Draga Ajka, približno 13 let in pol si živela z mano, z nami. Skupaj smo preživeli obilo veselih, žalostnih, prijetnih in tudi nesrečnih trenutkov. Vedno si me pogrešala, ko me ni bilo in pazila name, ko sem bil zraven. Najbolj vesela si bila, ko smo se vrnili domov in se je tvoj čuvajski delovni dan končal in prosti čas z nami začel.
Nikoli ne bom pozabil tvoje ljubezni do snega, sankanja na hrbtu, trika s prevračanjem na hrbet 'buč' in 'pejt odspod'. Dokazala si, da je je kavkaški ovčar lahko čisto prijazen pes, ki se ga da marsikaj naučiti. In tudi prinaša... Prinašala si praktično do svoje smrti.
Na žalost te je premagala težka bolezen, ki me je šokirala že takoj ob diagnozi, saj sem začutil, da se tvoj čas približuje. Ves čas sem se trudil, da bi ti pomagal in pri tem tehtal med tem, kaj si jaz želim, kaj je se sploh da storiti in kaj je najbolje zate … Vedel sem, bo tvoj konec boleč, če te prepustimo naravi in času, da opravita svoje. Potihem sem si želel, da bi bila z nami čim dlje, vendar sem videl, da tvoja duša odhaja. Videl sem, da nimaš več v sebi moči in energije, ki si ju imela včasih. Kljub vsemu si še zadnji teden svojega življenja čuvala hrano na mizi v kuhinji pred mačkom in ga preganjala. Redko kdo je tega sposoben pri svojih človeških devetdesetih letih … Preden si odšla, sem ti hotel vsaj še enkrat pokazati sneg, ki si ga vedno oboževala. Vedno ti je dal energijo in te razveselil. Ko sem videl, da si do snega ravnodušna, sem začutil, da je tvoj konec blizu. In odšla si na božični večer...
http://www.luin.si/ajka_rip.JPG
Jana. Vse pravice pridržane.
