Pred tremi leti me je Dobra Smetka dala v roke eni ženski, ki me je popokala v boks in nekam odpeljala.
Mislil sem si, da gre verjetno za dodatno izobraževanje in da me je Dobra Smetka poslala na ekskurzijio.
Na cilju torej zlezem iz boksa in preverim kam sem prišel. Najdem enega čisto simpatičnega psa, prečekiram okolico in ker sem zelo hitro vse videl, se zatopim v ribe.
Ampak ekskurzije kar ni in ni konec. Kmalu ugotovim, da ni druge, kot da malo polenarim. Najdem si torej mesto na kavču. Počasi pade noč, pa me tista Ženska še kar ne namerava peljat domov.
Ok, torej ne gre za enodnevno ekskurzijo, si rečem in grem spat k njej na posteljo, ker je tam zagotovo najmehkeje.
Minila so tri leta, v katerih sem bil primoran spoznat okoli 10 psov in zajca. Iz boksa sem videl dve mački, to je pa tudi to, kar se mačk tiče!
Akvarij je Ženska, ki jo zdaj kličem Samooklicana Šefica, prestavila na čisto nezanimivo mesto in vsak večer se pridem uleči ob njen bok in ji nastavim trebuh, v upanju, da bo opazila kako shiran sem in mi dala kaj dobrega za jest
(Samooklicana Šefica teško shvača i brzo zaboravlja
!). Saj mi ni prav zelo hudo, tukaj, no, ampak kam pa pridemo, če ne bi jamral?!?
Mogoče bom pa še kdaj videl Dobro Smetko, ki mi bo zagotovo spet postregla z mleto govedino in me pocrkljala, kot znajo samo na Hribčku.
V bistvu povsem zadovoljni Samo
Jana. Vse pravice pridržane.
