Moja prva (črna) pasja radost - bivši Trzinček Rocco, po domače Roko

[Speedy]

Koloni?? Ma ne mi rečt, da prejšnji teden?! Jaz sem bila tam v petek popoldan/zvečer (sicer brez Neli, tokrat je uživala v domačem varstvu). Pa pri Puli (v Valbandonu na plaži) sem bila tri dopoldneve. Joj, če bi vedela, da ste tako blizu...

[Speedy]

Jaz sem bila na Kolonih zdaj drugič. Enkrat pred leti in pa zdaj v petek. Mi smo bili nasproti sladoleda Ledo, ki ga prodajajo ob makadamski poti. Všeč mi je bila ravna skala, ki je bila ravno dovolj velika za mojo blazino, sicer pa me moti, da so tako veliki kamni za v vodo (če greš bos, je precej nerodno, vsaj meni) in da na sami plaži ni sence (vsaj na tem delu, kjer sem bila, je ni bilo, ampak itak ni bilo vroče). Jaz najraje hodim na plaže, ki me nič ne stanejo. Najlepše je vsekakor zjutraj (tam nekje do desete ure) in zvečer (po šesti), ko je ljudi bistveno manj, pa tudi narava se mi takrat zdi najlepša. Če bi vedela, da ste tam, bi pod nujno pribrzela spoznati črno pošast in njegovo bando.

[mamaF]

Luna7, glede na to, da jaz navijam, da bi še kdaj (drugo leto) odrajžali do Punta Križe, morava nuuuujno ostati na vezi, ker to bi bilo pa res super, da se moj nori Črnuh in Pikasta dama srečata, midve pa en maratonski čvek udariva (ben, saj vem, da za slednje ni treba glih na morje hodit, ampak ko je človek na dopustu, ima res taprav čas za take reči .
Ja, psi tam so bili res super, Roko je svojo Bajko v vmesnem času kar lepo "varal", hehe. Same punce si je izbiral za mini divjanja na flexijih. Najprej je našel "sestrici", avstrijski bivši azilašici Selly in Lubi, ki sta kampirali v naši bližini, pa smo se pogosto videli (sploh sta oboževali mojo "čudežno vrečico" spriboljški , potem smo se našli z 10 letno bivšo azilašico Stormy iz Nemčije in njenima luštnima lastnikoma, ki sta naju celo prosila, če lahko na jutro njihovega odhoda prideva malo mimo na sprehod in par minut igre, da bo njuna punca odšla z dopusta z lepimi spomini in dobre volje ... pa eno jutro sva izvohala 8 mesečno biglico iz Maribora (joooj, tiste lepe očke pa mehka ušesca - sem takoj pomislila na Sonce Rumeno in njenega pokojnega Živka, prav tak mehek pogled je imela), skratka, vsak dan smo zjutraj ali zvečer srečali kakšne fajn pasje in človeške face.

Mi smo bili v tazadnjem delu kampa, tam kjer gre v vodo tista velika ravna cev in kljub temu, da je bil tam le majhen WC s tuši (kontejner) in kar dosti ljudi, je bilo ves čas res čisto in urejeno. Tiste "tanobl" kopalnice bolj proti začetku kampa pa so sploh kot kak rezervat za fine ljudi, mene je bilo kar groza stopiti s prašnimi japonkami na tiste spolirane ploščice

Sicer pa na Cresu poznam (osebno) še krasen majhen kampič v Valunu (kamp Zdovice), kjer so tudi psi dovoljeni, le z avtom se prav do kampa ne more priti, ker tega pač teren ne dovoljuje. Tja smo hodili 4 leta, ko sta bila otroka še čisto majhna in smo neizmerno uživali - vedno sicer konec junija, začetek julija, v visoki sezoni je težko najti dober prostorček. Je pa Valun prijazna vasica, zelo umirjena, okolica je polna zanimivih izletniških poti, v samem kampu pa prav odsotnost avtomobilov da tisti poseben občutek varnosti, ko ti ni treba imeti majhnih otrok ves čas "na povodcu" v strahu, da bo izza ovinka prišibal kak avto ali kolesar. Avto parkiraš pač nad vasjo oz. ob obali, vso prtljago naložiš na priročne vozičke, odpelješ v kamp, avto pa nazaj na hrib na parkirišče.

Je pa psom (in tudi nudistom) prijazen  tudi kamp Kovačine, prav pri mestu Cres, kjer sem bila sicer pred leti samo na sprehodu, ampak sem slišala dosti dobrih mnenj o njem. No, tudi ta kamp je precej velik, ima pa baje posebno pasjo plažico in ostalo, kar pričakujemo lastniki takosmatih

Ja, tudi meni je -odkar sem pasja- najbolj pomembno to, da smo s psom dobrodošli, pa da lahko najdem umijen kotiček za bivanje, da moj čuvaj ni skozi na preži , pa da imamo blizu še kakšno pot ali travnik, kjer si pes na flexiju lahko tudi malo bolj pretegne tace
No, ravno v Kolonah mi je bilo fino, da so tik pred začetkom kampa velika polja, poljske poti in v času našega dupusta še frišno pokošen ogromen travnik, da sem Roka lahko celo za kratek cas spustila s kratkega povodca in sva se nalaufala za žogicami in malo skakala za kobilicami Sem imela občutek, da je bil prav vesel, ko je po dobrem tednu makedamskih poti in borovih iglic po tleh pod tacami začutih pravo zeleno travo

[mamaF]

Spet je pritisnila vročina in po jutranjem sprehodu na hitro opravimo še nekaj asan Črnogorske Joge














Kičurini moji zlati

No, sicer pa smo zadnje dni zaradi že znanih čuvajskih incidentov zelo resni in pridni (ja, zdej se po glavi tolčem, da sem Črnega tolk h Kursinku spodbujala ). Mu ne dovolim prav nobenega "presenečenja" več. Če kdo prihaja in je "nujno" treba začet besno lajat, pade špric vode - samo trikrat je bilo treba, zdaj je očitno samo glas zadosti, "Miiiiiir" ... in je mir. Pa dostop do tistega "neprijatelja" fizično (z dolžino štrika) onemogočen. Pa je mir in mulc leži v travi, opazuje, pisnit ali bognedaj zaganjat se, pa si ne upa več. Ko "neprijatelj" vstane od mize, se premakne, me objame ali kar je že takega, se Čuvajska glava sicer vzdigne, ampak zaenkrat (upam, da bo trajalo) zadostuje samo "Roko, mirno, je vse OK", pa je mir.
Če pride kdo, kjer je histerični lajanje druge sorte (torej ne tisto sovražno), je procedura enaka. "Miiiir" pa nobene pravice skakat ali kako drugače se metat ljudem pod noge. Pa dolžina štrika spet taka, da mora priti obisk pozdravit psa, če pač želi in ga počohat, seveda, ko je pes lepo miren in skuliran. Sicer pa nič, kl**c ga gleda mulca glasnega
Pri ljudeh, ki jih pozna že od majhnega in ima do njih čisto sproščen odnos, pa je vse po starem - lahko se objemajo, ljubčkajo, karkoli - tam nikoli nimam tistega sumljivega občutka, da bi Roko utegnil koga preganjati.

Sem dosti razmišljala o teh njegovih izpadih in prišla do spoznanja, da sem absolutno najbolj butasta pri vsej stvari jaz, ki sem prezrla ene čisto osnovne stvari - torej to, da nobenemu človeku, ki pride k nam, ni treba prenašat našega psa in tudi psu ni treba biti z vsemi najboljši prijatelj. Ampak tolerirat v moji bližini pa "neprijatelje" mora in to brez besed.
Zato v hiši in na dvorišču ne bom  več poskušala, da se "spoznajo", ker se mi zdi prevelika možnost, da bi Roko utegnil spet preizkušati, kako je "fajn", če se iznenada proti komu zaženeš ali ga primeš za hlače. Se mi zdi edino prav, da takih okoliščin nikakor niti od daleč ne dopustim. Na dvorišču je zato trenutno štrik z večimi variacijami "okrajšav", v hiši pa druga soba oz. tudi box.

To so zdaj trenutni domači ukrepi - poleg seveda nepopustljivosti, kadar se kaj pač zahteva od njega.
kar pa se "javnosti" tiče - hmmmm, zaenkrat je na sprehodih vse tako, kot je bilo. Skratka, priden kuža. Toda, ker se mi je na morju zgodilo kar se je pač zgodilo, sem našpičena 100% in ga niti za trenutek ne izpustim z oči.

Kako naprej, bova še kaj s Smetko predebatirali, pa z mojima inštruktorjema v šoli, če bo treba bomo pa še kakega drugega strokovnjaka iskali. Me pa prav zanima, kako bo najnovejše incidente komentirala moja inštruktorica, ki je pred 10 leti prišla v našo šolo kot preplašena lastnica 1 leto starega NO, ki je "naenkrat hotel požreti in stresti vse, kar mu je prišlo na pot - pse, ljudi, ničesar ni prenesel,"po njenih besedah. Fanta je potem spravila do stopnje IPO3 in sama postala inštruktorica. Alora, nekaj bomo že skupaj naumili, da mojemu mulcu za zmeraj izbijemo iz glave njegove pretirane čuvajske ambicije.
Ehh, a vidite, kaj se zgodi, če študentje Kursinka preskakujejo razrede

[mamaF]

Bom, a ne tako, da si bo ON določil, da je treba zaštartat do prišleka (in ga nazjat in mu kazat zobe) preden mu JAZ to dovolim (dovolim pozdravit, pohohat, ne kazat zobe, da se razumemo). Nekako se mi zdi, da sem čisto zanemarila dejstvo, da so konec koncev to NAŠI obiski in ne njegovi in da smo mi tisti, ki ljudi sprejemamo in ne on. S tega vidika mu zdaj hočem pokazat, da ni njegova naloga sprejemat - odganjat ljudi z našega teritorija, ampak da to počnemo ljudje. In stik s prišlekom ima lahko brez problema, če/ko se umiri oz. si tisti človek sploh želi imeti stik s psom.
Recimo en možakar je včeraj tastu nekaj prinesel, pa je zalutal na naše dvorišče. Psa, ki je že zarenčal in se pripravil na "napad", sem po zgoraj opisanem scenariju poslala "dat mir in tule počakat" (ne zahtevam prav "prostora", ker bi morala potem to res striktno popravljat, če bi sedel ali se premikal). Ker mu pač ne zaupam, oz. mu nočem dati prav nobene priložnosti, da mi slučajno začne skakati v človeka, sem tudi njegov štrik pripela tako, da do vhodnih vrat ne seže. Pa je ostal na miru. Možakar je vprašal, če je pes hud oz. se mi zahvalil, da sem ga oddaljila, ker da se psov močno boji, ker ima slabe izkušnje.  Seveda njemu nisem težila, naj da psu povohat vsaj roko, jasno, kaj pa naj bi. Pa je Roko tiho prenesel obisk bil zato še nagrajen.
Če pa mojega posredovanja ne bi bilo, sem 100%, da bi možakarja besno nalajal in ga verjetno ne bi spustil mimo do vrat. Lahko, da si delam prečrne scenarije, samo je**ga, res sem ratala nezaupljiva.
No, potem sta k hčeri prišli dve, Roku neznani punci, in se je spet oglasil z laježem- ampak nič kaj hudega, na besedo je takoj utihnil, črnuhec zlati. Sem ju pozdravila, potem pa šla po njega da sta ga še punci lahko pobožali in spoznali. Vse OK, brez histerije. Ampak punci sta šli na obisk v hišo k hčeri (in nista prišli z namenom samo njega lupčkat in mu ohinsploh pozornosti namenjat), zato je Roko ostal pač zunaj z mano, pa čeprav bi šel z veseljem za njima in se jima slinil okoli nog. Ampak, njima je bilo pač dovolj. Buh pomagej, saj lahko zgleda kruto, samo, se mi zdi, da smo res delali veliko napako, ko nismo opazili, da fant želi samostojno regulirat kdo bo k nam prišel in kdo ne.

Mori me pač to, da mi je skočil v človeka, ki je (takrat na plaži) samo hodil za hrbtom - zato si niti slučajno ne upam brez neke strokovne pomoči "sprobavat" situacij "kaj bi bilo, če ...", kadar vidim, da pes že v štartu do neke osebe kaze strašno nezaupanje in dela tiste grde sovražne face. Evo, zato sem se zdaj odločila, da fizičnih stikov s takimi prišleki trenutno pač ne bo (ker ponavadi so to itak ljudje, ki jim prav dol vidi za psa oz. ga itak ne bi niti pogledali - saj mogoče je pa tudi tu del njegovega problema - da grozi ljudem, ki gredo kar "mimo njega"). Zdaj, ali je to prav ali ne - ne vem - le preventivo želim zagotoviti, dokler si česa pametnejšega ne domislimo

[sanco1a]

No, rava, tako kot imam občutek, da se to tebi zdi nekaj izjemno težkega, zoprnega in da moraš res vsak dan biti na preži in vzgajati 24/7, pa vseeno ni. Res ne, vsaj povečini. Nisem po naravi avtoritativni tip, pa gre.
In vem, da bosta tudi  mamaF z Rokom kmalu pošlihtala vse, kot je treba. 

[sanco1a]

Veliko vzgoje se da tudi z igro. Samo tisti res hudi prekrški, ki nikakor niso v skladu z mojimi in splošno družbenimi normami, se obravnavajo bolj na ostro. Je pa treba z njimi delat še kaj razen čohanja in ljubkčanja, to se pa strinjam. Ampak samo to meni še pri mačkih ni dovolj.

[sanco1a]

Jaz pa pridem domov zbita in sitna od dela z neverjetno razmazano, razpuščeno in zoprno mularijo in še bolj samoljubnimi, naduvanimi, vase in v svoje krasne  potomce zatrapanimi starši in sploh ne morem verjet, kako enostavno in nenaporno je delat z živalmi.  Za uživancijo in živce spočit. Tam je vse (skoraj) na prvo besedo, ljubice moje. To sploh ni vzgoja, to je samo igra.