Če še nisi tega: poskušaj biti čim bolj živahna. Ne se bati kaj si bodo ljudje mislili o tebi
, ampak teci s psom, lahko zavežeš igračo na vrvico in vlečeš po tleh da bo spominjala na plen, ploskaj, spodbujaj psa, ga hvali... In pa poskušaj biti čim bolj iznajdljiv (iznajdljiva?
). Lahko se sam igraš, čisto navdušeno, potem pa ti ''slučajno'' ko je najbolj živahna igra igrača pade po tleh in poskušaš jo ujeti ampak po vsej verjetnosti bo pes prvi planil nanjo. Ali pa včasih pali da s psom dolgo delaš različne vaje, ponavljaš trike itd., na koncu pes pričakuje nagrado in potem se hitro živahno začneš igrati ko končaš. In ker pes pričakuje nagrado se bo igral.
Ali pa če ima neko igračo rad (pa naj bo to karkoli) psa animiraš za tisto, jo enkrat vržeš, drugič pa jo nahitro skriješ v žep in vržeš eno drugo. Pa še veliko takih for je.
Predvsem pa kratke seanse igre, lahko je že en sam met oz. cufanje oz. lovljenje ali karkoli dovolj. In na začetku se ne ubadati s spuščanjem, prinašanjem, kulturno igro itd. (seveda ne boš dopuščal renčanja in grizenja, ampak mislim da se razume kaj mislim) - naj bo igra po pasjih merilih, da spozna da je to dobra zabava, za učenje prinašanja in spuščanja bo še časa. In najprej seveda delaš kjer je manj motenj.
Vse sorte tega lahko poskusiš. Če pa še vedno ne gre, potem pa lahko psa še naučiš igre: preprosto, primeš kliker v roke (če ga ne uporabljaš lahko tudi brez in uporabiš pohvalo), si pripraviš priboljške ali pa uporabiš enega od obrokov. Na tla samo položiš igračo (pri meni je bila žogica najboljša za to). Pes se bo verjetno ozrl proti njej - klik, nagrada. Potem pa samo višaš kriterij za klik; najprej samo pogled, potem korak proti igrači, dotik igrače, potem jo malo brcneš ali vržeš in klik če se zapodi za njo, če jo prinese... Nekateri psi, tisti ki že poznajo učenje s klikerjem bodo ugotovili takoj, jaz sem pri mojem ki ni (bil) ravno oboževalec žogic sem delala po tej metodi - v prvi seansi, po par minutkah se je navdušen podil za njo, v drugi seansi še bolj, potem pa niti ni bilo treba več tega delati, samo več kratkih seans intenzivne, živahne in zanimive igre z žogico.
Po tej metodi pa bi moglo čisto z vsakim psom uspeti, le da z nekaterimi traja dlje.
Potem čez čas pa seveda pes ugotovi da je igra zabavna in počasi ni treba več klikati in nagrajevati s priboljškom vedno - včasih pa še vedno ne bo škodilo če ga dobi za dobro igro.
Pa ne pišem tega iz teorije. Imela sem psa (dolga zgodba, žal že pokojen
) ki se sploh ni igral, še posebno izven zaklenjene garaže nisi mogel niti sanjati da bi se on igral (bil je čisto brez vzgoje, kot pravim, dolga zgodba). In sem preizkusila cel kup trikov pri njem, tiste ki sem jih napisala v prvem delu in še marsikaterega drugega, saj so me potem sosedje zaradi najine igre še kar nekaj časa čudno gledali. Sem pa s tem dosegla da se je pes tudi pred hišo lepo igral nekaj časa - pa še več bi dosegla če ne bi nekaj poseglo vmes.
S sedanjim psom (tudi dolga zgodba ampak tukaj ni pomembno
) pa spoznavam klikeraške vode in sem ugotovila da se da z drugo metodo zelo lepo naučiti igre. Sicer sem to uporabila samo pri primeru ker ni maral žogic, ker drugače sem že od malega delala z njim in se rad igra.
Pa začni že zdaj delati z njim, ko je star 7 mesecev bo veliko lažje kot takrat ko je moj imel 7 let. In igra je lahko zelo koristna, zdaj bo sicer treba nekaj dela ampak mislim da se obrestuje. Srečno!
Jana. Vse pravice pridržane.
