Včeraj ni bil moj dan. Sem šla z Nejko na popoldanski sprehod. Da bi jo – preden bi jo pustila za 8 ur samo – še malo »zdivjala«, sem pograbila bližnjo vejo in se začela igrati z Nejko. Sem tekla jaz in je tekla (OK, ne tekla, ampak divjala) Nejka. Sva šli v ovinek, jaz sem za trenutek (pravzaprav za trenutek od trenutka) pogledala stran, v tistem je pa Nejka pridirjala izza ovinka direktno v moje noge. Sem se res trudila, ampak ravnotežja ni bilo mogoče obdržati. Sem telebnila po tleh, da je zabobnelo. Ko sem prišla k sebi, sem najprej preverila, če se me še držijo vsi udi. Obe roki in nogi sta bili na mestu, glava tudi, povodec je še bil v roki. 'OK. Lahko greva naprej. Ampak kaj zdaj? Jo kregati? Ne! No, verjetno ne, sej v bistvu ni bila Nejka kriva. Divjak mali!!!!!!!!!
' Je verjetno čutila, da je nekaj narobe, ker je šla brez ugovarjanja poleg ob levi nogi. Potem me je začela kljuvati močna bolečina v roki. 'Kaj zdaj? K zdravniku? Eh, neeeeeeeeeee. Sigurno je poškodovano samo mehko tkivo!!!' Sva se poslovili brez čohanja in cartanja. Sem mislila, da bo zvečer kaj mulo kuhala, pa sem se uštela. Spet je bila stara dobra Nejka, polna energije, vedno za akcijo. Jaz pa vsa izžeta in z roko, polno modric in podplutb. Še dobro, da me je cel dan vest grizla
, ker je pred odhodom nisem počohala. Potem pa še tiste njene velike oči… »Maaaaaaaali moj miš. A greva?« In spet je bila bajta polna veselja…
Danes ni bil moj dan. Spet popoldanski sprehod. Nejka je opravila svoje, jaz pa sem skušala pobrati pridelek. Medtem sem s kotičkom očesa opazila nepobran drekec in vrvice od moje torbice za priboljške, ki so bile že nevarno blizu temu, da bi se namočile v tisti kup. Med reševanjem vrvic pred ogabo ogabno sem neprevidno in štorasto obrnila vrečko in cel prst namočila v…
Nekajkrat sem krepko kolnila (
), se zraven jezila na vse lastnike, ki ne pobirajo za svojimi psi
, in se odpravila direktno domov na umivanje in razkuževanje. Kmalu sva šli naprej… Sva prišli do travnika, kjer je bilo zbranih nekaj lastnikov s psi. Trije psi (spuščeni, jasno) so pritekli do naju, eden je Nejko napadel. Renčal in grizel. Sem se tako zadrla, da je za trenutek vse utihnilo. 'OK. Dihaj!' Sem za trenutek popustila povodec, pa je pes spet pritekel in spet napadel. 'Pa ne, nooo! Škoda mojih glasilk!' Sem zatulila še enkrat, v tistem pa je prišel na »kraj dogajanja« tudi lastnik. 'No, končno. Zdaj se bo opravičil in vprašal, če sva OK in če lahko kako pomaga.' Jok brate, odpade! »Ja kaj si jo pa spustila do moje psice?!«
»Jaz jo imam na povodcu!!!!« (Ne na fleksiju, ampak na fiksnem povodcu.) »Ja, ampak potem je ne bi smela spet spustiti do moje psice!«
Ah, ja… Sem si dala duška. Res sem ga »ornk« nap****** brez kakršnegakoli zadržka. Potem je lahko utihnil… Ne štekam. Res ne...
Sem imela energije samo še za pot direktno domov. Sem se pogovarjala po telefonu, Nejka je šla ob meni, kot zakleto pa je nasproti vsa vesela pritekla punca (otrok): »Kuža, kuuužaaaaa!« 'No, še to. Samo tega mi je še manjkalo!' Pospravila sem telefon, prijela Nejko pri ovratnici, ustavila otroka in lepo razložila, da ne more kar tako do psa. Razumela je in ni več silila.
Nejko sem potem »fiksirala« in dovolila, da jo je punca pobožala. Nejka je bila nadpridna! Nič se ni bala, nič ni lajala…
Otrok, ki je razumel, in pes, ki ni zganjal histerije. Kaj češ boljšega?! Meni se je od veselja skoraj zmešalo…
Danes je moj večer. Danes je res moj večer…