Tole je direkt za Smetko&Co., da bodo lahko spisali kazensko ovadbo ali vsaj prijavo
Letos mo našega ubogega trpečega črnogorca spet matrali z dopustom na morju
Kot lani smo v iskanju kompromisov med iskanjem mirnega "penzionističnega" in čimmanj nagužvanega kotička za nas in dobro voljo naših mulastih najstnikov, ki brez družbe "še kakega poznanega" težko preživita par dni, spet odšli na Cres, v Punta Križo.
Prvo trpljenje se je začelo že sredi noči, ker smo zaradi hladu lovili prvi trajekt. Ko smo bili ob štirih zjutraj že vsi spakirani v avtu pred hišo, se je Roko delal, da se to njega nič ne tiče in sem ga morala dobesedno zvleči iz njegove košara. Delal se je takega reveža, kot da mu imam namen kremplje pulit ali še kaj hujšega. Teslo moje črnogorsko
Potem sledi drugi razlog za prijavo - trajekt. Tokrat sem ga opremila z nagobčnikom (kao, tako mora bit po pravilih, a ne), ampak misija ni bila glih uspešna, saj bjondasta kot sem, nisem računala, da je med privajanjem na nagobčnik v varnem okolju doma in nošenjem nagobčnika, ko ti najprej Šefe izgine izpred nosa, temu sledijo plehnate stopnice, da o neznosnem trušču ladijskih motorjev niti ne govorim, itak kilometrska razlika. Zato si je z "joj kolk sem jst bogi" faco naghobčnik na hitro uspel frcniti z gobca, hujšega pa ni bilo. In smo pluli tiste pol urce od Krka do Cresa. Črnogorc okamenel od vsega hudega, ma je zdržal brez besed. Itak, saj drugega mu ni preostalo
V kampu smo najprej poiskali "Bajka family", kjer si je toliko oddahnil, da je se je vsaj vode napil, potem pa smo našli super kotiček s kamnitim zidom (pravi Krašowc se dobro počuti samo na obzidanem
borjaču 
na dveh straneh, na tretji strani pa je naš "borjač" omejeval gosti gozdiček. Skratka, za Rokotov duševni mir smo poskrbeli, potem pa postavili naš tabor, z njegovo
varno kučo vred, seveda
In dopust se je lahko začel. Na malo manj črnogorsko usmerjeni Šefe je "čutil ustvarjalni nemir" in nam v nekaj urah naredil takle odcejevalnik za posodo
in leseno iglo za "šivanje" z vrvico
... mulca sta šibala po svoje, jaz in Roko pa sva večina dneva zaradi velike vročine sprobavala razne položaje črnogorske joge pod gosto borovo senco in tendo
Tokrat je bil Roko strašansko priden kuŠek
Lajat ni smel, izsiljevat tudi ne, sosedi sploh niso vedeli, da imamo psa, dokler naju niso videli odhajat iz borjača na sprehod
Tako pridne pse delajo samo v Horjulu, tolk da veste!
Na Neprijatelje se sploh ni vsajal, ker jih nismo imeli na manj kot dva metra, če pa je že kdo prišel malo bližje, je utihnil takoj in se umaknil v svojo malo
kraško vrtačo, ki si jo je priložnostno skopal po grmi v gozdičku.
Ker je kamp Baldarin v bistvu ob robu nekakšnega naravnega rezervata, kjer živi ogromno divjadi, damjakov, smo imeli po celem kampu redne obiske teh "srnic" (zadeva je v resnici veliko večja kot navadna srna, to so bolj kot košute in jeleni, prelepe veličastne živali). Takole so prišle žicat na sosednjo parcelo, ker ji je belgijska soseda navadila na vsakdanji košček suhega kruha:
Tule je Roko sicer zalajal, a smo ga takoj utišali in srnici sta mirno nadaljevali s svojim obiskom
Takole je moral revež trpeti pet metrov od LoUske skušnjave:
"Srnice" pa niso bili edini živalski obiskovalci. Nekega dneva sem ležala v viseči mreži in se čudila, zakaj v brezveterju padajo name neke vejice. Ob pogledu v krošnjo velikega bora je bil misterij razkrit - ene pet metrov nad mojo glavo se je z veje na vejo spretno sprehajal metrski gož, res lep primerek. Komaj mi je ratalo skočit pokonci po fotoaparat, da sem ga lahko na hitro še slikala. Tule na sredi slike boste videle nekam čudno lepo zavito in gladko "vejo" ... no to je on
Imeli smo tudi kobilice, ki so povzročale histerične izpade moje Prestolonaslednice, hujše škode pa ni bilo. So pa vsejede, to pa. Karkoli, tudi navadna polivinilasta vrečka, ni bilo varno pred njimi.
Uvela bučka, ki je sicer že romala v smeti je bila dokaz nočnega kobiličjega žura
Tale gospodična pa je guštirala v omamnem okusu Rokotovega briketa z okusom merjasca
En dan nas je presenetil zelo redek hrošč, nosorožec. Seveda je moral revež pretrpeti mukotrpni fotošuting, preden smo mu dovolili nadaljevati svojo pot
Rokota je žužkoslovstvo zanimalo toliko kot lanski sneg
V nasprotju z njegovim Šefetom, ki si je dal duška in na hrošču odkril celo neke mini "stenice", zajedalce in jih s hrošča spihal. Upamo, da je bila tista nedelja kaj lepša za hrošča zaradi tega
Črnogorila pa sta pozneje skupaj (kdo najde na sliki AtaF?):
Morje je bilo lepo, čisto, fotk sicer nisem delala skoraj nič, ker je ipak FKK kamp in ni ravno vljudno, da strašiš naokoli s fotoaparatom. Glih za pokušino:
"Naš" del kampa se skriva za temile hobitskimo "kopicami" zelenja. To so v glavnem krošnje črnik, pa tudi veliki borovci se najdejo malo naprej. Če imaš srečo, lahko dobiš prostor v senci s takole zasebno "terasico" tik ob morju:
Še malo "našega" konca kampa
Pa pogled na zaliv Lučica, kjer je tudi oštarija, kamor smo z Rokotom in Bajko šli na občasno pijačo in tokrat se je Roko več kot zadovoljivo lepo obnašal do mimoidočih natakarjev
Res, da smo izbrali eno bolj "zakotno" mizo, a po drugem pivu je že sroščen spal pod m,izo (medtem, ko je miss Bajka ob mraku živčno trzala na vsako baterijo kje v daljavi). Res priden kuŠek
V glavnem, nič kaj posebnega nismo počeli, v morje Roko tudi letos nikakor ni hotel, sem ga sredi dneva hodila samo polivat s cevjo s sladko vodo na "napajališče" za kamperje, da se je malo shladi.
Sem pa z veseljem opazovala nekatere kuŠke, ki so jih pripeljali, ko se je plaža spraznila, kako so plavali in skakali za žogicami in raznimi plavajočimi predmeti. Kakšno veselje je to! To bi tudi sama kdaj rada doživela, toliko imam rada morje, da mi je prav hudo, ker tole moje ljubo teslo črno ne zastopi, da bi se lahko imel še lepše, če bi se malo bolj "po pasje" obnašal. Mah ja ... ko bom velika
Po dveh tednih smo v ponedeljek odrajžali domov. Otroka sta šla že par dni prej skupaj z Bajkino familijo v kombiju, mi trije smo podaljšali še nekaj dni, za nazaj pa vzeli enega najstnika od naših znance, ki si je tudi želel predčasno domov. In kljub temu, da je bil prej pri našem šotoru deležen "neprijatelj Alarma" vedno, ko je prišel na obik, se je ta fant zadnji dam med stresno vožnjo Rokotu neverjetno prikupil. Ja, stres in trajekt delata zaveznike
Prav hecno je bilo videti, ko Roko ni hotel iti z mano proti avtu, dokler ni bila cela naša "čredica" zbrana, vključno z novim članom
Aja, pa še ena cvetka. Zadnji dan, med ultrastresnim pakiranjem, ki pri nas pomeni grozljive šume padajočega šotora, tende in podobne
grozovitnosti, se je ta moj čudak črni dobesedno zaljubil v eno lepo italijansko motoristko z veliiiiikim motorjem in v popolni "bojni opremi", s čelado, škornji itd., ki je skupaj s svojim takisto opremljenim fantom parkirala prav zraven našega avta. In je kar silil k njej, se ji dobrikal in se ji nastavljal za čohat. Fantu se je raje diskretno umikal, njo pa totalno osvalal
Pri vseh neškodljivih nagcih naokoli si gre on izbrat ravno ultimativni model potencialnega neprijatelja - Robocopa v nudo kampu
Teslo moje najljubše, saj pravim
No, doma pa druga štorija, vročina brez morja je ... eh ...
Jana. Vse pravice pridržane.
