zakaj živali sploh obstajajo?

[spelca888]

Isto lahko rečeš o ljudeh, saj se povsod dogajajo grozote in krutost.

Dejansko pa eni in drugi obstajamo, ker se je pač nekoč en dušik odločil da bi se šel kolega z vodikom in ogljikom, pa imaš aminokisline. Namen našega obstoja ni, da se imamo fajn ali ne ampak pač sodelujemo pri evoluciji. Kaj si ti ali jaz tu želiva, nima nobene veze, na nas je le, da stanje tako kot je skušamo izboljšat po svojih najboljših močeh.

[fižolova župca]

Ni za primerjat, res ne, nikakor, ampak mi vsak dan, vedno znova prihaja na misel. Prejšnji teden je v vrtčevski skupini moje hčerke umrl otrok. Nepredstavljivo in grozljivo, res se ob takem trpljenju vprašaš vse sorte. Od daleč ostane mogoče bolj filozofsko vprašanje, od blizu pa naravnost strašljivo dejstvo. Gledano širše je pa kljub vsemu nekaj, kar se je dogajalo vedno, na tak ali drugačen način. Človeka ustavi nesreča. Lev strga gnuja, da ga poje. In naslednji dan si on zlomi nogo ter premine. Narava in življenje v vsej svoji krhkosti.

Da varujemo svojo vrsto in posebej čutimo z njo je nekako naravno. Ampak tudi pri domačih živalih smo se igrali bogove ali zaradi svojega načina življenja to postali, zato imamo dolžnosti za ustvarjeno poskrbeti. 'Odganjati' trpljenje, se truditi razumeti tudi vsak osebek posamezno in ne le kot vrsto. In celo več - deliti svojo naklonjenost in imeti rad. Ob vsem tem je težko gledat le racionalno, čustva naredijo svoje in trpljenje se začne zdet nepravično. Pa ni, kot celo pri človeku ni. Le čustev narava ne pozna. Bi preveč pomešala njene zakone, zato mora ostat kruta mati.

Če razmišljaš tako, se nekako lažje spraviš z usodo. Hkrati pa zato, ker smo ljudje izstopili iz evolucije, poskrbiš, da se trpljenje ne dogaja zaradi tebe (konkretno in človeka kot vrste), naravno evolucijo skušaš kompenzirat z  malo več čustvene evolucije, za katero bi morali delat vsi. Tejle mački bi se mladiči morda kljub temu zataknili, bi pa večina domačih živali  imela nekoga iz vrste svojih stvariteljev, ki bi jih v takem trenutku potegnil iz zosa. To je vse kar lahko naredimo. Izkoreninit trpljenje je pa iluzija.

... Kaj si ti ali jaz tu želiva, nima nobene veze, na nas je le, da stanje tako kot je skušamo izboljšat po svojih najboljših močeh ...

Drži...

[Lanabela]

zato, ker smo ljudje izstopili iz evolucije

Nismo, niti slučajno. Samo domišljamo si.

[fižolova župca]

Zanimivo, na kraj pameti mi ni prišlo, da bo kdo hotel tako razumet.
1. Itak moksa, za posamezno žival je precej nepravično, da jo ubije in poje druga, pri domačih (tistih s tvojimi supersoničnimi bickli) še posebej preprečujemo, zdravimo itd. ker imamo tako ali drugač prste vmes pri njihovem nastanku. To vse že piše v mojem prvem postu. Ampak popriki ne piše samo o domačih, piše nasploh o živalih. O vprašanju smisla obstoja, ker morajo trpet. Zaradi mene bi lahko komot pisala o ljudeh. Ker je isto (kot ti praviš, naj velja za mene in tebe). Z vidika posameznika je nepravično. In tisto bistveno - popriki ne piše o posameznem bitju, temveč o vrsti (pod vprašaj postavlja obstoj vrste zaradi trpljenja posamznika). Z vidika vrste vidik posameznika nima veze. Pa ni treba nobenega 'fak' zraven. Tko pač je, če nam je všeč ali ne.

2. Da dojemaš kot nepravično dejstvo, da volk poje zajca ali da solata pristane v tvojem želodcu je po mojem  mešanje krompirja in avionov. Pokaže pa, da naš pojem nepravičnosti nima nič s tistim od narave. Mogoče je tako razumevanje lepo in romantično, smiselno pa ni ravno. Mene spominja na to, kako smo z očetom gledali oddaje o živalih (oče se je vedno čist vživel in je glasno navijal in sočustvoval z antilopo in zgrožen bentil nad gepardom). Tako da, midve bi se lahko pogovarjali o tem, da morda 'pravičnost narave' ni najbolj posrečena besedna zveza, da je treba najt bolj nevtralno, recimo, 'konsekventnost narave' (ker upošteva svoje zakonitosti). Da gre pa za nepravičnost zaradi solate, ki pristane v želodcu, tega se pa ne grem.

3. Ker praviš, da se je pri Abbi samo supersonični bicikel od narave mim peljal (se strinjam), je torej mačka iz narave delno izvzeta. A ne da je? Ker je domača vrsta. Zrasla je ob nas ljudeh, ki smo se še bolj (itak ne čisto, v veliki meri pa) izvzeli, to še vedno trdim. Pa ne tako kot si razumela ti. Ti govoriš o enem koraku naprej v empatiji (recimo duhovnem razvoju), jaz pa o naravnem razvoju (Lanabela se ne strinja, me je pa, se mi zdi, razumela prav).
Od kod ideja o tem da smo iz naravnega razvoja izstopili? Živimo tako, da čist eliminiramo naravno okolje, ki ga poselimo, namesto da bi bili del njegovega kroga. Omogočamo neplodnim in bolnim osebkom razplod. Potomce imajo recimo tisti, ki bi zaradi kronične bolezni v naravi podlegli, zdaj pa s podporo medicine svoje gene predajajo naprej. Druge vrste ubijamo čisto iz drugih vzrokov kot živali, tudi iz popolnoma nepotrebnih za naš obstoj. Če pride huda zima, nas ne pomre več, ampak na naš račun pomre več dreves, bolj zastrupimo svet z ogrevanjem na nafto, namesto nas nasrkajo drugi, mi se pa množimo in grejemo. Začeli so veljat precej drugačni zakoni. V tem smislu razumem našo (delno, itak) izvzetost iz naravnega kroga. In dodajam, da je fajn, če ta primanjkljaj nadomeščamo z drugačno vrsto napredka.

Saj ne da ima kakšno vezo z Abbo, ampak sem morala pojasnit.

[moksa]

Najprej opravičilo Abbi za smetenje Potem hvala FŽ za obširno pojasnilo, s katerim se sicer večinoma ne strinjam, ampak tako je tudi prav (smo si pač različni)
Ampak dejstvo ostaja, da merila za trpljenje, pravičnost itd postavljamo ljudje in smo torej mi tisti, ki določimo, kaj je prav in kaj ni. Tudi za ostale, s solato vred (btw - zakaj je bolj etično odreči se mesu in ne zelenjavi? Čisto resno mislim, ne provociram nikogar).
PS: če s kratko besedico "fak" lahko podkrepim kak stavek, si vzamem svobodo jo uporabiti, lahko pa me moderator zbriše v kateremkoli momentu

Ja tkole je, da življenje (katerokoli) lahko obstaja samo na račun drugega življenja. In da ni življenja brez smrti. Komur se to zdi krivično, naj se žali na sončno komando. Pravica, krivica, dobro, zlo...so pojmi, ki smo jih izumili ljudje in v naravi ne pomenijo nič.
Nismo izstopili iz naravnega kroga, to si samo domišljamo, ker smo se ogradili z zidovi in stroji. Trenutno imamo moč, da od narave vzamemo več kot nam pripada. A račun bo enkrat izstavljen, tako kot je še vedno bil. Nekaj generacij za naravo ne pomeni nič.

Se popolnoma strinjam z vsem napisanim, manj se pa strinjam z dejstvom, da boldane pojme uporabljamo večinoma zgolj zase.

[moksa]

Saj nekako zato tudi sprašujem, Lanabela (ne vem, če pojasnilo kaj pomaga, pa vseeno: nisem vegetarijanka).

[Lanabela]

Ja vidiš, to se pa zgodi, če se človk preveč zafilozofira.