zakaj živali sploh obstajajo?

[fižolova župca]

V bistvu je post ki sledi citiranemu pojasnilo temu tvojemu vprašanju. Tam lahko prebereš 'z vidika vrste', pa dalje 'čeprav konkretnega kozoroga enako boli' itd. Mogoče ni bil dober primer tale kozorog, res sem hotela najprej razćistit mačka, ker če ne skoz skačemo, citiramo eden drugega in nikamor ne pridemo, ker je vsega preveč in se vse na vse nanaša. Kozoroga sem se še sama ustrašila, ko je bil post oddan.
Bom povedala na krajše - poseganje v divje vrste (ali tudi posameznika) zna bit problematično. Regulatorji vrste povzročajo trpljenje, vendar jih ne moremo povsem ukinit, ker bi s tem zelo zamajali naravno ravnovesje. Kljub temu, da posamezna žival trpi, je včasih bolje zadeve pustit pri miru oz. je treba vse kar se dela delat zelo pretehtano.
Domače vrste so po definiciji domače, zato na te regulatorje ne moremo računat. Regulator je postal njihov stvaritelj, človek. Pa ne samo regulator, ampak tudi tisti, ki dovoli njihovo razmoževanje - to naj bi se dogajalo samo v taki meri, da še lahko odgovorno poskrbi za vsak posamezen osebek. A čutiš razliko? Domača vrsta - odgovornost do posamezne živali, poseganje, regulacija in kontrola rojstev : divja vrsta - uravnavanje populacije samo v toliko, kolikor je naravno ravnovesje porušeno, sicer pa pustiti pri miru, da se regulira po naravnih zakonitostih.  
Tko nekako je blo mišljeno.

[Sleepy]

Ne, če je govor o trpljenju, pravzaprav ne čutim nobene razlike. Umiranje je vedno umiranje, trpljenje prav tako, čeprav dvomim, da ga živali dojemajo kot takega. Mogoče bi bilo boljše uporabljat bolečino.
Pravzaprav po tej regulacijski logiki razumem še manj. Najbrž se strinjamo, da je mačk preveč? Od tod najbrž tudi potreba po regulaciji in kontroli rojstev. Kam torej sodi leglo komajskotenih mladičev, ki jih je v preštevilčno mačjo populacijo skotila prostoživeča mačka in jih zapustila (torej jim je narava namenila vlogo futra za kune)?

Že sami primeri poboja čebel - ok niso pač ravno divje živali, domači ljubljenčki pa tudi ne. Izumrtje čebel bi resnično pomenilo konec človeštva v zelo kratkem času.

Nisem prepričana. Prej bi kolone poceni delovne sile s čopiči božale cvetke in opraševale druge cvetke.

[Sleepy]

Sem pa že nekajkrat dirkala po vrtu z metlo v roki za mačkami, ki so ptiče imele v gobcu, samo tu ima narava bolj malo veze

Če je nisi zajahala (metlo, ne mačke), pol še ni tko hudo

Mislim da nikomur ni dano, da lahko trpljenje izbriše iz obličja zemlje. Očitno ima svojo vlogo, če ne ga pač ne bi bilo in vsak se sreča z njim več kot enkrat v življenju. Kar res lahko naredi vsak je zmanjša trpljenje in pomaga konkretnemu trpečemu bitju s katerim se sreča (otrok, odrasel, žival), če lahko. In če hoče.
Tisto, česar ne razumem je, zakaj je trpljenje kot tako dopustno ali sprejemljivo pri enih vrstah in pri drugih ne? Zakaj pomagati sestradanim mladičem prostoživeče mačke sestradanemu medvedkinemu mladiču (ker je pač ravno aktualen primer) pa ne?

[fižolova župca]

Glede klasifikacije in ločevanja ali smejo trpet zaradi kategorije, v kateor jih razvrsti človek pa tole - ne gre le za klasifikacijo. Če poberem na cesti psa in ga dohranim, je to domača žival, ki jo bom vrsti primerno lahko imela. Če poberem v gozdu zapuščenega medvedjega mladiča, ga vključim v okolje, kjer je navzoč človek, pa sem mu naprtila hud problem. In sebi. Lahko ga strpam v kletko za cel lajf, da bo nabijal kroge, lahko ga dam nazaj v gozd in čakam, da kot odrasel v času lakote obišče še kako hišo... Dokler ni medvedjega zavetišča v res varnem, naravnem okolju, je po mojem razumevanju žal obsojen na to, da preneha obstajat. Majhen, puhast, luštkan medo. Ful kruto, ampak jaz si drugače ne znam razložit zadeve.

Ali pa drug primer - predstavljaj si, da skušam vse ptiče določene vrste rešit pred sovo, ker je to zanje trpljenje (dejansko je - strah jih je, boli jih, sledi boj za življenje in nato smrt). S tem verjetno pokončam kar nekaj sov, ki umrejo od lakote in pretirano razmnožim te ptiče. Enostavno se ne da tako gledat, da je treba vsem osebkom divje vrste pomagat in jih rešit pred trpljenjem, ker to ne, ker je to vtikanje, ki zelo možno podira ravnovesje. To lahko narediš sem in tja, čist tko za svojo dušo (recimo jaz sem enega vrabčka tko odgojila, Stanko je bil, potem sem ga spustila - pametno ali ne...), princip dela pa to ne more bit. Vseh Stankotov se pač ne da rešit in tudi precej nevarno bi bilo.

[Jana]

Bi rekla, da je najprej treba razčistit s tistim, o čemer piše FŽ - domače, divje, prostoživeče ... Ne gre za to, kaj si mi želimo in kako mi čustveno gledamo na zadevo, temveč gre za to, kako so živali sposobne preživetja, ko odrastejo oz. po tem, ko mi "direktno posežemo v njihovo življenje".

Odraslega medveda, ki je bil "vzgojen" s pomočjo človeka, ne bo nihče posvojil in nastanil v stanovanju (tudi najditelj ne), če se že nekateri ne morejo soočiti z dejstvom, da medved (tudi mlad in majhen) v stanovanje ne sodi, temveč ga bo treba:

- po poseganju vanj fliknit nazaj v naravo (upam, da kdo ne misli, da je to pri konkretnem medotu še mogoče),
- zapreti v kletko.

Si upam trdit, da medved v kletki pač ni isto kot medved v gozdu. S stališča medveda, seveda, ne s stališča tistih, ki se predvsem zavzemajo za življenje "za vsako ceno" ali s stališča onih, ki si pač želijo "kruha in iger".
Kaj pa mlade srnice? Tako so luškane, kajne? In zakaj jih ne smemo pobirat po gozdovih, jih gor spravljat in nazaj v gozd spuščat? A zato, ker nam lovci ne pustijo?
Al bi jih raje mal v kletke zapirali? Mogoče pa še za srne rabimo en "park", da jih bomo lahko vanje dajali, ko bodo ratale prevelike za v stanovanje.

Mačjega mladiča lahko brez usodnosti zanj spravimo "do kruha". Četudi ga bomo potem (predvidevam, da po s/k) fliknili iz bajte, ima možnosti za preživetje, še več možnosti pa ima, če poskrbimo zanj v celoti - ga posvojimo. Maček v stanovanju ni isto kot medved v stanovanju. Ne samo zaradi človeških stanovalcev v tem stanovanju, temveč predvsem zaradi potreb (in občutij ) samega mačka in samega medveda.

Za konkretno vprašanje pa je eden od odgovorov tudi - takšna je zakonodaja:
- medvedi spadajo v gozd od rojstva do smrti,
- mački spadajo k ljudem od rojstva do smrti.

[Jana]

Jaz sem izhajala iz tegale vprašanja:

Zakaj pomagati sestradanim mladičem prostoživeče mačke sestradanemu medvedkinemu mladiču (ker je pač ravno aktualen primer) pa ne?

Nalašč nisem napisala možnosti evtanazije. Ne pri medvedu in ne pri mačkah:
- pri medvedu te možnosti očitno ni več (kot je razbrati iz medijev),
- pri mačjih dudarjih je odločitev za evtanazijo precej bolj kompleksna in odvisna od več dejavnikov, ki najdbo spremljajo.

[Sleepy]

Jaz pa [e vedno iz tegale:

hec. Mogoce filozofski, kaj pa vem. A kozorog z zlomljeno taco trpi drugace kot macka (z zlomljeno taco)? Ce si en ali drug ne moreta zagotovit dovolj hrane - a od lakote kozorog umira drugace kot macka? Ce gre za trpljenje.

Ce torej prav razumem je dopustnost in sprejemljivost trpljenja odvisna od delitve zivali? Trpljenje divjih zivali je torej sprejemljivo, domacih in udomacenih pa ne?

[Jana]

Je prav zanimiv tale paradoks - za medveda marsikomu ni problem zagovarjat "kletke" (ok, tudi take ali drugačne variacije azilov in zoojev), svojega mačka pa zagovorniki "kletk" ne bi imeli celo življenje v transporterju. Le kako to? Pa menda ja niso medvedi nič drugačni od mačk, al kako?

Hočem povedat, da je vprašanje o tem, zakaj pomagati mladi mački in zakaj ne pomagati mlademu medvedu (ostati v kletki - azilu, zoo-ju ...), zame precej sporno prav zato, ker se po eni strani namiguje na "enakost" (pomagati obema enako ali ne pomagati nobenemu), na drugi pa na "raznovrstnost" (ne ravnat z obema enako, ker enega lahko imaš v kletki - azilu, zoo-ju, drugega pa ne).

Ce torej prav razumem je dopustnost in sprejemljivost trpljenja odvisna od delitve zivali? Trpljenje divjih zivali je torej sprejemljivo, domacih in udomacenih pa ne?

V obeh primerih (mačka in medved) je na voljo (zakonodaja celo zapoveduje) humana usmrtitev, v kolikor gre ob najdbi za trpljenje. Kakšno je laično stališče o "trpljenju medveda v kletki", lahko vsi preberemo v medijih. Sama se nagibam k mnenjem stroke. Nekaj malega imam tudi svoje pameti, ki mi pravi, da kletka - azil, zoo ... za medveda, ki naredi v svojem normalnem medvedjem življenju na dan ohoho km, pač ni življenjsko okolje za dol past, prav tako za medveda ni vaško okolje, saj mu bodo ure hitro štete, ko se bo kakšna mamca bala zvečer iz bajte, pa otroke bodo zapiral v sobe ... in na koncu se bodo zbrali vaški frajerji in zahtevali od lovcev ... Kaj? Medvedu ne pomagam ne s tem, da komentiram in ne s tem, če sem tiho. O njem so odločali (in še odločajo) drugi. Tudi (ali predvsem) javnost - scena, ki je njegovo usodo zapečatila s popolnim nepoznavanjem potreb medveda in pomanjkanjem zavedanja dejstva, da bo medved zrastel.

Usmrtitev je predvidena za vse divje živali, za katere se ugotovi "trpljenje" in bi se odpravljanje tega trpljenja (zdravljenje, negovanje ...) odražalo z nezmožnostjo vračanja živali v okolje - alternativa je samo zapiranje v kletko (ok, azil, zoo). Ok, to, da medvedi niso za "nego na domu" in posledično zapiranje v azile in zooje, so spoznali že zakonodajalci, torej ni zadeva nova. Enako za srno in kozoroga.

Za mačke, ki "trpijo", je predvideno zdravljenje, v kolikor je smiselno in je znan plačnik storitev, če gre za "trpljenje ob boleznih ali poškodbah", sicer je predvidena humana usmrtitev. Če gre za "življenje v transporterju", torej "psihično trpljenje", so predvidena drugačna zdravila - pa ne za mačke, temveč za lastnika transporterja. Žal se ta zdravila ne delijo tako, kot bi si želeli, res je pa tudi, da tule govorimo o sposobnosti preživetja divje živali v divjini po "srečanju" s človekom in o prostoživečem mačku, ki s prilagajanjem na "divjino okoli bajt" po "srečanju" s človekom nima kakšnih hudih težav.

Torej, nobeno trpljenje, na katero lahko vplivamo, ni sprejemljivo in dopustno in pri obojih je treba ukrepati - pri vsakem na njemu ustrezen (tudi zakonsko določen) način. Ravnanje z živalmi je že v osnovi razdeljeno na potrebe posamezne vrste in ne na to, kako nekdo čustveno sprejema pomoč ali se nagiba k "ohranjanju življenj za vsako ceno".