Moja prva (črna) pasja radost - bivši Trzinček Rocco, po domače Roko

[sonce rumeno]

 

[SunnyDay]

Baje je bil včeraj en praznik zaljubljenih, a ne

 

[fižolova župca]

Nazadnje sem jo morala privezovati na ketno za teleta)

Lanabela, ne vem če me še kdo tkole nasmeji !
Jaz sem nehala privezovat, ker vedno zažene paniko in pride pogledat (jo je poskusno privezal moj in takrat pa ni fore grizt in tekat za njim).
NO, verige za teleta pa res nisem sprobala, omg ...

MamaF, si se mi zdi pisala, da rabiš kratke povodce. Tudi taki se dobijo jekleni. Najmanjši kar ga jaz poznam je 3m, daš dvojno dolžino (se pravi da oba konca pripneš na ovratnico) pa imaš 1,5m. To bi pa že znalo bit dovolj kratko? Če rabiš link na spletno trgovino, kjer ga dobiš, ti pošljem.

[mamaF]

Ej, punce super ste
@FŽ, hvala, sem že gledala v tisti spletni šacuni tudi 3 metrske zajle (sem tam kupila že mojo 8m) in imam v planu kaj takega nabavit. Vsekakor že zaradi tega, ker se mi zdi 3 m zajle bistveno lažje okoli v nahrbtniku nosit kot 3 metre ketnce Tisto tadrobno ketnco sem pa zadnjič morala moji ljubi hčeri kupit za "modni dodatek", pa so me že prsti srbeli, da bi ji jo odtujila in na vsak konec pripela en karabin, pa bi imela za v šolo za Roka Saj mogoče bom pa res do nedelje kaj takega izvedla, kupim 2 m tadrobne ketne, pa 2 karabina, pa bo
@Lanabela, pri vaši hiši se pa dogaja Jooooj, da bi jaz mojega Roka kdaj k vam na počitnice poslala, kdo ve, kaj vse bi ga babnce naučile  Sicer pa mu ne puščam prilike, da bi si še utegnil privoščiti kak povodec, o ne. Če že grem z njim v trgovino ali na pošto, kjer ga privežem na drog za zastave (ja, ziher je ziher ), grem pa samo takrat, ko že skoraj zapirajo, da ni zunaj nobene gužve in prilike za paničarjenje in sem v trgovini največ 5 minut, samo za kupit čike ali kako malenkost. Glih toliko, da se navaja na čakanje. Potem pa ga seveda izdatno pohvalim in greva naprej pohajat. Včasih sem pokukala skozi režo na oknu trgovine in ga viela, kako leži in nepremično strmi v vrata, kdaj bom nazaj. Povodca se niti ne dotakne v tako kratkem času.

Čeprav itak ni panike, kar se čakanja v šoli tiče. Roko je čisto priden v boksu. Včasih se mu v sosednjem boksu pridruži še kateri od "tavelikih" šolarjev, ki čaka na inštruktorja, da mi končamo predavanje. Pa tudi nekateri moji sošolci včasih katerega od svojih psov kar tam "odložijo".

No, moram poročati, kako nama gre v šoli. Superrrrrr Jaz sem vsakič bolj navdušena, Roko pa je tudi vedno bolj kooperativen, piflarček moj Pa še lep lahek usnjeni šolski povodec sva si kupila v šoli in zdaj sva prav fensi Tistega pregriženega pa sem trdno sešila skupaj, ker ga imam rada za večerne sprehode, ima namreč odsevni trak in se bolj varno počutim med šetanjem ob cesti. Za delo v šoli in za vaje nasploh pa je bil itak preokoren z vsemi rinkami in karabini.
Zdaj je mene dva tedna matrala ena viroza, ki ji ni hotelo biti konca in sem bila temu primerno bolj "meglena". Sicer sem čudežno ozdravela vsak vikend (kot v starih cajtih - takrat je bil razlog pohajanje in žuri, zdaj pa ... šola ), potem pa sem že ponedeljek spet "skupaj zlezla". Ampak sem se vseeno trudila vsak dan odvleči se na delovni sprehod in na najino "vadbišče", da sva delala domače naloge, "sedi" in odmik, "prostor" in odmik, hojo "zraven" ... in moram reči, da se je pridno delo res obrestovalo.
To nedeljo sva namreč rasturala  še naš taglavni strogi inštruktor Ljubo naju je pohvalil, to je že velika čast!
Res sem ful ponosna na mojega piflarčka, predvsem zato, ker se tudi v šoli zna izkazati in ne samo doma, ko sva sama

In najbolj fajn stvari v šoli se šele začenjajo, zdaj smo že dvakrat po naših malošolskih vajah na tamalem poligončku odmarširali na tavelik poligon in vadili skupaj s Tavelikimi in Tapametnimi psi Wauuuu, jaz sem bila prvič tako vznemirjena, da so se mi kar roke tresle, se mi je zdela taka čast hodit po poligonu v parih s Tapametnimi! Ko vidim, kako obvladajo, me mine vsa utrujenost in dobim ful volje za naprej. V glavnem, super je, da imaš ob sebi med vajami ene take vzornike, ki ti še sproti pomagajo in te popravljajo in vzpodbujajo.

Kljub temu, da sta oba inštruktorja v naši šoli zelo stroga in natančna in nas "kregata" za vsako napakico, je meni prav užitek hodit v šolo, res (piflarca ).

V glavnem - poslušnost je Roku zaenkrat všeč, "plenske igrice" in igrače nasploh pa ga ne zanimajo kaj prida. Pa vsak dan privlečem iz škatle kak nov kos, ki bi ga utegnil pritegniti, pa ni kaj dosti interesa. OK, za cunjo na vrvici se sicer rad cuka, vendar jo hitro odloži in ga ne zanima več. Ostale igrače podobno - malo cukanja, potem pa se z igračo vleže na tla in bi jo seveda glodal in žvečil. Sploh ga ne zanima, da bi igračo nosil in tekel z njo ali kaj takega, on se zanjo z mano bori, čim pa ga pohvalim, jo izpusti in me čukasto gleda

To nedeljo smo malošolarji ravno vadili hojo "zraven z ustavljanjem" tik ob naši ograjici, medtem pa so na velikem poligonu vadili nevemkaj z motnjami. Inštruktor je petkrat ustrelil z zračno pištolo v zrak in Roko je zamrznil. Jaz sem ga takoj poskušala razvedriti z vabilom na tekanje in priboljškom, inštruktorica je rekla, naj se poigrava z igračko, toda kaj, ko igrače niti malo ne šmirgla ... POtem je bil ene pet minut kot ena boga revca z repkom med nogami, niti premakniti se ni hotel. Nekako sem ga zvabila proti tunelu, ker mu je tekanje skozi tunel sicer v velik užitek, ampak do tunela je že prišel, ven pa ni več hotel (verjetno se je notri počutil varnega, revež preplašeni).
Ben, na srečo je vse to trajalo samo še par minut, Taveliki niso več pokali in očitno se je kaj kmalu spet počutil varno, tako da je naslednjo uro "pouka" spet normalno in skoncentrirano delal in se celo pohvalno odrezal pred inštruktorjem.

Bom vprašala naslednjič inštruktorja, kako naj hendlamo s temle strahom pred pokanjem (prvič smo ga spoznali za novo leto, ko se pokanja samega sploh ni bal, ko pa je prvič videl ognjemet je bilo vsega konec - tresenje, ždenje v kotu in cviljenje še dve uri). Sem mislila, da je že pozabil na novoletne šoke, pa očitno ni
Kaj pa ve pravite? S čim naj si/mu pomagam? Na žalost pokanje pride nenadoma, tako da se jaz ne morem vnaprej pripraviti, da bi mu pozornost že prej odvrnila ali s kakšno vajo, ali z igro ali s priboljškom. Ko pa prvič poči, dobi samo izbuljene oči in "zamrzne" in ne sliši nič.
Zanimivo pa je, da se recimo pokanja biča, ki ga uporabljajo pri obrambi, ne boji. Včasih se po našem pouku jaz pač še malo zadržim ob poligomu in gledam, kako se Taveliki učijo obrambe in Roko seveda "gleda" z mano. Ponavadi leži na tleh ves zmatran in ga vse vpitje, lajanje velikih NO-jev in pokanje biča sploh ne doseže, kot da ni nič.

Mogoče bi morala poskusiti nekako zrežirano sinhronizirati pokanje z zračno puško z nečim prijetnim (da recimo prijatelj zunaj strelja v tačo ali zrak), jaz pa Roku ponudim kaj fajn slastnega za jest ali pa ga cartam ta čas? Kaj mislite, bi kaj pomagalo?

No, ko smo ravno pri režiranju - tole je moj sine zrežiral tik pred spanjem, ampak ne glede na "umetni aranžma" (beri - Roka si je prinesel na že obloženo posteljo) so še zmeraj vsi akterji na svojem "prostoru"


Lep pozdrav od srečne in ponosne piflarske mameF

[SunnyDay]

Lanabela, ne vem če me še kdo tkole nasmeji !
Tudi taki se dobijo jekleni. Najmanjši kar ga jaz poznam je 3m, daš dvojno dolžino (se pravi da oba konca pripneš na ovratnico) pa imaš 1,5m. To bi pa že znalo bit dovolj kratko? Če rabiš link na spletno trgovino, kjer ga dobiš, ti pošljem.

A prosim še meni lahko? TNX!

[mamaF]

@Sonce rumeno, jaz sem začela s pošto (moram pa poudarit, da živim v majhni vasi in je tudi pošta majhna, tako, da imaš od vhoda do pulta točno 6 korakov Tačas, ko sem plačevala za znamko, sem seveda z enim učem gledala nazaj skozi steklena vrata, da je Roko videl mene in jaz njega. No, tako še zdaj nadaljujeva, res pa je, da grem z njim na pošto šele zvečer, ko zunaj ni nobene gužve oz. prej preverim, če notri ne čakajo v vrsti, da jaz takoj opravim svoje, tako da je njegovo čakanje čim krajše in da ga ne zafrknem s kakšnim stresom (oz. ljudmi okoli, ki bi ga hoteli božat ali kaj takega).
Pred trgovino pa sva hodila skupaj s sinom parkrat. Za začetek je dvakrat on počakal z Rokom, potem sva to nadgradila tako, da sva psa pustila samega zunaj, jaz sem šla v trgovino, sine pa je ostal v predprostoru trgovine in ga nadzoroval skozi stekleno steno (moj "privez" je par korakov od vhoda, vendar dovolj stran, da ljudje ne hodijo mimo privezanega psa - tega pa ne bi počela, ker nikoli ne veš, kdo ga bo hotel pobožati ali kaj takega in kako bo pes reagiral). No, zdaj grem občasno, recimo enkrat tedensko malo pred osmo zvečer z njim na sprehod tako, da se še po cigarete ali čigume ali kake priboljške zanj ustavim v trgovini. Tako pozno grem pa samo zato, ker je takrat pred trgovino čisti mir, samo kak kupec je še okoli, pa tudi notri ni za čakat in sem v max. 5 minutah spet zunaj.
Ampak - ne predstavljam pa si, da bi ga morala pustiti kje pred trgovino ali lokalom v kakem tujen kraju oz. kje drugje brez varstva. O ne, bi se mi strgalo od skrbi. Še tega ne vem, če bi ga upala v avtu pustit za pol ure na parkirišču kje drugje kot v domači vasi ...
Tega še itak nikoli nisem sprobala, niti doma na dvorišču ne ... bo treba začet postopoma (najprej doma, seveda) , za vsak slučaj, ker včasih verjetno prav pride, da te pes par minut počaka v avtu, samo jaz za zdaj še nisem imela te potrebe.

@Lanabela, prav imaš, o "incidentu" s streljanjem se bom pogovorila v nedeljo z inštruktorjem. No, ker si me opozorila, da je možno, da bi Roko začel povezovati streljanje in strah z vadbiščem, sem šla malo prej najprej na daljši sprehod, nato pa še na naše vadbišče. Super je bilo, ker sva bila čisto sama. Sem ga pa res opazovala, kako se obnaša. Na srečo je čisto razigrano tekel ob meni na vadbišče, potem sva se najprej malo poigrala (lovljenje mene in igrače) potem pa sva še povadila hojo "zraven" tik ob ograjici, tako kot smo to delali v šoli. Ker se je ravno ob tej ograjici takrat zgodil tisti strah, sem bila še posebej zaskrbljena, da morda ne bo hotel blizu. Na srečo nama je šlo vse gladko sem fuuuul vesela - vajo je delal zelo lepo in po vsaki vaji se je z veseljem poigral z novo igračo Sem mu namreč nabavila eno majhno piskajočo kuro in aleluja!!! - prvič se je zgodilo, da je to igračo dejansko nosil okoli, z njo šibal skozi tunelček in nasploh norel z njo kot s pravim plenom! Veseeeela
Seveda sem ga strašno hvalila in nagrajevala še s priboljški za vsako serijo prinašanja, za konec pa sem kuro zamenjala s kosom hrenovke.
No, za konec je bil Roko še posebej nagrajen, ker je mimo prišla naša inštruktorica, ki sicer vodi ob sredah vaje s "tavelikimi" in Roko je bil ves srečen, ko se je še ona poigrala z njim, ker jo obožuje
In ona naju je zelo pohvalila, da sva pridna in oh in sploh, ker prideva vadit tudi med tednom, edina med malošolarji (no, ja, midva imava do vadbišča peš 20 minut, ostali se morajo zbasat v avto in pripeljat par km).

Tako - v glavnem danes sem kljub deževnemu vremenu dobre volje, ker imam tako zlatega piflarčka, ki je končno zaštekal, da se je fajn igrati tudi z igračko, ne pa samo z mamo, ki beži proč in se skriva in pa s smetmi ob cesti

[Lanabela]

Super sta.

Saj zato, da začnejo povezovati pokanje z vadbiščem je potrebnih par ponovitev. Smo pa imeli nekaj takih primerov in precej dela, da smo jih spravili v red.

[fižolova župca]

Ni čudno da si lahko ponosna nanj, če pa tolko truda vložiš vanj. Lušten pesjanček je .
Za novo leto ali če bo prisoten pri ognjemetu, se splača kar dat pred začetkom nekaj zeliščnega za umirjanje, da se ne muči preveč, ker tisto je res tu mač.
Sicer je pa pri nas tudi večkrat nakazala, da bi se z veseljem bala pokov. Pa sem vedno na hec in norenje obrnila. Lahko vadiš z vrečkami ali pa ta malimi vodnimi balončki napolnjenimi z zrakom. Prej ga daš na sedi in nakuriš s posebej dobro hrano, recimo kar koščki mesa ali pa ga navadiš na neko komando, ki pomeni 'počlo bo, pripravi se'. Jaz sem ji med pokci tako z ocvrtimi piščančjimi medaljoni pred nosom mahala, da je bila čisto preč od vonja in samo na to skoncentrirana (hrana mora bit res taka, da nanjo totalno pali). Ko je fokusiran, počiš in nemudoma nagradiš. Začneš na domačem terenu s poki iz daljave (mulčki ti bodo pomoje z veseljem vrečke pokali) oz. tišjimi zvoki, ko vama že gre pa tudi kje drugje z močnejšimi zvoki (vzameš debelejšo vrečko, nabaviš pasje bombice ali prosiš ta malega, naj ti na prazen tetrapak od malih sokcev skoči, v šoli to ziher radi počne, kaj ne bi še doma, hehe).
Če boste tolk pridni kot ste vi sicer za vaje, se je edino za bat, da boš počasi natrenirala slinjenje v potokih ob vsakem pokcu .

Plensko igro narediš zanimivejšo tako, da delaš res kratke sekvence, magari le minutko, dokler ga zanima, nehaš obvezno ko je na višku zanimanja (ne si rečt 'samo še malo', potem pa on spusti in gre po svoje), ne daš mu jo za žvečit na koncu, ampak mu jo pobereš in ponoviš jovo na novo, ko je spet za.

Ena možnost če ti grize povodce je, da jih namažeš z nečim grenkim (olje iz grenivkinih pečk je recimo svinjsko grenko), mu bo žal da je probal. Ketnca je fajn, če jo le pusti pri miru, sicer zna it tudi kak zob od grizenja železa pri fajn gajstnih.