Še sama ne morem verjeti, da te ni več, še pred dvema urama sem te objemala, dajal si mi tačko... ampak te ni več, zaspančkal si za vedno v mojem naročju
29.5.2005-27.9.2010
V nedeljo 19.9.2010 sem opazila spremembo v tvojem trebuščku, bil je napihnjen. V torek zjutraj smo te peljali do veterinarja, ki je rekel, da gre za zaprtje in nam dal odvajalo, ki smo ti ga morali dati dva dni zaporedoma in peljati na sprehod a nisi kakal. Med tem krajšim sprehodom sva se tudi ustavila, saj nisi mogel a mislila sem da te boli trebušček... Stanje je bilo iz dneva v dan nespremenjeno trebušček vedno večji, hrano si odklanjal, bil si žalosten... V petek smo te spet peljali do veterinarja, ki je rekel je da še sam ne more verjeti, da si tako shujšal a trebušček imel tako velik in trd na otip. Rekel je da te moramo peljati na ultrazvok, da vidijo, če imaš kaj zataknjeno v želodčku oz. da je možno da imaš kaj s srcem... Ko sem slišala, da je možno, da je kaj narobe s srcem sem upala, da ni to in da je karkoli drugega. Najprej so ti obrili malo trebuščka jaz pa sem že jokala, saj je bil tvoj pogled tako žalosten in tako miren si bil kot še nikoli. Naredili so ti ultrazvok in veterinarka je rekla, da kar je črno na ultrazvoku je voda. V trebuhu je bilo polno vode. Za dokaz nam jo je dala še v injekcijo ven. Potem je še poslušala srce z ekgjem in utrip je imel povišan na 200 čeprav je normalno okoli 100, kakor je rekla. Najhujša beseda je bila odpoveduje mu srce. Da je to dedno in da ne more pomagati.
Vprašala sem jo, če je kaj pomoči a je rekla da mu življenje lahko podaljša za kakšen mesec tako da mu izčrpa vodo a da bo stanje nespremenjeno.
Odločitev je bila tako težka tako zelo boleča, da jokam samo jokam a danes sem se odločila. Zaspal mi je v naročju in me gledal tako žalostno jaz pa sem ga objela in ga božala nisem se mogla zadrževati...
Mikec moj srček moj mišek najrajši te mam
Upam, da ti je zdaj lepo in da te ne boli več
Pogresam te ze zdaj te tako zelo pogresam....
Mike moj
Jana. Vse pravice pridržane.
