Bi verjetno morala odpreti novo temo v "v spomin", pa se mi zdi, da tole bolj sodi sem... Preprosto moram tukaj napisati nekaj besed o mojem Živcu. Nenazadnje brez njega tudi Nejke ne bi bilo pri meni...
Živko se je skotil davnega leta xy (po cepilni knjižici sodeč 1996, neuradno pa lahko baje brez skrbi letnico rojstva prestavim še za vsaj dve leti nazaj) v psarni SLO farmacija (
). Večino svojih let je - skupaj s svojimi kolegi - vdano in potrpežljivo služil raznim ustanovam in prispeval k "napredku v znanosti". Imela sem to srečo in čast, da sem lahko skrbela za te beagle zadnjih nekaj mesecev pred njihovo oddajo. Bili so res neverjetni psi... Kljub temu, da se jih je podlo izkoriščalo (ok, res se ni izvajalo nekih pretirano bolečih poskusov in res so imeli na voljo tiste čiste kletke s hrano in vodo, ampak to je bilo pa tudi vse; meni je še zdaj hudo, ko se spomnim
)... Torej... Kljub vsemu so te vedno pričakali z bleščečimi, pričakovanja polnimi očkami in mahajočimi repki. Vedno. Brez izjeme. In bili so tako neverjetno hvaležni za vsako pozornost. Pa tudi kakšno lumparijo so znali ušpičiti, če so imeli priložnost.
Živko je imel največje zdravstvene probleme (ki so bili seveda posledica poskusov) in v skupini je bil, recimo temu, najnižje na hierarhični lestvici. Revež se ni znal postaviti zase... Je pa bil zaradi tega "my favourite". (Pa tudi najbolj srčkan je bil - po mojem okusu, seveda.
) Ko sem izvedela, da se bodo oddajali, sem začela takoj prepričevati domače, da bi posvojili vsaj enega. Jaz bi Živca, ostali pa tistega, ki je bil najbolj zdrav in vitalen. Pa jih nisem poslušala... Živko je bil sprva "družinski pes", pa sem ga kmalu vzela s sabo v Ljubljano, da sva lahko bila več skupaj, in zagotovo je bila to ena najboljših odločitev v mojem življenju. Živko je od vseh "naših" beaglov na lepše odšel prvi - oktobra 2006, ko je bil star (približno oz. bolje vsaj) 11 let. Tudi Sara, Tone, Lojze, Slavko in Rjavko so počasi našli nove domove in svoje ljudi. Kolikor sem jih uspela spremljati, so na stara leta vsi uživali še za nazaj (oz. Sara uživa še zdaj).
Živko je bil res pes in pol. Ga ni pod vsem soncem bolj popolnega in ga tudi ne bo. Bil je neskončno skromno, potrpežljivo, milo, nežno, ponižno in hvaležno bitje. Dal mi je in naučil me je toliko, da mu nisem mogla poplačati. Pomenil mi je vse. Pomenila sva si vse. Bila sva popoln pasje-človeški par. Preživljala skupaj res lepe in neprecenljive trenutke... Sprva še bolj aktivno (še posebno rad se je podil za njemu tako ljubimi žogicami), kasneje pa bolj umirjeno. Zadnje mesece je večinoma prespal prižet k toplemu radiatorju, sprehodi so bili krajši in bolj umirjeni, njegov kašelj je postajal resnejši... Pa je imel kljub vsemu še neverjetno voljo do življenja (predvsem je na vse tegobe pozabil, ko je bil čas za zajtrk ali večerjo
) in tako rad se je pocartal. Starejši kot je bil, bližje sva si bila. In že sama misel na to, da se bo enkrat poslovil, je bila neznosno boleča... Pa se je vseeno zgodilo... 7. januarja letos. Popoldan smo bili še na sprehodu v Tivoliju, bil je še normalno živahen, užival je na snegu, potem je še z veseljem poglodal kost, ki sem mu jo prinesla iz trgovine, potem pa...
Kar poslovil se je. Na hitro. Kljub temu, da smo šli takoj na kliniko, mu nismo mogli več pomagati. (Martina, še enkrat hvala, da si bila tam zame.
) Ne vem, kaj se je zgodilo, ne vem, kateri organ je odpovedal... Nisem želela vedeti, res ne. In nisem ga želela pustiti tam, kjer je tako dolgo služil. Želela sem ga samo imeti blizu sebe...
Nikoli ni nikomur storil nič žalega, ne človeku ne živali. Lahko sem mu brezpogojno zaupala. Kljub temu, da sem mu vedno popuščala, ni tega nikoli izkoristil. Vdano mi je sledil povsod. Potrpežljivo je čakal na najmanjšo pozornost, za katero je bil neizmerno hvaležen... Znal je biti tudi nagajiv in malo beagelsko trmast.
Dal mi je nekaj, česar se ne da opisati z besedami... Bil je popolna pasja dušica... In v mojih mislih ima rezervirano prav posebno mesto...
Živko, pogrešam te...
[slika je izbrisana]
[slika je izbrisana]