Ugriznil vodnika, ugriznil domače, ugriznil otroke, ponori na pse...

[kocka]

Psa po vsej verjetnosti ni več med živimi,

zakaj pa ne?

[moksa]

zakaj pa ne?

K sreči se je situacija razpletla tako, da "alternativa kako bodo drugi namesto mene poskrbeli za psa" ni bila tisto kar sem mislil, temveč to, da je sedaj že na poti v novi dom, ker se mu je uredil nadomestni dom na parceli na krasu. Tam ne bo nobenih otrok v bližini, pa tudi mesta ne bo več videl od blizu. Kako bodo pri tisti hiši poskrbeli za njegovo obnašanje in šolanje pa ne vem, saj teh ljudi osebno ne poznam, vedo pa zakaj se je odselil.

Zaradi tega. Mogoče sem preveč skeptična, cinična ali ne vem kaj, ampak to je preveč - celo zame. Ne verjamem mu niti besedice. Včeraj zvečer je še iskal rešitev na internetu, danes je tako zelo agresiven (?) pes že nameščen. In ima še želodec napisati "k sreči".
Je pa čisto možno tudi to, kar je napisala sanco1a. Ne vem, kaj je slabše. Ali pa vem.

[moksa]

Se strinjam.

[Jana]

Bom napisala eno zgodbico, kako vidim zadevo jaz. Nikakor ni nujno, da je kaj od tega tako, kot bom napisala. Sklepam samo po tem, kar je tukaj napisal bidi.

En fant, verjetno odrasel, si nekega lepega dne zaželi psa. Morda je videl objavo na netu, pa si ga je zeželel, mogoče si ga je želel, pa ga je poiskal na netu ... Ni pomembno. Očitno še živi s starši oz. s širšo družino in očitno so mu posvojitev psa dovolili. Koliko se je fant ukvarjal z njim, je težko reči. Verjetno se je. Vendar igral, ne vzgajal. Dokler je bil pes igračka za vse, je bil dobrodošel. Ko so se začele težave, je začel glavam familije presedat. Fant jih je poskušal nekako reševat, pa žal neuspešno. Nekaj razlogov smo že izluščili. Vsi vemo, da za uspešno sobivanje med več družinskimi člani ni dovolj, da se s psom ukvarja samo eden in ni dovolj, da pes jemlje samo enega za svojega (karkoli že). Vsi družinski člani morajo poznati red in se ravnati tako, kot je potrebno, kadar vzgajamo psa, ki živi skupaj z družino. No, pri tem psu in tem fantu in tej družini se je najbrž zalomilo že v samem štartu, lomilo pa se je z vsakim ugrizom bolj. Rešitev pravih ni bilo in fant je dobil komando - psa stran, kakor veš in znaš, sicer bomo mi (verjetno kdo na vrhu družinske hierarhije) poskrbeli zanj. In ker rešitev pač ni bilo mogoče najti čez noč, saj takih čarobnih palčk še niso iznašli, je nekdo za psa poskrbel po svoje. Žal.

Kaj se je zgodilo tako in kaj ne, ne vem. Morda bo ta tema preprečila kakšno nepremišljeno posvojitev v prihodnje. Upam.
Takih zgodb, kot je tale, je mnogo. Res mnogo. Večina se odvije za varnostjo štirih sten in nihče ne pride povedat, kaj in kako se dogaja. Veliko psov, ki so kupljeni ali posvojeni na horuk, preživlja po začetnem veselju družine in po prvih težavah osamo v pesjakih ali na ketnah svojih nadaljnih xy let, marsikateremu pa najdejo tudi pot na drugo stran. Prepričana sem, da vsak med nami pozna ali je poznal kakšnega takega.

Za tega psa so našli najslabšo možno rešitev. Tudi žal.
Prijaviti ni kaj, razen če psa najdete in ugotovite, da kaj ni v skladu z zakonodajo. Zaenkrat očitno še nima odločbe za nevarnega psa, prav tako ni spoznan za bolnega psa. Vsi lahko samo upamo, da je zanj kljub vsemu poskrbljeno. Pa tudi to lahko samo upamo, da ne bo kdaj v njegovi bližini kdo, ki mu ne bo pogodu, ali da ne najde možnosti odšetat se naokrog in se srečat s kom, ki mu tudi ne bo pogodu. Branja o ugrizih in napadih imamo že vsi več kot dovolj, pa tudi srečanj z nenapadalnimi psi. Srečanj z napadalnim si najbrž nihče nikoli ne želi.

Koliko je za situacijo kriv sam bidi? Ne vem. Na internetu je vse mogoče in vsak je lahko tako rabelj kot žrtev.

[Drejči]

pri vsej zgodbi sta mi je ven skocila samo ena stvar in sicer, da je imal problem s psom celo DVA MESECA.
Upam samo, da je pes nasel dom kjer bodo poskrbeli zanj kot je treba ( pa ne mislim na hitro eksekucijo, ce bo pokazal zobe) in da si bidi nikoli vec ne bo omislil nobene zivali.