no tko
moje zlato Pikasto
je več kot 1 leto bežalo pred atijem in v bistvu smo imeli notranjega prostoživečega divjaka (al kako je že Vixi rekla takim), s katerim sva se cartala, samo če atija ni bilo doma.
dokler ni pred kakim mesecem ati domov privlekel Polilajk salamo
.
omamne vonjave v hladilniku so očitno omehčale divje srce, ki je atija začelo fehtati, se mu motati okoli nog. po enmu cajtu pa se je pustil celo pobožat. kasneje sta odkrila še eno skupno fascinacijo - gavrilovićevo pašteto.
v povezavi s hladilnikom fehta samo njega, ker vsak pameten maček dobro ve, da od vegičev še nikoli ni nič pametnega za jest padlo.
Pikasto moje zlato se je zdaj v dobrem mesecu neverjetno skuliralo in napredovalo.
pogruntal je, da je pod človečnjakovo podpajsho in roko super plac, ki je kot ustvarjen za njega.
ne hodi več na posteljo samo naskrivaj, ponoči oz. če sva sama, ampak pride, tudi če je ati doma.
zdaj se mi včasih popoldne, če mal zadremam, pride k meni in se mi kot Francl namontira pod glavo, se stisne.
pol ga pa objamem pa objeta pančava.
še vedno je plaškano bitjece, ampak zdajle smo pa res naredili ogromen korak.
Poli rulz !!!!