Danes se je končalo tvoje življenje, ki je bilo kratko in polno bolečin.
3 leta in pol nazaj se je pod našo teraso zaslišal šibak "mijav". Pa še en. Nekaj časa tišina.
Odgovorim, "mijav?"
In ti mi odgovoriš, takoj. Tako se pogovarjava, poskušam ugotoviti, kje se skriva ta klepetava muca. Pod teraso je izvrstno skrivališče in šele po kakem mesecu puščanja hrane in mleka pred njimi te prvič vidim.
Majhna črna muca, čisto suha in očitno zapuščena. Sploh nisi znal piti mleka in jesti hrane, zato si sprva samo pomakal jeziček v mleko in lizal hrano. Postal si prava atrakcija, vsi v domači gostilni smo te skušali nahraniti, pobožati, prijeti, vendar si se bal vseh ljudi.
Mislim, da sem se te prvič dotaknila po pol leta, in še to na hitrico. Takrat sem te z zvijačo speljala v transporter in peljala k veterinarju, da te sterilizirajo, saj sem se bala, da se boš kmalu parila. Ko se vrnem, mi veterinar pove, da te je kastriral in ne steriliziral, in da te bomo iz Bučke morali preimenovati v Bučkota.
In tako si postal Bučko, moj Buč, moj mali muc. Od kastracije naprej se je najino razmerje poglobilo, postala sva prijatelja. Še vedno se nisi strinjal z mojim tihim načrtom, da bi postal notranji muc, vendar si z leti vse več časa preživljal v moji bližini, razvil nežno in toplo razmerje z mojimi starši in našo psičko.
Nikoli ne bom pozabila, kako si ji izkazoval pozornost. Naša psička je nate ljubosumna, zato si vedel da se ji lahko približaš samo v določenih situacijah. Ko je počivala, si se zrinil k njej na posteljo in se stisnil k njej, ko je jedla si ji dajal male buce, ki jih je naša smešna psička razumela kot da ji hočeš ukrasti hrano. Ampak ne, ti si ji želel izkazati le nežnost. Glavico si privil k njej in jo buckal po vratu, kot si to počel z mojimi nogami, pravili smo da si izvrsten maser.
Ni bilo lepšega kot priti domov, zagledati tvoje kot krožnik velike očke, se usesti na kavč in iztegniti noge, takoj si pritekel in jih začel nežno buckati in grizljati.
Bil si umirjen muc vendar tudi hudomušen, božanje se je hitro sprevrglo v igro in trenutno imam na zapestjih še nekaj odtisov tvojih zobkov, upam da te brazgotinice nikoli ne izginejo in me bodo večno spominjale nate.
Trajalo je kar veliko časa, da si dojel, da si naš in nehal "klošarit". Svobodo si moral tudi plačati z nesrečo z avtom in zdaj se sprašujem, je bil takrat začetek tvojega konca?
Na veterini niso ugotovili ničesar, le veliko modric. Rentgen je pokazal običajno sliko, bi te morala pripeljati nazaj čez kak mesec, čeprav ni bilo videti posledic?
Od nesreče naprej si se končno odločil, da boš naš, nisi več utekal in vedno več časa preživljal doma. Vendar si vedno hotel svojih nekaj minut svobode, če bi ti jih odrekla bi doživel pravi živčni zlom. Navadili pa smo te, da si si svojo svobodo ogledoval s terase, s katere si imel malo lestvico (še vedno stoji in je ne morem vzeti dol) na naš vrt, tvoj najljubši kotiček, daleč stran od ceste.
Zadnji dve leti sta bili krasni, bil si čisto moj in jaz čisto tvoja. Ko se ti je zjutraj zazdelo, da bi bil čas, da vstanem, si rekel "mijav", na svoj poseben način, in če se nisem zbudila si rekel mijav še enkrat, tokrat glasneje.
Ker si bil po nesreči na antibiotikih, si dobil glivično okužbo, ki sem jo mazala z antimikotikom. Od takrat naprej si imel tam belo piko, ker je zdravilo uničilo pigment. Črnuh z belo piko, čudovit si bil.
Nežen, umirjen in prijazen muc, ampak samo do nas štirih, ki smo bili tvoja družina. Drugih ljudi si se bal in izogibal, razen nekaterih redkih srečnežev.
Nekoč si mi ležal v naročju in opazila sem, da dihaš skozi usta. Ker te je mamica zapustila in kot je ugotovila veterinarka, si bil vedno bolj šibak in tvoja pljučka so bila malce majhna za tvojo velikost. Včasih smo rekli, da si naš mali pohabljenček. Najprej sem občasno dihanje skozi usta pripisala temu potem pa opazila, kako se ti med dihanjem polni cel trebušček.
Čas je bil za veterinarja.
Pričakovala, ne prepričana sem bila, da ne bo hujšega. Da ti šibko srce malo popušča ali imaš astmo. Za umirjen način življenja pri nas tako nisi rabil srca atleta, zato me ni niti skrbelo ko sem te peljala, želela sem le, da te pregledajo in ugotovijo, če te težko dihanje ovira ali boli in če se ga da kako omilit.
Pa ne...diafragmatska hernija. Po rentgenu se ni dalo reči, kako huda je, veterinarka je bila kar optimistična, saj ti je eno pljučno krilo še delalo.
Rekla je, da se to zgodi ob nesrečah ali ko muca kdo brcne. V dveh letih, ko si čisto naš, garantiram sama, da te ni nihče brcnil, niti nisi imel nesreče. Veterinarka se ne strinja a jaz vseeno vidim edini možni razlog v nesreči z avtom, kjer se je mogoče trebušna prepona pretrgala in so čez čas organi začeli vdirati na področje pljuč?
Bi te lahko rešila, moj mali princ?
Operacija je pokazala, da je s tabo hudo, moral si tudi precej trpeti. Najhujše mi je dejstvo, da te je nekaj bolelo ko si bil z mano in jaz tega nisem vedela. Bil si živahen, jedel in pil, celo malo požeruha si postal. Kakec čvrst, urin lep. In ti, moj mali princ, si predel, predel ves čas. Zakaj mi nisi pokazal, kako je s tabo, veš da bi naredila vse da ti olajšam bolečino.
In zdaj te ni več. Tudi bolečine ni, kar je edina stvar, ki mi je v uteho. Tvoja izguba nas je vse prizadela, jočemo in trpimo. Življenje stoji na mestu, božam praskice, ki so mi jih pustili tvoji zobki in zrem v tvoje slike.
Nekoč se ti pridružim, mali princ, in takrat ti bom iz dna srca rekla "oprosti", "oprosti, ker nisem videla tvoje bolečine in oprosti, ker sem izbrala napačne odločitve".
Vedno boš v mojem srcu, mali princ. Hvala za čas, ki si ga preživel z mano in za srečo, ki si mi jo dal.
http://www.mojalbum.com/spelca888/moj-mali-princ-in-njegova-ljubezen
Jana. Vse pravice pridržane.
