati počasi. Glasni in zelo hitri otroci jo begajo in plašijo,
zato to tudi komentira
. Ugotovila sem, da je pri takih obiskih najbolj sigurna v boksu, kjer počaka, da
se vse strasti prve pol ure umirijo, potem pa je tudi ona pripravljena na prijetno druženje.
Doma pa je takorekoč sploh "ni". Če nima kakšnega "učenca" je sanjski, zame ravno prav len pes, ki se
oglasi zelo redko.
Skratka, res sva si v marsičem podobni
, obe imava sive kocine
, sva rahlo težavni
, ne
vedno zadovoljni (kar tudi glasno poveva)
, po srcu pa dobri
, ampak kaj, ko ljudje to zaradi najine
glasnosti večkrat spregledajo
Jana. Vse pravice pridržane.
