Danes imamo pa pri nas obletnico tistega groznega dne, ko so vet. rekli, da predlagajo evtanazijo.
Ah, sem hotela napisat kaj o njem, pa mi že ko slap lijejo soze iz oči.
Veliko nas je naučil, pa kaj tudi mi njega, ket je bil najtrša oblika terierja, mi je popil precej živcev, ampak vedno se je dobro končalo. Kolikokrat sem v pižami prepešačila vas, kolikokrat sem ga našla v hlevu pri kravah, pa pri omi z roba vasi, ki je vedno zanj kuhala govejo juhco...
kako sem mu prepovedala spanje v spalnici, ker je strašansko smrčal, pa potlej spustila nazaj, ker je bilo lažje prenašat smrčanje kot cviljenje.
Pa ko je nadrl ata laboda, pa se je ata labod zjezal in ga zajagal, pa sta letela ob jezeru - najprej pes z repom med nogami in ušesi dol, pa za njim pihajoč labod z razprtimi krili...in salve smeha.
Pa ko smo odkrili da je alpinist, smo ga imeli vedno s seboj v gorah, je hodil po skalah ko gams.
Pa ko je dedu iz piskra pojedel vse razkoščičene slive za marmelado in potlej ležal dva dni ko ubit.
In ko sta z našo hčero zmagala na pasji šolski razstavi.
Spominov veliko.
Črt, hvala ker si bil z nami. Težko smo se odločili za evtanazijo, ampak bil si pes, ki je mačke jagal, in ne pes, ki je mačke samo gledal. Bolezen je bila prehuda, sam veš da nisi zmogel več sprehoda..
Odpoved jeter, ledvic in zalivanje srčka...
Še vedno si naš, samo na drugi strani mavrice.
Jana. Vse pravice pridržane.
