Moja zgodba o pasmi Podenco Ibicenco se je pričela šele pred nedavnim, v italijanskem mestu Arezzo, kjer smo leta 2001 obiskali CACIB razstavo.
Tam sva ga z mojo boljšo polovico zagledala prvič v življenju, v vsem sijaju in veličini – PODENCO IBICENCO.
Videti je bil še večji, saj je bila na drugi strani povodca neka majhna Italijanka. Obstala sem kot vkopana, da je moj gospod skoraj padel čezme, in zašepetala: »Poglej ga, Podenco.«
Stopila sem proti njemu, on me je opazil, vzdignil se je na zadnje noge, prednje položil na moja ramena, me pogledal s tistimi skrivnostnimi jantarnimi očmi in ponudil glavo: »Božaj me.« Uf, to je bilo nekaj za mojo dušo. Tedaj je pes opazil Blaža, spustil se je na tla, stopil do njega, tudi njemu položil šape na rame in ponudil glavo za božanje.
Šele tedaj sem opazila, da je Blaž padel v totalni trans zaradi tega psa.
In tako je čez nekaj mesecev eden Podenco zavil proti Sloveniji in se »sparkiral« direktno na najin najljubši kavč.
Ko ljudje vidijo to pasmo, so reakcije ali zelo pozitivne ali pa negativne, tistega vmes ni. Ni se še zgodilo, da bi bili neopaženi.
Foto: BlayoVilinec iz daljne preteklostiNo, ta moja zgodba nekako ni začetek te nenavadne pasme. Njihova zgodba se je pričela pred davnimi 5.000 leti v dolini Nila, kjer so Tesemi – njihovi predniki - ležali v senci palm in se sončili v ljubezni tedanjih aristokratov. Pse so uporabljali za lov na zajce, nizko divjad pa tudi antilope, torej večjo divjad.
Faraoni in ostali aristokrati so jih zelo visoko cenili, ter jim pripisovali nadnaravne sposobnosti.
Egipčanski bog Anubis, Foto: avtor neznanAnubis – bog mrtvih, balzamiranja in vodič duš v onostranstvo – je imel obliko psa z velikimi pokončnimi ušesi, ozko in dolgo glavo ter elegantnim telesom.
Pes, po katerem je Anubis dobil svoj videz, je direktni prednik ibiškega, faraonskega in kanarskega psa.
Grobnice egipčanskih veljakov so polne slik iz katerih je mogoče razbrati, da ti psi niso bili le lovci in čuvaji, temveč tudi nepogrešljivi spremljevalci teh ljudi.
Kinološki arheologi so prišli na svoj račun ob odkritju grobnice Tutankamona. Ta faraon je moral biti strasten prakinolog, saj je večji del grobnice poslikan z motivi njegovega življenja s psi. V mojem avatarju je slika Anubisa, ravno tistega, ki so ga našli v Tutankamonovi grobnici.
Foto: BlayoPred približno 3.000 leti so predniki ibiškega psa prišli na otok Ibizo. Veliko je teorij, ki razlagajo kdo je bil »kriv« za njihovo potovanje, vendar je v vsaki kar precej »lukenj«. Lahko bi bili Feničani, Egipčani, Arabci, Grki... Vendar ni pomembno s katero »turistično agencijo« so potovali, dejstvo je, da so na otok prišli preko morja.
In tu je konec romantične zgodbe o preteklosti teh psov. Ljudje Ibize so bili revni, zemlja je bila škrta, zato so bili dobesedno odvisni od lovskih sposobnosti psov. Na tem mestu lahko pojasnim zakaj jih imenujem vilinci. Ko je bila ta pasma še mlada, so jih negovali in poveličevali, kot bogove, v najlepšem delu sveta. Ko so odrasli, so jih poslali v najrevnejši del sveta, kjer še dandanes z vsem srcem in dušo služijo ljudem.
Foto: BlayoOtok Ibiza je bil za te pse nekakšna časovna kapsula. Ni bilo drugih pasem in ni prišlo do križanja, zaradi revščine in pomanjkanja ljudje tudi do živali niso bili prizanesljivi, zato so preživeli le najbolj zdravi in najmočnejši psi. Zaradi teh dejstev se pasma v 3.000 letih ni dosti spremenila in jih skoraj lahko imenujemo živi fosili.
V začetku prejšnjega stoletja pa je časovna kapsula le odprla svoja vrata in vilinci so vstopili v moderno dobo.
Originalno ime te pasme je »Ca Eivissenc«.
Foto: BlayoNežne linije narejene iz zvezdnega prahuTu bom združila njihov videz, temperament in namembnost, ker lahko le na ta način predstavim pasmo, kot zaokroženo celoto.
Višina:
Samci: 66 – 72 cm
Samice: 60 -67 cm
Močna in dolga ramena, relativno ozke prsi, skoraj ravna rebra, raven in močan hrbet, zategnjen trebuh in dolg rep jim omogočajo razvijanje velikih hitrosti (okoli 50 km/h) in eksplozivno, nenadno menjavanje smeri teka. Če ima zajec za seboj takšnega lovca, potem skorajda nima možnosti za pobeg.
Dolga in močna bedra ter relativno nizko nastavljena kolena zadnjih nog jim dajejo možnost skakanja v višini z mesta tudi do 1,5m (tudi višje), kar je idealno za lov na ptice in preskakovanje ovir.
Foto: BlayoUšesa so precizni radarji, ki ujamejo vsak najmanjši šum in jih lahko obračajo v vse smeri, ko prisluškujejo za plenom. To je tudi razlog, da dobesedno ne prenašajo hrupa. Čeprav so močna in pokončna, so še vedno dovolj tanka, da jih priležejo h glavi, ko se pritajijo v zasedi.
Ustnice so ozke, da ne prekrivajo zob, ki so škarjastega ugriza, ko želi zgrabiti plen.
Nos – velike nozdrvi dajejo vedeti, kako dober je njihov voh.
Dlaka – kratka ali resasta, barva v kombinaciji bele in rjave
Oči – barve jantarja. Vid imajo zelo dobro razvit. Te oči imajo nekakšen nezemeljski pogled, ki ga ne boste nikoli pozabili.
Gibanje je elegantno, nekaj kar mu daje moč in energijo.
Svoje energije nikoli ne trošijo samo zato, da lahko skakljajo naokoli. Ko počivajo, potem so sinonim za lenuha, vendar ko vidijo, da bo »akcija«, potem bodo vedno v prvi vrsti.
Foto: Eli M. KleppLovec, ki ima ibiške pse, je lahko slep, len, ni mu treba poznati obnašanje plena in ne potrebuje denarja za nakup puške. Obvezno pa mora s seboj v lovišče prinesti čutaro z vodo.
V lovišče spustijo trop psov (ponavadi okoli 20), ki sistematično pregledujejo teren. To zgleda tako, kot da iščejo jajce, ki se ne sme razbiti. Psov skorajda ne slišiš in vidiš, po lovišču se gibljejo kot duhovi. Ko pa eden od psov najde plen se psi takoj postavijo v klin in lov se začne. Tedaj se iz duhov spremenijo v izkušene akrobate i s svojimi vratolomnimi akrobacijami sledijo plenu. Za šalo preskakujejo visoko grmovje, tečejo hitro kot veter in ko eden od psov zgrabi plen, ga takoj odnese lovcu. In zdaj pride v prvi plan čutara z vodo. Nagrada za prinesen plen je VODA. Lov traja tako dolgo, dokler se psi sami ne odločijo, da je dovolj. Tako so lovili že v času velikih faraonov in ga ohranili do današnjih dni. Takšen način lova je za psa zelo zahteven saj od njega zahteva veliko mere inteligence. Oni pravzaprav naredijo vse sami in morajo zato biti iznajdljivi in se znati sami odločati. Prav ste prebrali, ti psi razmišljajo in imajo svojo voljo in pamet.
Foto: BlayoDobrodošel v sedanjostTi psi so osvojili srce modernega človeka. Iz popolnega lovskega stroja so se z lahkoto preobrazili v razigranega in predanega spremljevalca aktivnih ljudi ali pa v nežnega in prijetnega družinskega člana. Lahko rečem, da so perfekcionisti v vseh pogledih, ne glede kaj počnejo in kje se nahajajo.
Zaradi grobe preteklosti in rigorozne naravne selekcije je ta pasma izredno dobrega zdravja in nima prav nobenih bolezni, ki bi se prenašale iz roda v rod.
Foto: BlayoNjihov izgled je zame perfekcija narave. Kar se pa karakterja tiče... takole ga bom opisala... to je nekaj, kar je treba doživeti, saj so razigrani, kot majhni otroci, sramežljivi kot mlado dekle, ljubeznivi in nežni, kot starši do svojega otroka in s popolno prirojeno aristokratsko vzgojo. Če vse to dobro premešamo, dodamo še odločnost in izredno inteligenco, dobimo tipičnega ibiškega psa. In ravno ta tipičnost me je velikokrat pripeljala do roba, saj nisem vedela ali naj ga kregam ali božam, naj se razjokam ali od srca nasmejem.
Vsekakor to ni pasma, ki bi jo priporočala začetniku, saj bi se zelo kmalu zgodilo, da bi srečni lastnik spal na predpražniku pred vrati, pes pa v njegovi postelji. Svoje želje znajo uveljavljati na tako sufisticiran način, da niti opaziš ne kdaj si se znašel na predpražniku.
Foto: BlayoIn vendar je vseskozi treba imeti na umu, da so krhki in nežni kot porcelan in ne prenašajo grobosti in hrupa.
Foto: BlayoZame so dragulji s faraonove krone in skrivnostnim pogledom Anubisa, ki vse ve a molči.
Avtor: Andreja Herceg
Vir: balkancinology.com
Tekst in fotografije so avtorsko zaščiteni. Vsako kopiranje, ki ni v skladu s pogoji uporabe spletnega portala mojpes.net (točka 14), je strogo prepovedano.
Jana. Vse pravice pridržane.
